Dragi
kolegi:
Na
žalost obstajajo ljudje, ki smatrajo sami sebe za zagovornike živali in trdijo,
da se je za rešitev problematike izkoriščanja živali potrebno poslužiti
nasilja.
Nekateri
izmed njih so osebno že sodelovali v nasilnih dejanjih, ki so bila
uperjena proti institucionaliziranim izkoriščevalcem živali. Drugi hujskajo k
nasilju in pozivajo ljudi naj "grozijo" izkoriščevalcem živali oz. naj dosežejo, da jih bo strah nasilnega maščevanja, v kolikor bodo nadaljevali z
izkoriščanjem živali.
Če
pustimo ob strani moralne/duhovne vidike nasilja, so tisti, ki promovirajo nasilje, globoko zmedeni glede izvora oz. ekonomskih osnov izkoriščanja živali.
Institucionalizirani ponudniki živalskih proizvodov izvajajo izkoriščanje
živali zato, ker javnost povprašuje po teh proizvodih. Institucionaliziranim ponudnikom je
bolj ali manj vseeno, če prodajajo govedino ali banane. Svoj kapital bodo
vložili tja, kjer bodo dobili najboljši iztržek.
Večina
ljudi smatra uporabo živali za nekaj tako "normalnega" kot se za "normalno" smatra dihati zrak ali piti vodo. Zahtevajo živalske proizvode. Če danes
uničite deset klavnic, bo vse dokler obstaja povpraševanje, na ta račun zgrajenih deset novih klavnic oz. deset obstoječih klavnic bo razširilo svojo proizvodnjo
(in po vsej verjetnosti naredilo to proizvodnjo bolj ekonomsko učinkovito). Če
onemogočite dobavitelja, ki dostavlja živali, ki se uporabljajo za vivisekcijo,
in javnost še naprej podpira poskuse na živalih (kar očitno tudi jih), se bo
pojavil nov dobavitelj. Skratka, gledano iz čisto praktičnega vidika, je nasilje strategija, ki ne more delovati.
Vse
dokler se bo uporabo živali smatralo za nekaj normalnega in ne bo sprožala
temeljnih moralnih vprašanj, se ne bo nikoli nič spremenilo. Toda ljudi ne bomo
pripravili do razmisleka o uporabi živali z ustrahovanjem, grožnjami in
nasilnimi dejanji. Če želi biti izobraževanje učinkovito, ne sme nikoli biti nasilno; nikoli ne sme ljudi ustrahovati ali jim
groziti. Odpreti mora njihova srca in misli. Nenasilna strategija je vse kaj
drugega kot pasivna; predstavlja naše aktivno, vztrajno in ustvarjalno delo za dosego
spremembe temeljne paradigme – ideje, da so živali stvari, vir, lastnina; da so
izključno sredstvo za dosego človekovih ciljev.
In
očitno naš trud, da izobražujemo druge ljudi, že pada na plodna tla. Prihaja do
javne razprave o uporabi živali, ki presega vprašanje "humanega" ravnanja.
Čedalje več je zgodb o tem kako se ljudje vedno bolj zavedajo moralne shizofrenije, ki je značilna za odnos
ljudi do živali.
Tisti,
ki zagovarjajo posluževanje nasilja, niso zmedeni le glede osnov ekonomije oz. izvora
izkoriščanja živali, pač pa celo ovirajo ta napredek, saj nudijo ljudem
izgovor, da se ognejo vprašanju izkoriščanja živali. V tem oziru so ljudje, ki
zagovarjajo nasilje, podobni tistim, ki promovirajo seksizem oz. poniževanje žensk za domnevno dosego pravic živali [kot to počne organizacija PETA in številne ostale organizacije in posamezniki, vključno s slovenskimi zagovorniki živali; op.p.]
Ali
bi se Martin Luther King potegoval za državljanske pravice na način, da bi govoril
»raje sem nag, kot da sedim v zadnjem delu avtobusa«?
Seveda
ne.
Ali
bi nas King in Gandhi hujskala in pozivala k temu, da "ustrahujemo" druge ljudi
in jim "grozimo" z nasiljem?
Seveda
ne.
Včasih,
ko vidim kaj vse počno oz. govorijo tisti, ki so za nasilje (ali ko vidim
oglasno propagando, v kateri se ženska slači "za
živali"
), le zamajem z glavo in se vprašam ali je sploh možno storiti še kaj hujšega za to, če želiš pripraviti javnost do
tega, da vzame to problematiko resno. Pravzaprav izgleda, kot da poskušajo ti
ljudje sabotirati pomembne spremembe.
Za
nadaljnjo razpravo in razmislek o tej problematiki poslušajte komentar, ki sem ga podal v zvezi s tem ali preberite
bloge Komentar o nasilju, Nekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in
pravicah živali
ter O vivisekciji (testiranju na živalih) in
nasilju,
ki so na voljo na tej spletni strani.
O
problematiki nasilja razpravljam tudi v svoji prihajajoči knjigi The Animal
Rights Debate: Abolition or Regulation?, katere soavtor je dr. Robert Garner in bo izšla pri založbi Columbia
University Press maja 2010.
Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione
Prevod: Leon Kralj
Sorodne teme:
Ni komentarjev:
Objavite komentar