torek, 18. april 2017

Kaj? Zakon o humanem zakolu se ne izvaja?

25. junij, 2014 /avtor Gary L. Francione

Organizacija za živali Farm Sanctuary je na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega značaja podala zahtevek za vpogled v delovanje USDA [Ministrstva za kmetijstvo ZDA; op.p.] in ugotovila, da slabo izvajajo Zakon o humanem klanju in da je težava še posebej očitna v mestu Des Moines, v zvezni državi Iowa.

KAJ? USDA da ne izvaja Zakona o humanem klanju?

Ah, dajte no, Farm Sanctuary. Precej dobro znano je, da do takšnih zakolov, ki niso v skladu z Zakonom o humanem klanju, prihaja po celi državi. In kot razkriva članek časopisa Washington Post iz leta 2001, je to znano že dolgo časa: Warrick, They Die Piece by Piece (2001).

In znano je bilo že pred letom 2001, enako kot je to jasno vsakomur, ki je kdajkoli obiskal klavnico.

USDA ne bi v nobenem primeru mogla na kakršenkoli smiseln način izvajati Zakona o humanem klanju (četudi bi bilo to možno), z ozirom na milijarde živali, ki gredo vsako leto skozi klavnice – nič bolj kot ne more izvajanje Zakona o zaščiti živali zagotoviti, da se z živalmi, izkoriščanimi v laboratorijih, ravna "humano".

In tudi če bi se Zakon o humanem klanju izvajal točno po pravilih, bi bil proces klanja še vedno nepredstavljivo grozljiv za živali, čigar življenja se končajo sredi groze, hrupa, bolečine in bede klavnic.

In Zakon o humanem klanju tako ali tako v resnici nikoli ni bil namenjen ničemur drugemu kot zaščiti delavcev pred poškodbami in preprečitvi škode na živalskih truplih.

[Opomba prevajalca oz. odlomek iz knjige Etika v kuhinjiKer imajo živali v naši družbi status lastnine (ne pa čutečega bitja s svojimi interesi, za kar si prizadevamo abolicionistični vegani), predstavljajo tržno blago s tržno ceno. Živali, ki jih ljudje jedo, so zreducirane na ekonomsko korist za njihovega lastnika oz. za ljudi v tej industrijski trgovski verigi. In ker zaščita interesov živali v prehranski industriji predstavlja finančni strošek, zakoni na splošno preprečujejo trpljenje živali le v primerih, ko to prinaša ekonomsko korist. Zakon o humanem klanju na primer določa, da morajo biti krave pred zakolom omamljene, preden jih pripnejo za zadnje noge, dvignejo z glavo proti tlom in zakoljejo. Zakon naj bi torej varoval "interes" krave med klanjem (čeprav ga ne) le zaradi ekonomske računice. Pred sprejetjem tega zakona, je namreč krava, ki je bila pri zavesti ter obešena na verigo, opletala v boju za življenje, s tem velikokrat poškodovala delavce (klavce) in povzročala cenovno drage poškodbe lastnega trupa, kar se je odražalo v slabši kvaliteti mesa in slabšem finančnem izplenu industrije. Zato ima omamljanje krav izključno ekonomsko korist. In čeprav imajo živali v svojem življenju še mnoge druge težnje, ne le težnje po odsotnosti trpljenja v času zakola, zakonodaja ne zadovoljuje drugih teženj, saj to ne prinaša gospodarske koristi. Skratka, zakoni pri določanju standardov "humane" oskrbe so utemeljeni na tem, da farme in klavnice živali ne poškodujejo bolj kot je to potrebno za izdelavo določenega živalskega izdelka. To je glavno in edino vodilo. Razen tega sodišča tolmačijo bolečino in trpljenje, povzročena v skladu s takšnimi praksami, kot "potrebna" in "humana".]

Če potegnemo črto: VSE klavnice so grozljivi kraji. Čisto vse.

"Humano" izkoriščanje ne obstaja.

Obstajajo le welfare kampanje, ki se jih vedno znova in znova reciklira, zato da javnosti (dobesedno) prodajajo idejo, da je problem "zloraba" enkrat tu drugič tam.  
Obstajajo le welfare kampanje, ki vedno znova in znova krepijo prepričanje, da je problem v načinu ravnanja in ne v uporabi živali – in da je rešitev v tem, da nakažemo donacijo organizacijam in društvom za zaščito živali, zato da bodo lahko preiskovale in delovale pod krinko z namenom razkrinkati nekaj kar je znano že od nekdaj ter da bodo "uredile" problem tako, da bodo dosegle kazen ali začasno oz. celo dokončno zaprtje za ta ali oni klavniški obrat, ter slednje nato razglasile za zmago, ki to ni (saj se proizvodnja le preseli v drugo klavnico).

Obstajajo le welfare kampanje, ki vedno znova in znova promovirajo idejo, da je problem v klavnici, farmi z intenzivno rejo živali, živinski tržnici, posameznem klavniškem delavcu ali v kakem drugem dobavitelju proizvodov smrti, čeprav se pravi problem v resnici nahaja v tem, da mi zahtevamo proizvode smrti.

Problem je v uporabi živali in obstaja le ena sama in edina "ureditev" problema – postati vegan in širiti izvorno, neodvisno gibanje, ki javnosti zelo jasno in odkrito pove, da imeti moralno zaskrbljenost za živali pomeni postati vegan.

Pričnimo raje izobraževati javnost s pravilnimi sporočili – ne pa s krepitvijo napačnih, kot to že od nekdaj počno welfare organizacije za živali [tudi slovenske: 1, 2, 3, 4; op.p.]. 

Vse to je namreč del istega razmišljanja, ki vodi welfare organizacije kot je Farm Sanctuary k podajanju javnih izjav, v katerih izražajo "hvaležnost in podporo" za "pionirske" programe srečnega izkoriščanja:


Čeprav ne dvomim v iskrenost tistih pri Farm Sanctuary, iskreno mislim, da se motijo.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Gary Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law
           
© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar