»Opažam, da večkrat uporabljate
pojem "new welfare". Mi lahko prosim razložite kaj to pomeni, ker mi zadeva ni
povsem jasna?«
Moj odgovor:
Ko sem v 90-ih letih prejšnjega
stoletja prvič skoval ta izraz in pisal o njem v knjigi Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement,
sem ga uporabil za razločevanje med klasičnim welfare gibanjem [=gibanje za
dobrobit živali, osredotočeno na "boljše" ravnanje z izkoriščanimi živalmi v mesni, mlečni ali perutninski industriji; op.p.], ki ga predstavljajo
organizacije kot je npr. Humane Society of the United States (HSUS), ki
zatrjuje, da lahko moralno upravičimo uporabo živali za človekove namene vse
dokler ravnamo z njimi "humano", ter na drugi strani tistimi, ki zatrjujejo, da
verjamejo v pravice živali oz. v to, da bi morali odpraviti njihovo
izkoriščanje (ali da vsaj ne moremo upravičiti večine oblik izkoriščanja ter da
bi morali znatno zmanjšati število izkoriščanih živali), a istočasno oglašujejo
welfare reforme kot domnevno sredstvo za dosego tega cilja [reforme za večje
kletke, zakonsko prepoved določenih moralno "najspornejših" živalskih
izdelkov, ipd.; op.p.].
Poleg tega jasno razločujem med – na eni strani - zgoraj omenjenimi novimi
welfaristi ["new welfarists"] in - na drugi strani – tistimi zagovorniki pravic
živali, ki trdijo, da nobena uporaba živali ni opravičljiva in ki promovirajo izključno
abolicionizem [odpravo izkoriščanja živali s pozivanjem k veganstvu kot moralnem imperativu; op.p.] ter zavračajo podporo
kampanjam za welfare reforme.
Zadnje čase so se stvari nekoliko
spremenile, saj razen nekaj izjem zdaj skorajda ni več zaslediti klasičnih
welfare organizacij. Organizacije kot so HSUS zdaj trdijo – vsaj občasno,
odvisno od občinstva – da v celoti nasprotujejo izkoriščanju živali in da svoje
kampanje vidijo le kot naslavljanje "najhujših zlorab". Ko sem se v zgodnjih
80-ih letih prejšnjega stoletja pridružil gibanju za pravice živali, je bilo v
organizaciji HSUS nemogoče najti vegana. Danes lahko vegane najdemo na vodilnih
položajih v HSUS. Podobno se dogaja tudi v številnih drugih večjih
organizacijah za živali, ki skušajo primernost svojih pristopov k reševanju problematike izkoriščanja živali utemeljevati s tem, da imajo na vodilnih mestih ljudi, ki so vegani. Toda to je povsem nepomembno, saj nobena izmed teh organizacij ne zavzema
stališča, da je veganstvo moralna osnova oz. imperativ. Namesto tega vse po
vrsti govorijo enako: »Smo sicer za odpravo izkoriščanja
živali, toda do takrat se bomo potegovali za welfare reforme in "srečno" izkoriščanje živali.«
Organizacije HSUS, PeTA, Farm Sanctuary, Mercy for
Animals, Compassion Over Killing, Vegan Outreach, Animals Australia, Viva!,
itd., itd., itd. [tudi vse slovenske organizacije oz. društva za zaščito živali, vključno s Slovenskim veganskim društvom; Društvom za osvoboditev živali in vsemi ostalimi, op.p.] so si med seboj bolj ali manj podobne
kar se tiče načina nagovarjanja javnosti in zbiranja donacij na račun promoviranja izkoriščanja živali.
Zato dandanes razlikovanje med klasičnim
in "new welfare" gibanjem ne pride več v poštev. Da, še vedno obstajajo tudi klasične
welfare organizacije, kot npr. britanska in avstralska RSPCA ter še nekatere. Toda vse preostale je moč označiti za "new welfare" organizacije, saj zatrjujejo,
da verjamejo, da so živali v moralnem smislu pomembne in da bi radi naredili
konec izkoriščanju ali vsaj bistveno zmanjšali število izkoriščanih živali, toda kot
domnevno sredstvo za dosego tega cilja podpirajo welfare reforme in "srečno" izkoriščanje živali.
Večina organizacij in društev za
pravice/zaščito živali podpira t.i. "single-issue" kampanje, ki se osredotočajo
na točno določene prakse izkoriščanja živali, s čimer neposredno ali posredno sporočajo, da so "ostale" oblike izkoriščanja živali boljše od tistih, zoper katere se borijo v kampanjah. Na primer, številne organizacije in društva nasprotujejo
jedenju gosjih jeter (foie gras), ki pa se v moralnem smislu dejansko v ničemer
ne razlikujejo od ostalih živil živalskega izvora, tako da resnično ne moremo
govoriti o kakršnikoli "zmagi", če nekdo preneha jesti gosja jetra, a na ta
račun poveča vnos govedine, svinjine, perutnine, rib ali druge hrane
živalskega izvora.
Dejanska sprememba, kar se tiče organizacij in društev,
do katere je v vsem tem času prišlo, je ta, da danes ne obstaja več niti ena večja organizacija za
pravice/zaščito živali, ki bi izpostavljala jasno in nedvoumno abolicionistično stališče oz. pravičnost v odnosu do živali s promoviranjem veganstva kot
moralne osnove in ki bi zavračala "single-issue" kampanje. V 80-ih in 90-ih
letih prejšnjega stoletja takšnih organizacij sicer ni bilo veliko, a nekaj jih
je vseeno bilo. Zdaj ne obstajajo več, saj so bodisi prenehale delovati bodisi v celoti sprejele "new welfare" ideologijo. Druga ogromna in zaskrbljujoča
sprememba pa je ta, da danes velike organizacije za "pravice" živali transparentno sodelujejo z izkoriščevalci živali pri kovanju dobička, česar v 90-ih
letih ni bilo moč zaslediti.
Na drugi strani pa je nastajajoče abolicionistično gibanje za pravice živali pojav, ki se razvija med
običajnimi ljudmi, izven vseh organizacij - brez zbiranja donacij, članstva,
pisarn ali upravnih odborov. A to je dobro, kajti sprememba paradigme v družbi se
tako ali tako nikoli ne zgodi na pobudo korporacij, ki kujejo dobičke pod pretvezo
dobrodelnosti.
Gibanja, ki govori o "humanih" reformah, "sočutnem" izkoriščanju in redukcitarijanstvu nikakor ne
moremo imenovati gibanje za pravičnost. Imenujemo ga lahko le čisti biznis. In
ko je etika v odnosu do živali biznis, to neobhodno pomeni, da so osnovni interesi živali [ne biti izkoriščan oz. obravnavan kot lastnina/potrošno blago; op.p.] poteptani v
zameno za ceno donacije.
Pravičnost v odnosu do živali
pomeni veganstvo, nič manj.
******
Če še niste vegan, prosim
postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za
nenasilje do drugih čutečih bitij, a
tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In nikoli, zares nikoli, ne
nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano
izkoriščanje" živali ali postopne "majhne
korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno
obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam
cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se v moralnem
smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.
Če so živali moralno pomembne,
potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi,
da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je
veganstvo moralni
imperativ.
Welfare
kampanje [kampanje za "dobrobit" živali; op.p.] in t.i. single-issue
kampanje [kampanje, ki z osredotočanjem na posamične domnevno moralno "najbolj
sporne" živalske proizvode pozivajo ljudi k bojkotu le-teh; op.p.], ki jih
sprožajo številne organizacije in društva za zaščito/pravice živali, neizogibnopromovirajo
izkoriščanje živali.
Da
boste lahko to žalostno dejstvo v celoti razumeli, vedite, da je glavni smoter
tovrstnih kampanj ta, da oblikujejo koalicije, ki vsebujejo izkoriščevalce
živali [tako industrijo s katero se pogajajo, kot tudi ne-vegane, ki tvorijo
bazo podpornikov – največkrat preko donacij; op.p.]. In edini način, da se ta
smoter doseže, je promoviranje izkoriščanja živali.
Kampanje
za dobrobit živali
Tovrstne
kampanje delujejo po principu oblikovanja koalicij, sestavljenih iz ljudi, ki
nasprotujejo neki določeni praksi ravnanja z živalmi, a generalno gledano ne
nasprotujejo izkoriščanju živali. Ti ljudje smatrajo prakso, na katero se
osredotoča njihova kampanja, za moralno sporno, medtem ko ne nasprotujejo
ostalim praksam izkoriščanja živali.
Na
primer, kampanja v podporo "izboljšanim" baterijskim kletkam za
kokoši si prizadeva oblikovati koalicijo ljudi, ki menijo, da ni nič narobe s
konzumiranjem jajc kot takim, a menijo, da bi morali namesto jajc iz
konvencionalnih baterijskih kletk jesti jajca kokoši iz "izboljšanih"
kletk.
Edini način, da
takšna kampanja uspe, je, da predstavlja jedenje teh "srečnih" jajc
kot nekaj kar je moralno sprejemljivo oz. zaželeno. Namreč, glavni smoter
kampanje je podajanje sporočila, da je uživanje jajc iz "izboljšanih"
kletk moralno opravičljivo, medtem ko uživanje jajc iz baterijskih kletk ni. To
neobhodno pomeni, da kampanja promovira izkoriščanje živali.
Single-issue
kampanje
Enako
velja tudi za single-issue kampanje.
Na
primer, kampanja, ki se osredotoča na foie gras [gosja oz. račja jetra; op.p.],
si prizadeva oblikovati koalicijo ljudi, ki menijo, da je jedenje foie gras
"barbarsko" početje, a nimajo nobenih zadržkov glede jedenja ostalih
živil živalskega izvora.
Edini način, da
takšna kampanja uspe, je, da predstavi uživanje ostalih živil živalskega izvora
(razen foie gras) kot nekaj kar je moralno opravičljivo, oz. vsekakor bolj
zaželeno od foie gras. Torej single-issue kampanje neizogibno sporočajo, da pomenijo določena živila
živalskega izvora moralno sprejemljivo izbiro, medtem ko ostala (kot npr. foie
gras) ne.
Nikoli
še nisem videl single-issue kampanje, ki bi bila izrecno abolicionistična.
Tovrstne kampanje pač ne morejo biti abolicionistične, saj si prizadevajo
oblikovati koalicijo z izkoriščevalci živali.
Se
pravi, tisti zagovorniki živali, ki podpirajo kampanje za dobrobit živali ali
single-issue kampanje, neizogibno promovirajo izkoriščanje živali, pa če to
nameravajo ali ne.
Gary L.
Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University
Če še niste vegan, prosim postanite vegan.
Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih
čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega
sebe.
Če
ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda
najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo
pomagale kako začeti:
In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni
ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali
postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V
resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja"
živali ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da
se v moralnem smislu počutijo pomirjeni ob konzumiranju živalskih proizvodov.
Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni
opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju
za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.
Potrebno je vedeti, da obstajajo bistvene razlike
med tistimi, ki se pojmujejo za vegane.
Ena pomembnejših razlik se kaže med tistimi, ki
trdijo, da je veganstvo le eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali
in tistimi, ki trdijo, da je veganstvo temeljna zaveza k pravičnosti in
nenasilju ter prepoznanje moralnega statusa živali kot oseb [prenehanje
obravnavanja živali kot predmetno lastnino oz. potrošno blago; op.p.].
Razlika med tema dvema skupinama ni le stvar abstraktne
teorije, temveč ima resne praktične posledice.
Razširjeno in prevladujoče stališče med t.i. "novimi welfaristi" [to so tisti zagovorniki živali, ki mislijo, da bodo
s kampanjami za večje kletke, "humanejšo" rejo, z zakonsko prepovedjo določenih moralno "najspornejših" živalskih izdelkov oz. oblik izkoriščanja, ipd., postopoma dosegli odpravo vseh oblik izkoriščanja živali; op.p.] je, da je veganstvo način – zgolj eden izmed
načinov – za zmanjševanje trpljenja živali, nič drugačen od konzumiranja jajc
iz proste reje ali mesa proizvedenega v klavnicah oblikovanih po priporočilih
gospe Temple Grandin - prejemnice nagrade organizacije PETA (People for
the Ethical Treatement of Animals). Novi welfaristi trdijo, da so vse to enakovredno
pomembni načini za zmanjševanje trpljenja. To se pravi, če se oseba X odloči,
da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja tako, da bo postala vegan/ka – krasno!;
če se oseba Y odloči, da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja tako, da ne bo več
jedla jajc iz baterijske reje, pač pa le tiste iz proste reje – krasno! Če se
oseba X odloči, da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja na način, da v
ponedeljek ne bo jedla nobenih živil živalskega izvora, v torek pa bo jedla le "humano" proizvedena živila živalskega izvora – krasno! In če abolicionisti [tisti zagovorniki živali, ki pozivamo k veganstvu kot moralnemu imperativu oz.
osnovi pravičnosti v odnosu do živali; op.p.] rečemo, da bi bilo smiselno, kar
zadeva moralo, da je oseba X vegan/ka tako v ponedeljek, kot v torek in vse
preostale dni, smo nemudoma označeni za "absolutiste", "fundamentaliste" ali "fanatike".
Takšno stališče zavzema Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali" in takšno stališče zavzemajo praktično vse organizacije za zaščito/pravice živali, med njimi tudi PETA, Mercy
for Animals, Vegan Outreach, itd. [nič drugače ni niti v slovenskem prostoru - kliknite na sledeče povezave: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8, op.p.]. Singer na primer trdi, da
je biti "osveščen vsejedec" povsem "opravičljiva etična drža". Poleg tega trdi, da je biti dosleden vegan "fanatično". Singer samega sebe označuje
za "fleksibilnega vegana", ki preneha biti vegan vsakič, kadar mu je tako
bolj priročno. Omenja jedenje mlečnih izdelkov in jajc iz proste reje. Govori o "luksuzu" jedenja mesa in ostalih živil, ki izvirajo iz živali, s
katerimi se je po njegovem mnenju ravnalo lepo in so bile ubite "humano". Organizacija
PETA trdi, da predanost veganstvu
iz moralnih načel ponazarja "osebno čistunstvo", "narcistično kulturno pogojeno
modno muho" in "fanatično obsesijo". Organizacija "Vegan" Outreach se osredotoča zgolj na trpljenje živali in podcenjuje problematiko uporabljanja živali, s trditvijo, da veganstvo:
»samo po sebi ne predstavlja cilja. Ni ne dogma, ne
religija, niti seznam prepovedanih sestavin ali striktnih zakonov – je le eno
izmed sredstev za nasprotovanje krutostim in za zmanjševanje trpljenja.«
Osnovna predpostavka stališča novih welfaristov je, da ubijanje živali
samo po sebi ne predstavlja škodovanja živalim. Po njihovem prepričanju živalim
ni mar, da jih uporabljamo in
ubijamo; mar jim je le to, kako z
njimi ravnamo in na kakšen način jih ubijemo. Dokler ne trpijo preveč, jim je
vseeno, če jih izkoriščamo. Živali nimajo nikakršnega interesa po nadaljevanju
svojega življenja.
In prav ta način razmišljanja je tisti, ki je
pripeljal do gibanja za živila živalskega izvora "srečno" izkoriščanih živali, ki ponazarja največjo prepreko v prizadevanjih za pravičnost v
odnosu do živali v zadnjih desetletjih. In prav ta način razmišljanja je tisti,
ki vodi organizacijo PETA in Singerja v trditvah, da je naša
moralna obveza ta, da nismo vegani v
situacijah, ko bi z lastnim vztrajanjem na veganstvu lahko vznejevoljili ali
vznemirili druge ljudi.
Takšno razmišljanje ostro zavračam. Menim, da je trditi,
da morajo imeti živali mišljenje podobno človeškemu, da bi posedovale interes
po nadaljevanju življenja, odraz globokega specizma. Prav vsako čuteče bitje odraža
interes po nadaljevanju življenja - s svojimi potrebami, prioritetami in
hotenji.
Nič bolj ne moremo upravičiti uporabo živali kot vir
za človeka, kot ne moremo upravičiti človeškega suženjstva. Izkoriščanje živali
in suženjstvo imata najmanj eno pomembno skupno točko: obe instituciji obravnavata
čuteča bitja izključno kot vir za druge [za lastnika oz. kupca tega "blaga";
op.p.]. To ne more biti upravičeno v primeru ljudi; in to ne more biti
upravičeno v primeru živali – ne glede na to kako "humano" ravnamo z njimi.
Veganstvo ni le eden izmed načinov za zmanjševanje
trpljenja, temveč je minimum, ki ga zahteva pravičnost do živali. Ni naš zadnji
korak na poti zavrnitve moralne shizofrenije, značilne za
odnos ljudi do živali, temveč prvi korak. Če imajo živali kakršnokoli
moralno vrednost, potem jih ne moremo jesti, se vanje oblačiti ali jih kako
drugače uporabljati. Kdor je vegan, ni vegan samo ob ponedeljkih ali samo
takrat, kadar je tako bolj priročno. Vegan je vegan ves čas. In ravno tako kot se
ne bi odrekel temu, da sem vegan samo zato, ker je ob mojem veganstvu lahko
komu drugemu neprijetno, tudi ne bi ostal tiho v primeru, če bi nekdo povedal
rasistično šalo ali nadlegoval žensko, samo zato, da ne bi bilo storilcu
neprijetno.
Biti dosleden vegan ni nič bolj "fanatično" ali "absolutistično" kot biti dosleden v zavračanju posilstva ali pedofilije. Pravzaprav,
označevanje doslednega veganstva za "absolutistično" samo po sebi odraža
specizem, saj naše popolne zavrnitve temeljnih oblik človeškega izkoriščanja nikoli
ne bi označili na ta način.
Če niste vegan, postanite vegan. To je resnično zelo enostavno storiti. Je boljše za naše zdravje in tako zmanjšuje nasilje, ki
ga vršimo nad samim seboj. Poleg tega je boljše za planet in zmanjšuje škodo, ki
jo povzročamo življenjskemu prostoru čutečih bitij ter ekosistemu, ki vzdržuje
celotno življenje na Zemlji. A kar je najpomembneje - je moralno pravilna
poteza. Vsi pravimo, da zavračamo nasilje. Vzemimo torej svoje izjave resno.
Storimo pomemben korak k zmanjšanju nasilja v svetu, začenši s tem, kar damo v
svoja usta ali na svoja telesa.
1. Mnogo ljudi
je jeznih, ker sem (kot temu pravijo oni) "absolutist", ki vztraja, da ne
moremo upravičiti nobene oblike izkoriščanja živali.
Prav imajo.
V odnosu do tega sem absolutist – enako kot
sem absolutist kar zadeva posilstvo, zlorabo otrok in druge kršitve temeljnih
človekovih pravic. Pravzaprav ne bi hotel biti nič drugega kot to. Absolutizem
je edini moralno sprejemljivi odziv na kršitev temeljnih pravic, bodisi ljudi
ali živali.
2. Jezni so,
ker zavračam njihove dozdevne "empirične dokaze", ki kažejo, da promoviranje
welfare reform [reform za dobrobit živali v npr. mesni ali mlečni industriji; op.p.] in promoviranje ne-veganstva "učinkovito" pomaga živalim, mnogo
bolj "učinkovito" kakor promoviranje veganstva kot moralnega imperativa.
Prav imajo.
Za kaj takega ne obstajajo nikakršni dokazi. Dr. Casey Taft,
mednarodno priznani raziskovalec in profesor na Bostonski univerzi je njihove
dozdevne "študije" razkril kot "psevdoznanost", ki se jo zagovorniki welfare
pristopov poslužujejo takrat, ko jim to ustreza.
3. Jezni so,
ker smatram vse velike korporacijske dobrodelne ustanove za zaščito živali za
nič drugega kot biznis, ki razprodaja interese živali v zameno za stalen dotok
donacij.
Prav imajo.
Osupne me, ko vidim, da te organizacije
promovirajo "srečno" izkoriščanje živali in "redukcitarijanstvo", sodelujejo z
institucionalnimi izkoriščevalci, podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic in
promovirajo idejo, da obstaja "sočuten" način izkoriščanja živali. Zavračam
idejo, da bi morali promovirati škodovanje živalim na domnevno "boljše" načine,
z namenom pridobiti več denarja, s katerim bi nato domnevno pomagali živalim.
4. Jezni so,
ker zavračam njihovo idejo, ki pravi, da ne smemo promovirati veganstva kot
moralne osnove, saj gre vendar za "osebne poti" posameznika in da je z nagovarjanjem
k "majhnim postopnim korakom" vse v najlepšem redu.
Prav imajo.
Predstavljajte si,
da bi nekdo rekel:
"Potreboval sem dolgo časa, da sem prenehal biti rasist,
zato mislim, da bi gibanje za državljanske pravice moralo promovirati idejo, da
naj vsakdo sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če kdorkoli misli, da je v
redu diskriminirati temnopolte ljudi, ga ne smemo obsojati. Če govorimo, da je
enakopravnost nedvoumna moralna osnova, potem samo odvračamo ljudi. Potrebujemo
počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo »Ponedeljek brez rasističnih
vicev«."
Kdor zavzame različni stališči v primerih, ko
gre za kršenje temeljnih pravic ljudi ali kršenje temeljnih pravic živali, se
poslužuje specizma.
5. Jezni so,
ker trdim, da je vsakdo sposoben razumeti zakaj bi moralo biti veganstvo moralna
osnova.
Prav imajo.
Zavračam idejo, da "matere samohranilke ne
zmorejo razumeti moralnih načel" (kot je v nedavni javni debati z menoj na
prireditvi Vegfest v Londonu izjavil Tony Wardle, predsednik organizacije za
zaščito živali Viva), ali da "moramo vzeti v ozir omejenost običajnih ljudi",
ker ne posedujejo potrebnih "intelektualnih in moralnih sposobnosti" (kot je
izjavil Ronnie Lee, ustanovitelj organizacije ALF – Animal Liberation Front),
ali da ljudje preprosto ne zmorejo razumeti veganskega sporočila, ker je preveč "ekstremno" (kot vsakodnevno izjavljajo praktično vse "organizacije za živali").
Trdno verjamem, da mnogo – če ne celo vsi –
ljudje že sprejemajo moralne ideje, ki jih lahko vodijo k veganstvu. Resnični problem
predstavljajo organizacije in društva za zaščito/pravice živali, ki govorijo ljudem, da lahko
živalske produkte konzumirajo "s sočutjem", ne pa domnevno omejena inteligenca "običajnih ljudi". "Običajni ljudje" niso problem. Problem so "živaloljubci".
6. Jezni so,
ker zavračam njihove single-issue kampanje [kampanje, ki se osredotočajo le na
točno določeno posamično problematiko, npr. krzno, jajca baterijske
reje, foie gras pašteto, ipd.; op.p.], kot nekaj kar neobhodno promovira izkoriščanje živali.
Prav imajo.
Tovrstne kampanje neizogibno promovirajo
idejo, da so tisti živalski izdelki, ki niso zajeti v kampanji, moralno
sprejemljivi ter s tem ohranjajo izkoriščanje živali in specistično ideologijo.
Na primer, kampanja, ki nasprotuje uživanju
gosjih jeter (foie gras), v javnosti neobhodno sproži idejo, da je uživanje
gosjih jeter hujše od uživanja ostalih živalskih proizvodov ter da je
uživanje teh ostalih proizvodov moralno sprejemljivo. Če to ne bi bilo
sporočilo kampanje, potem ne bi prejeli podpore oz. donacij od ljudi, ki sicer
nasprotujejo gosjim jetrom, a mislijo, da ni z jedenjem ostalih živil
živalskega izvora nič narobe.
7. Jezni so,
ker vztrajam, da ne potrebujemo vseh teh velikih "dobrodelnih" ustanov za "zaščito" živali, temveč da je namesto tega potrebno zagnati gibanje, ki se
osredotoča na izvor problema in ki ne vsebuje nobenih priponk s pozivom "doniraj!".
Prav imajo.
Sprememba paradigme od živali kot lastnine do
živali kot osebe se ne bo nikoli zgodila, razen in dokler ne bomo imeli
gibanja, ki ga bodo sestavljali ljudje, ki niso odvisni od donacij (in ki niso
odvisni od sprevrženih finančnih stimulacij izhajajočih iz le-teh) ter v svojih
skupnostih izobražujejo svoje sosede, prijatelje in sorodnike o veganstvu kot moralnem imperativu.
Pokojni Nelson Mandela je dejal: "Izobraževanje je najmočnejše orožje, ki ga lahko uporabiš, da spremeniš svet."
Poučevanje o temeljih pravičnosti ne
potrebuje nadutih organizacij in društev, izvršnih direktorjev ali pozivov k
donacijam. Potrebuje predane posameznike.
Kot je nekoč ugotovila Margaret Mead: "Nikoli
ne dvomite, da lahko majhna skupina napredno mislečih in predanih posameznikov
spremeni svet; pravzaprav je to edino kar ga kdajkoli sploh je."
To počnem že vse od 80-ih let prejšnjega
stoletja, ko sem se pridružil gibanju za pravice živali. Tako ljudem kot živalim
pogosto nadenemo oznako "tisti drugi" ["manjvredni"; op.p.], kar nam dovoljuje, da kršimo temeljne pravice
obeh skupin. Zato je potrebno v celoti zavrniti tovstno označevanje. Zavedam
se, da to ni dobra novica za tiste, ki zbirajo finančna sredstva za svoje
single-issue in welfare kampanje, saj želijo dobiti donacije od čim širšega
kroga ljudi, torej tudi od tistih, ki so rasisti, seksisti, homofobi, antisemiti,
islamofobi, itd. Toda to je precej patetičen razlog za zavrnitev očitne
povezave med človekovimi pravicami in pravicami živali.
9. Jezni so,
ker povsod po svetu vznika izvorno abolicionistično gibanje.
Prav imajo.
Abolicionistično gibanje se širi. In natanko
to je razlog zakaj si zagovorniki welfare pristopa tako zelo prizadevajo zatreti
ideje predstavljene tukaj in na mojih spletnih straneh. Napačno tolmačijo izraz "abolicija" kot nekaj kar naj bi dopuščalo oz. upravičevalo njihove welfare
reforme, single-issue kampanje, "redukcitarijanstvo" in ostale pristope
temelječe na izdajstvu živali, ki jih propagirajo, ter skušajo popačiti moja
stališča, me napadati na osebni ravni in očrniti.
Abolicionistično gibanje, ki ga predstavljam,
nima pisarne, nima zaposlenih, nima statusa dobičkonosne organizacije, ne zbira donacij, skratka nima
ničesar razen prodorne ideje. Ljudje imajo svobodno voljo, da sprejmejo ali
zavrnejo argumente, ki jih podajam v zagovor te ideje. In mnogo ljudi
razpoznava in sprejema te argumente za tehtne in utemeljene ter privzema abolicionistična stališča.
To resno ogroža dobičkonosnost posla welfare
reform in "srečnega" izkoriščanja živali.
To dela nepomembne in zlonamerne ljudi zavistne.
Skratka, če povzamem, resnično razumem zakaj
so jezni.
In to, da reagirajo na takšen način, smatram
kot merilo uspešnosti in kredibilnosti abolicionističnega stališča.
********
Če še niste
vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za
nenasilje do drugih čutečih bitij,
a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In nikoli,
zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati
"srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne
korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno
obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" živali ima en sam
cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj
lagodno ob izkoriščanju živali.
Če so živali
moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali
društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno
stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
Nekateri trdijo, da je ideologija, ki podpira izkoriščanje živali "nevidna". Osnovna ideja se glasi, da je izkoriščanje živali nekaj v kar smo prisiljeni,
oziroma smo v tem primorani sodelovati zaradi neke skrite, "nevidne" ideologije
ali psiholoških procesov, ki jih je potrebno razkrinkati.
Različice tovrstne ideje so v javnosti prisotne že vrsto let.
Najnovejšo verzijo so poimenovali "karnizem". [glavni protagonist ideje je dr. Melanie
Joy; op.p.].
Trdim, da je ideologija karnizma napačna in povsem zgrešena.
Ideologija, ki zagovarja izkoriščanje živali, je v resnici ideologija "welfare" [ideologija, ki pravi, da so živali manjvredne v primerjavi z ljudmi, zato jih lahko izkoriščamo za hrano, obleke in druge namene, a da moramo to početi na "humani" način; skratka, da je problem način uporabe živali in ne uporaba kot taka; op.p.].
In ta ideologija ni prav nič nevidna ali skrita: ravno nasprotno,
welfare je jasna in nedvoumna sestavina naše kulture. Vsi vemo zanjo, o njej razmišljamo in
razpravljamo. Večina ljudi – tako splošna javnost, kot številni "zagovorniki
pravic živali" - sprejemajo eno izmed njenih različic.
Še več, ideja "nevidnosti" ni v resnici nič drugega kot poskus narediti za nevidno tisto, kar predstavlja
resnični problem. Namreč, če rečemo, da je
welfare ideologija "nevidna", nas to pravzaprav odvrne od kritičnega
razmisleka v zvezi z welfare ideologijo na račun sprejetja fantazije, da živali
izkoriščamo zaradi nekih nam "nevidnih" razlogov.
Posledica tega je, da ostaja welfare ideologija nedotaknjena,
nepreizprašana in čvrsto na svojem mestu. Seveda je očiten cilj promoviranja
ideje "nevidnosti" točno ta, da zaduši vsakršno nasprotovanje in razpravo o spornosti
stališč in pristopov welfare gibanja za pravice živali. Ideologija "nevidnosti" kot taka ni zato nič drugega kot le še ena izmed različic welfare ideologije.
Nadalje, teza o "nevidnosti" nas skuša razrešiti moralne odgovornosti
za naša dejanja s trditvijo, češ da če se poslužujemo izkoriščanja živali,
počnemo to zato, ker smo "žrtve" "nevidne" ideologije. Če torej jeste živila
živalskega izvora, tega ne počnete zaradi vaših napačnih moralnih odločitev in
dejstva, da skrunite živali, temveč zato ker neke "nevidne" sile delajo iz vas
žrtve.
Predstavljajte si, da bi v 50-ih letih prejšnjega stoletja nekdo trdil,
da obstaja "nevidna" ideologija ali psihološki proces, ki je odgovoren za
sežiganje križev na domovih temnopoltih ljudi in v njihovih cerkvah. Takšna
trditev bi bila v celoti zgrešena. Problem je bil zelo viden in vsem na očeh:
imenoval se je (in se še vedno imenuje) rasizem.
Vsakršen poskus zagovarjanja, da je bil Ku-Klux-Klan le nemočna "žrtev" neke "nevidne" ideologije, ne bi bil le absurden in žaljiv do temnopoltih, temveč
tudi poskus izogniti se resnemu preiskovanju in kritiki rasizma.
V 50-ih letih prejšnjega stoletja je seveda obstajalo veliko ljudi, ki
se še niso soočili z lastnim rasizmom, oziroma ga niso priznali. Toda tega jim
ni preprečevala nekakšna nevidna sila. Preprečevala jih je njihova lastna
ignoranca, samozaverovanost in zavestno prepričanje, da so temnopolti ljudje
manjvredni.
Enako velja za trditve o "nevidnosti" tega zakaj sodelujemo pri
izkoriščanju živali. To počnemo zato, ker sprejemamo zelo vidno ideologijo:
welfare ideologijo. Zavrniti moramo to ideologijo in s tem tudi politično
strategijo reform za "dobrobit" živali (welfare reform) ter "srečno" izkoriščanje živali, ki iz nje izhaja.
Že več kot desetletje uporabljam izraz "moralna shizofrenija" za opis
našega zmedenega načina razmišljanja o etiki v odnosu do živali. Toda trditev,
da je naše razmišljanje o živalih zmedeno, ne pomeni, da je izkoriščanje živali
posledica "nevidne" sile. Razlog, da nekatere živali obravnavamo kot družinske
člane in druge kot hrano, se nahaja v tem, da zelo zavestno sprejemamo
ideologijo, ki pravi, da so živali lastnina in da lahko neko živalsko lastnino
ovrednotimo višje kot drugo živalsko lastnino.
Da bomo uvideli problem, moramo na kratko posvetiti pozornost
zgodovinskemu izvoru welfare pristopa, ki označuje prevladujočo paradigmo etike
v odnosu do živali. Obljubim, da ne bo prezahtevno ...
(Zelo) kratek zgodovinski
pregled
Pred 19. stoletjem je zahodnjaški način razmišljanja obravnaval živali
kot nekaj kar je povsem izven moralne skupnosti. Ker so bile živali domnevno
brez zavesti, brez samozavedanja, nesposobne uporabljati jezik, itd., se je
smatralo, da nimajo nikakršne moralne vrednosti. Bile so samo stvari.
Vse to se je spremenilo v 19. stoletju, s pojavom in razvojem gibanja
za dobrobit živali (welfare gibanja). Welfare pristop zavzema stališče, da so
živali pomembne v moralnem smislu, a jih še vedno lahko uporabljamo za
človekove namene, kajti čeravno živali ne želijo trpeti, po drugi strani nimajo
interesa po življenju samem. Po mnenju welfaristov živali namreč ne premorejo
samozavedanja in nimajo interesa po nadaljevanju lastnega življenja. Vse dokler
z njimi ravnamo lepo in jih ubijemo na relativno neboleč način, živalim ni mar,
da jih uporabljamo. Mar jim je le to kako jih uporabljamo. Welfaristi torej pravijo, da živali lahko
uporabljamo v človekove namene, a imamo pri tem moralno obvezo, da z njimi
ravnamo "humano".
Tako. Zgodovinska lekcija ni bila pretežka, kajne?
Animal Welfare: Popolnoma viden in del našega zavedanja
Welfare pogled na živali, ki se
je razvil v 19. stoletju, je prevladujoča paradigma – splošno sprejeto načelo –
ki je v veljavi še dandanes. Gre za pogled večine ljudi. Večina ljudi namreč
meni, da ni nič narobe z uporabljanjem živali, saj jim z "nebolečim" ubojem ne
škodimo. Večina ljudi meni, da bi morali z živalmi ravnati "humano".
Samo pomislite: Ali poznate kogarkoli (z izjemo tistih veganov, ki
prisegajo na abolicionistični pristop), ki se ne strinja z idejo, da je
moralno sprejemljivo uporabljati živali vse dokler zadostimo moralni obvezi
glede "humanega" ravnanja z njimi? Verjetno nikogar. Praktično vsi trdijo, da sprejemajo welfare
stališče.
In nobene bistvene razlike ni med
welfare stališčem in stališčem, ki ga splošno (in napačno) imenujemo "gibanje
za pravice živali". Vedite, da Peter Singer, ki velja za "očeta gibanja za
pravice živali", trdi, da z izjemo "višje razvitih" živali, kot npr.
ne-človeški primati, živali živijo v "večni sedanjosti" in nimajo interesa po
življenju. Vse dokler živalim omogočimo relativno prijetno življenje in sorazmerno
nebolečo smrt, se s tem odrešimo naše moralne obveze do njih. Na primer, Singer
pravi:
»Da se
izognemo zadajanju trpljenja živalim – kaj šele okoljski škodi zaradi
intenzivne živinorejske proizvodnje – moramo drastično zmanjšati porabo
živalskih proizvodov, ki jih uživamo. Toda ali to pomeni, da bi moral svet
postati veganski? To je le ena izmed možnih rešitev, toda ne nujno edina. Če
govorimo o zaskrbljenosti v zvezi zadajanjem trpljenja, ne pa ubijanja, potem
si prav lahko zamišljam svet v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a
si občasno privoščijo luksuz v obliki jajc kokoši iz proste reje ali celo mesa
živali, ki so živele lepo življenje primerno svoji vrsti in bile nato "humano" ubite na kmetiji.«
»Če bi bil kdo resnično trden v svoji odločitvi, da bo
jedel zgolj tiste živali, ki so imele lepo življenje, bi bila to opravičljiva
etična drža. To sicer ni moja osebna drža, toda če bi bil nekdo vesten glede
tega, do njega ne bi bil kritičen.«
Razlika med Singerjevim in običajnim welfare stališčem je v tem, da
Singer meni, da moramo narediti korak naprej v smeri zagotavljanja "humanega" ravnanja z živalmi ter da bi morali odpraviti večino praks intenzivnega
kmetijstva. Toda načeloma ne oporeka ubijanju in jedenju živali (ali živil
živalskega izvora) ter podpira kampanje za welfare reforme, ki pa v resnici
doprinesejo zelo majhno, če sploh kakšno, izboljšanje na področju dobrobiti živali.
Singerjevo stališče v bistvu povzema večina velikih organizacij za "zaščito živali" v Evropi in ZDA. Namreč, osredotočajo se na ravnanje z živalmi in ne na uporabo živali.
The Humane Society of the United States (HSUS), PeTA, Mercy for Animals
in ostale velike organizacije za živali v ZDA in Evropi so zelo jasne: "srečno" izkoriščanje je moralno sprejemljivo.
Direktor HSUS Wayne Pacelle zelo jasno pove, da je "srečno" meso
z moralnega vidika dobra stvar:
»Mislim, da ni potrebe, da vsi postanemo
vegetarijanci, da bi vplivali na izboljšavo situacije. Štejejo že majhni koraki,
ki jih naredimo – kupujemo živalske proizvode od kmeta, ki redi živali na
dostojen in human način, ali da vsaj malo zmanjšamo svojo porabo. Ni potrebno
delati korenitih sprememb za to, da bi se kaj poznalo. Nikakor nočem, da bi se
ljudje počutili ohromljene zaradi občutka, da se morajo zavezati nekakšnemu
skrajnemu načinu življenja, če želijo biti del tega. Nikakor ne. Majhne
odločitve, ki jih sprejme vsakdo izmed nas, imajo lahko ogromne posledice.«
Se pravi, vplivaš lahko že s tem, da ješ meso in ostala živila živalskega izvora "od kmeta, ki redi živali na dostojen in human način"?
Ne le, da Wayne Pacelle namiguje, da obstajajo "dostojni in humani" živalski proizvodi, pač pa tudi, da je njihovo uživanje moralno sprejemljivo. Tako
HSUS opravičuje praznovanje odločitve treh mesnih podjetij, da tekom
obdobja nekaj let opustijo ekonomsko nedonosne ograde za teličke, in
poziva zagovornike živali k javnemu hvaljenju teh podjetij in na ta način k
oglaševanju "sočutnega" uživanja mesa in živalskih proizvodov.
Tako HSUS kot tudi vse ostale večje organizacije za zaščito/pravice
živali v ZDA in Evropi, sponzorirajo oz. promovirajo številne oznake za "humano" proizvedena živila živalskega izvora, katerih jasen namen je
omogočiti potrošnikom boljše počutje oz. pomiritev morebitne slabe vesti ob
nadaljevanju uživanja živalskih proizvodov.
Kaj torej je sploh "nevidnega" pri vsem tem? Odgovor: nič. Popolnoma
nič. Pravzaprav je vse zelo očitno.
Tisti ljudje, ki zagovarjajo, da ne moremo upravičiti nobenega
izkoriščanja živali, so deležni očitkov in označeni za "skrajne"; rečeno jim je
naj nehajo biti "razdvojevalni" ter naj utihnejo s kritiko gibanja za "srečno" izkoriščanje živali. Pretvarjajo se, da gre v resnici le za eno gibanje: njihovo.
Toda splošno sprejeto načelo – vse od 19. stoletja pa do danes – je
osnovano na predvidevanju, da je edini način samozavedanja, ki je pomemben v
moralnem smislu, tisti, ki je značilen za človeka. Kot se trdi, živali nimajo
takšnega načina samozavedanja kot človek, zato tudi nimajo interesa po
nadaljevanju življenja. Vse dokler jih ubijamo na kolikor toliko neboleč način,
jim z ubojem pravzaprav ne škodujemo.
To stališče je z vseh vidikov moralno neopravičljivo, še najbolj
očitno pa je, da gre za jasen specizem [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.], saj poljubno privilegira točno določeno
obliko samozavedanja. Kakopak, bitje (človeško ali ne-človeško) ima lahko
interes po nadaljevanju življenja brez da bi imelo natanko takšno obliko
samozavedanja (razpoznavanje samega sebe v ogledalu) kot jo običajno povezujemo
z "normalnimi" ljudmi.
Splošno sprejeto stališče zavračam tudi zato, ker naše ravnanje z
živalmi, ki jih uporabljamo za hrano, v praktičnem smislu nikoli ne bo "humano". Kot sem pisal že leta 1995 v svoji knjigi Animals, Property and the Law: ker imajo živali status premične lastnine, bodo (welfare)
standardi za dobrobit živali vedno nizki in bodo v glavnem ščitili interese
živali le takrat, ko bo to prinašalo ekonomsko korist. Posledica tega je, da se
izvajajo le tiste welfare reforme, ki povečujejo proizvodno učinkovitost. To se
ne odraža v odmiku živali stran od statusa lastnine, pač pa se jih še bolj
zaplete v to paradigmo.
Kakorkoli že, nič od tega ni
nevidno. Welfare ideologija so naša splošno sprejeta načela glede
izkoriščanja živali, in so podprta s strani gibanja za "zaščito živali". Ta
ideologija je vsem na očeh; vsi se jo dobro zavedamo; o njej se javno
diskutira. Ne mine dan brez nove zgodbe o "srečnih" živalskih proizvodih,
objavljenih v časopisih ali na TV.
Ironija sklicevanja na "nevidnost"
Reči, da bi morali ideologijo
izkoriščanja živali jemati za "nevidno", v bistvu pove, da bi se morali
vzdržati vsakršnega kritiziranja oz. da bi morali ignorirati prevladujočo welfare paradigmo; da bi morali ignorirati specistično ideologijo, ki
nas ohranja neprizadete ob izkoriščanju živali.
Nič čudnega, da so tisti ljudje,
ki promovirajo ideologijo "nevidnosti", hkrati tudi tisti, ki promovirajo
welfare reforme kot "učinkovite" ali tisti, ki nam govorijo naj se ne
obremenjujemo z razliko med abolicionističnimi in welfare stališči. Pravijo, da
bi morali vsi "delati skupaj". Toda njihovi prazni pozivi k "enotnosti" in
povezovalnosti niso nič drugega kot odobravanje welfare reform in podpiranje "srečnega" izkoriščanja živali. Napadajo in pogosto napačno interpretirajo stališče abolicionizma in ko so izzvani z argumenti, se pritožujejo,
da so sami žrtve.
Predlagatelji "nevidnosti" pogosto trdijo, da si ne bi smeli prizadevati
za javno razpravo o (ne)upravičenosti uporabljanja živali, ker je to ideološko
in ljudje na to niso pripravljeni. Gre za standardni welfare "veganstvo je preveč ekstremno" argument. Gre za jasen poskus zatreti javno razpravo o ravno tistem, o čemer bi
se morali pogovarjati, če želimo, da se sploh kdaj odmaknemo od nesmisla o "srečnem" izkoriščanju in imamo resno moralno razpravo glede moralnosti
izkoriščanja živali. Zagovorniki "nevidnosti" trdijo, da bi morali, če že ne z
lastno udeležbo in podporo, vsaj prepustiti področje welfaristom in se
osredotočiti na kampanje za "prijazne" načine izkoriščanja živali.
Predlagatelji "nevidnosti" nadaljujejo s promoviranjem ideje, da ne
moremo reči, da je izkoriščanje živali v kakršnemkoli "objektivnem" smislu moralno
zgrešeno. Je le stvar osebnega mnenja. Toda, če moralno dejstvo ne obstaja in
je vse kar zadeva moralo zgolj stvar osebnega mnenja, potem za ničesar – niti
za rasizem, seksizem, zlorabo otrok, genocid - ne moremo reči, da je moralno
zgrešeno v objektivnem smislu. In če pravimo, da je izkoriščanje ljudi moralno
zgrešeno v objektivnem smislu, izkoriščanje živali pa je preprosto stvar
osebnega mnenja, potem poosebljamo specizem.
Namen ideje o "nevidnosti" je doseči, da ne razpoznamo in ne
razpravljamo o nobenem izmed spornih idej welfare pristopa. Ideja o "nevidnosti" je očiten poskus odvrnitve od poglobljenega preiskovanja temeljne
welfare predpostavke, ki pravi, da je bistveno vprašanje način ravnanja z
živalmi in ne uporaba živali, ter da "srečna" uporaba ni moralno sporna. To pušča welfare paradigmo nedotaknjeno in čvrsto na svojem mestu.
Ideja o "nevidnosti" nas skuša razrešiti naše odgovornosti. Češ, ni
krivo naše sprejemanje specistične welfare ideologije in ni kriva naša na specizmu osnovana
odločitev za konzumiranje živalskih proizvodov; pač pa je kriva "nevidna" ideologija, ki nas dela za žrtve in povzroča, da sodelujemo pri škodovanju
živalim. Torej nič hudega, če nisi vegan. Ti si žrtev. Če se zavzemaš za "srečno" izkoriščanje živali in je tvoje stališče kritizirano, potem si žrtev.
Vse to predstavlja katastrofo za živali.
Problem ni "nevidnost".
Problem je welfare stališče.
Problem je "gibanje", ki kot rešitev za problematiko izkoriščanja
živali ponuja "srečno" izkoriščanje.
Problem je naša odvrnitev pozornosti stran od problematike uporabljanja živali, saj smo zadnjih 200
let očitno in zelo namerno verjeli specistični ideji, da živalim ni mar, da jih uporabljamo, temveč le kako jih uporabljamo.
Problem je v tem, da "oče gibanja za pravice živali" promovira welfare
ideologijo in govori o "luksuzu" uživanja "humanih" živalskih proizvodov,
skupaj z "gibanjem", ki prepoznava veganstvo za nič več kot le sredstvo za
zmanjšanje trpljenja, nič drugačno od "izboljšanih" kletk, "sočutnega" mesa ali "srečnega" mleka.
Problemi nikakor niso nevidni. So zelo vidni, prav tako kot rešitev:
izrecna zavrnitev vsakršne uporabe živali ter razpoznanje veganstva kot jasne
in nedvoumne moralne osnove.
********
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da pripravimo ljudi do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj lagodno ob izkoriščanju živali.
Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.
Melanie Joy še vedno kristalno
jasno sporoča, da zavrača veganstvo kot moralni imperativ. Odobrava in sprejema
redukcitarijansko gibanje, ki ne bi moglo biti bolj anti-vegansko. Tule
je njena izjava:
»Karnizem – nevidna ideologija
ali sistem prepričanj, ki nas pripravi do tega, da uživamo določene živali –
zatre našo zavest in empatijo, tako da delujemo v nasprotju z našimi globljimi
vrednotami, ne da bi se zavedali kaj počnemo. Z zmanjšanjem lastne količine
zaužitih živali na največjo možno mero, zmanjšamo vpliv, ki ga ima karnizem nad
nami, ter omogočimo, da lahko sprejemamo prehranske odločitve na podlagi naših
razmislekov in občutij, namesto na osnovi tega kar so nas naučili naj
razmišljamo in čutimo.«
(dr. Melanie Joy, avtorica knjige Zakaj ljubimo
pse, jemo pujse in nosimo krave; predsednica organizacije Beyond Carnism)
Tule je izvirnik njene izjave (kliknite za povečavo):
"Karnizem" je torej "nevidna" sila, ki se čudežno zmanjša, če se pridružimo "redukcitarijanskemu" gibanju? Kakšen nesmisel. In kako zelo nepošteno. Problem ni nikakršna "nevidna" sila. Problem je v
tem, da ljudje nasedajo welfare etiki, ki jo promovira Melanie Joy in njeni
pristaši.
--------------------
Prevod: Leon Kralj P.s. Melanie Joy je poročena s Sebastianom Zoeschom, direktorjem Nemške vegetarijanske zveze (VEBU) in sodelavcem številnih welfare organizacij, ki hkrati sedi v upravnem odboru mesno-predelovalnega podjetja. Prilagam še kratek video, ki se nanaša na zgornje besedilo, v katerem prof. Francione razloži glavne poudarke glede zgrešenosti karnizma: