sreda, 21. december 2016

Zloraba živali: Mi in oni

11. september, 2015 /avtor Gary L. Francione

Prejšnji teden je radijska postaja iz Bostona (ZDA) predvajala posnetek, v katerem lahko slišimo razlago sodnika iz zvezne države Ohio, ki je obsodil žensko, ki je pustila psa 8 ur zaprtega v zanemarjeni hiši, polni smeti. Ljudje zdaj množično komentirajo odločitev sodišča; navsezadnje je bilo ravnanje obtoženke “nehumano”. Ona je zlorabila psa. In nam to ni všeč.

Ravno tako pretekli teden, so mediji obširno poročali o tem, da se je Walter Palmer, zobozdravnik iz Minnesote, ki je ubil leva Cecila in mu grozi izročitev Zimbabveju, vrnil na delo sredi protestov proti njemu in vsesplošni jezi ljudi nad tem, da je ubil Cecila le zato, ker mu je to prinašalo užitek. On je zadal nepotrebno trpljenje in smrt Cecilu. In nam to ni všeč.

Obstaja neskončno število podobnih zgodb in odziv javnosti je skoraj vedno enak: ostro nasprotujemo ravnanjem, ko ljudje v odsotnosti vsakršne nuje zadajajo trpljenje in smrt živalim. Oni zlorabljajo živali. In nam to ni všeč. Morda še najbolj znan tovrstni fenomen predstavlja primer nogometaša Michael Vicka, ki je bil leta 2007 obsojen prirejanja pasjih bojev. Čeprav je Vick že prestal zaporno kazen in se javno opravičil, mu mnogi ljudje še vedno ne odpustijo. On je zadal trpljenje in smrt živalim. In nam to ni všeč.

Tovrstno “mi/oni” razlikovanje – da so nekateri med nami zlorabljevalci živali in ostali nismo – je osnovano na čisti hinavščini. Vsi smo v istem čolnu.

Poglejmo pobližje samo našo najštevilčnejšo uporabo živali – uporabo živali za hrano. Vsako leto ubijemo za hrano približno 70 milijard kopenskih živali ter neznano, a še precej večje število vodnih živali. Če zadajanje trpljenja in smrti v odsotnosti nuje šteje kot zloraba, potem vse te milijarde smrti štejejo kot zloraba in so vsi tisti med nami, ki sodelujejo pri tem, zlorabljevalci.

Preden vam sploh pride na misel ugovarjati, da je naše početje drugačno od njihovega ker smo primorani izkoriščati in ubijati živali iz zdravstvenih razlogov, bodimo jasni: nobene potrebe ni jesti živil živalskega izvora za zdravje. Uradno stališče vseh največjih prehranskih organizacij na svetu, Academy of Nutrition and Dietetics, American Diabetes AssociationAmerican Heart Association, British Nutritional Foundation, Dieticians Association of Australia, Dieticians of Canada ter Heart and Stroke Foundation; raziskovalnih in izobraževalnih inštitucij, vključno z Mayo Clinic, UCLA Health Center, University of Pennsylvania School of Medicine ter University of Pittsburgh School of Medicine; uradnih državnih ustanov, kot sta British National Health Service in United States Department of Agriculture; ter zdravstvenih organizacij, ki izdajajo znanstveno recenzirane (peer-reviewed) publikacije, kot npr. Kaiser Permanente, se glasi, da je "veganska prehrana zdrava, prehransko ustrezna in primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, vključno z nosečnicami, doječimi materami, dojenčki, otroki, mladostniki in športniki". Nekateri dokazujejo tudi, da veganska prehrana pozitivno vpliva na preprečevanje in zdravljenje številnih kroničnih bolezni (rak, srčno-žilne bolezni, osteoporoza, diabetes tipa 2, debelost, ...).

Še najboljše opravičilo, ki ga lahko ponudimo za zadajanje trpljenja in smrti milijardam in milijardam živali je, da so okusne. Všeč nam je okus mesa, mlečnih izdelkov, jajc, itd. Ob jedenju živil živalskega izvora doživljamo užitek naših brbončic.

Toda v čem se to razlikuje od kateregakoli drugega zadajanja trpljenja in smrti s strani ljudi, kot je npr. Walter Palmer, Michael Vick ali kdorkoli drug, ki ga označujemo za "zlorabljevalca"? Odgovor je enostaven: ne razlikuje se v ničemer. Da, morda obstaja psihološka razlika med nekom, ki sam osebno sodeluje pri ubijanju živali in tistimi, ki tega ne počno in zgolj hodijo v trgovino kupovati živali, ki jih je ubil nekdo drug. Enako obstaja morda psihološka razlika med nekom, ki je sam osebno umoril človeka in nekom, ki je za to najel plačanega morilca. Toda oba sta enako moralno odgovorna in tudi zakon ju obravnava enakovredno kot kriva zagrešitve umora. Vsakršna psihološka razlika med Walter Palmerjem in nami je z vidika morale nepomembna.

Poleg tega je nepomembno tudi ali se z živalmi za hrano ravna in se jih ubije "humano". Ali bi bil kdorkoli manj razburjen nad ubojem Cecila, če bi ga Palmer ubil na bolj "humani" način, namesto da ga je pustil še nekaj časa hoditi naokrog z izstreljeno puščico zarito v telesu? Seveda ne. Pojem "humano" ravnanje je povsem brez pomena, ko govorimo o zadajanju nepotrebnega trpljenja in smrti. 

Na žalost mnoge domnevne organizacije za "zaščito/pravice živali" promovirajo idejo, da "humana" uporaba živali za hrano ni le neproblematična, pač pa celo moralno zaželena. Ravno prejšnji teden je časopis New York Times objavil, da bodo pri trgovcu s hitro prehrano McDonald´s pričeli z opuščanjem uporabe jajc, ki izvirajo iz kokoši, zaprtih v konvencionalne baterijske kletke, v prid “sistema velikih ptičnic”, ki omogočajo pticam nekaj gibanja. Pri McDonaldsu ocenjujejo, da bodo potrebovali 10 let za prehod na oskrbo izključno z jajci iz "proste" oz. talne reje. Pri organizacijah za živali Humane Society of the United States (HSUS) ter Mercy for Animals (MFA) skačejo od veselja. HSUS je to potezo razglasil za “prelomni trenutek za dobrobit živali” in označil McDonald´s za “občudovanja vrednega”, ter, po besedah direktorja HSUS Wayne Pacella, predstavlja to odstranitev “najkrutejših načinov zapiranja iz naše prehranske oskrbe”, vsaj kar se McDonaldsa tiče. Pri organizaciji Mercy for Animals pa trdijo, da so bile njihove preiskave McDonaldsovih dobaviteljev jajc tiste, ki so odgovorne, da se je to zgodilo.
»Čestitamo McDonaldsu za njegovo predanost pri opuščanju krutih kletk iz svoje verige severnoameriških dobaviteljev jajc,« je dejal predsednik organizacije Mercy for Animals, Nathan Runkle. »Skrajni čas je že bil, da je McDonald´s spoznal, da je tlačenje živali v kletke, ki so komajda večje od njihovih teles, nehumano in neetično.«

Runkle nam še pravi:
»McDonald´s bi moral nadaljevati ta hvalevreden napredek in vpeljati primerne standarde tudi za piščance, ki so ubiti za Chicken McNuggets.«

Organizacija Mercy for Animals svetuje tistim, ki jim ni vseeno za živali:
»Tudi vi lahko pomagate! Recite McDonaldsu, da piščanci, vzrejeni za meso, zaslužijo enako zaščito kot tisti, ki so vzrejeni za valjenje jajc.«


Ponovno lahko vidimo razlikovanje mi/oni: tisti trgovci, ki ponujajo konvencionalna jajca so zlorabljevalci; tisti, ki ponujajo jajca “proste” oz. talne reje, ki jih promovirajo “zagovorniki živali”, pa so moralno razsvetljeni. Abolicionisti se ne strinjamo.

Prvič; noro je trditi, da jajca “proste” oz. talne reje predstavljajo karkoli drugega kot prenos ptic iz kletk v velik hlev, v katerem so ptice utesnjene in živijo v groznih razmerah. New York Times v svojem članku citira tudi Paul Shapira, podpredsednika za zaščito farmskih živali pri HSUS, ki hvali McDonaldsovo odločitev. Ravno danes je Shapiro poslal javno e-pismo (med drugim tudi meni) z navdušenim pripisom pod zadevo: “wow”, v katerem nam pravi, da “boj proti baterijskim kletkam sicer še zdaleč ni končan”, toda zagovorniki živali “bi morali izkoristiti ta zagon, da enkrat za vselej postavijo baterijsko kletko tja kamor spada: na smetišče zgodovine.”


Wow, prav zares.

Toda leta 2004, preden je začel delati za HSUS, je imel Paul Shapiro precej drugačen pogled na sistem “proste” oz. talne reje:
»Toda prosta oz. talna reja ne pomeni nujno boljše kvalitete življenja za kokoši. Jajca, ki so označena kot “prosta/talna reja” pogosto prihajajo od kokoši, ki so natlačene drug zraven druge v ogromnih hlevih,« je dejal Shapiro.

Ja. To je Paul, preden je začel delati za HSUS. In to je osupljivo. Ponovno: wow.

Dejstvo ostaja, da jajca “proste” oz. talne reje ne nudijo bistvenega izboljšanja na področju zaščite interesov živali. Pravzaprav so jajca “proste” oz. talne reje v resnici le zelo kruta prevara (za živali). To je tisto, kar slavijo Shapiro, HSUS in Runkle:



“Prelomni trenutek”, resno?

Drugič; še enkrat več (in vedno znova) smo priča temu, da se domnevni “zagovorniki živali” združujejo z industrijo "srečnega" izkoriščanja, z namenom omogočiti ljudem prijetnejše počutje ob nadaljnjem sodelovanju pri izkoriščanju živali [ob jedenju njihovih teles in izločkov; op.p.]. "Zagovorniki živali" znova normalizirajo izkoriščanje živali, s tem ko ga hvalijo.  

Posamezniki kot so Pacelle, Shapiro in Runkle bi se lahko marsikaj naučili, če bi preštudirali delo Elizabeth Heyrick, britanske borke za odpravo suženjstva iz 19. stoletja, ki je zavračala idejo o “postopni emancipaciji” sužnjev v prid “takojšnje emancipacije”. Zelo dobro je razumela, da “postopna emancipacija” deluje v prid sužnjelastnikom, saj služi normalizaciji suženjstva ter ga dela družbeno sprejemljivega kot institucijo, namesto da bi ga obsojala kot kršenje temeljnih pravic. V svojem navdihujočem letaku, objavljenem leta 1838, z naslovom Takojšnja, ne postopna odprava suženjstva, je zapisala:
»Nasprotniki suženjstva so doslej uničili svoja prizadevanja z nesmiselnim sklicevanjem na postopnost emancipacije sužnjev. Prav neverjetno je kako sicer pametni in dobrosrčni ljudje ne opazijo, da so deležni zvijače sužnjelastnikov, s strani katerih načrt o postopnosti emancipacije sužnjev pravzaprav sploh izhaja. Sužnjelastniki se namreč dobro zavedajo, da bo njihova zvijača varna vse dotlej, dokler bodo abolicioniste ujeli na limanice s preusmeritvijo pozornosti od zahteve po takojšnji odpravi k zahtevi po postopni odpravi. Zelo dobro vedo, da namera za postopno emancipacijo ne povzroči nobenega omembe vrednega napredka k sami emancipaciji.«  

In točno to počno welfaristi pri HSUS in pri Mercy for Animals [ter enako tudi vsi ostali, vključno s slovenskimi “zagovorniki živali” – glejte sledeče povezave: 1234 in 5; op.p.]: sodelujejo z institucionalnimi izkoriščevalci živali, da bi normalizirali “srečno” izkoriščanje.

Kakorkoli že, ideja o “humanem” izkoriščanju živali, ki jih uporabljamo za hrano krši moralno načelo, za katerega vsi pravimo, da ga sprejemamo ter služi kot osnova za mi/oni razlikovanje – in sicer, da, karkoli si že mislimo o etiki do živali, zadajanje trpljenja in smrti živalim v odsotnosti nuje oz. prisile ne more biti moralno sprejemljivo.

Problem mi/oni razlikovanja je v tem, da je večina nas v resnici oni. Če verjamemo, da imajo živali moralno vrednost [če jih ne vidimo kot predmete; op.p.], potem moramo potegniti ločnico med tistimi, ki jedo živila živalskega izvora, se oblačijo v njihove kože ali kakorkoli drugače uporabljajo živali ter tako sodelujejo pri živalskem suženjstvu oz. nadaljujejo z zavestnim in namernim izkoriščanjem nemočnih, in med tistimi, ki tega ne počno.

******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.


Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com 

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

Anna Charlton
Adjunct Professor of Law, Rutgers University

© 2015 Gary L. Francione & Anna Charlton

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):


Ni komentarjev:

Objavite komentar