nedelja, 21. maj 2017

Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali: Korak v pravo smer ali "omogočanje lažjega povratka" k jedenju živali?

7. februar, 2007 /avtor Gary L. Francione

Mojo pozornost je ravnokar pritegnil članek, objavljen v BBC News Magazine. Le-ta citira šolsko učiteljico Rachael Deacon, ki pravi: »Pripravljena sem plačati več za nakup bolj zdrave hrane. Nočem, da so živali [ki končajo na mojem krožniku; op.p.] zaklane na grozljiv način ali da imajo grozno življenje.« Če pustimo ob strani, da gospa Deacon misli, da očitno obstaja tudi ne-grozljiv zakol, ali je lahko njena splošna zaskrbljenost pokazatelj uspešnosti delovanja tistih zagovornikov živali, ki promovirajo uživanje mesa "srečnih" živali kot sredstvo za dosego sveta z manj trpljenja in smrti?

Ne. Gospa Deacon je bila vegetarijanka 10 let, a se je zdaj vrnila nazaj k jedenju mesa.

Deaconova je "ozaveščena vsejedka", ki nazorno ilustrira problem welfare pristopa, ki je prežel celotno gibanje za pravice živali. Velike welfare korporacije so uvedle oznake proizvodov živalskega izvora kot npr. Certified Humane Raised & Handled label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.] in Freedom Food label, zato da bi se potrošniki počutili bolje ob jedenju živali, ki so bile vzrejene in zaklane na način, kateremu bi nedvomno rekli mučenje, če bi šlo za ljudi. Zagovorniki živali podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic in javno častijo trgovske verige, ki prodajajo domnevno "humano" rejena in zaklana trupla in druge proizvode "srečnih" živali.

Takšen pristop ne vodi ljudi postopno v pravo smer. Ravno obratno – ponuja jim izgovor za povratek k uživanju živil živalskega izvora. Osredotoča se na ravnanje z živalmi, namesto na uporabo živali in zavaja ljudi, da se welfare regulacije odražajo v znatno večji zaščiti živali.  

BBC-jev članek “Nekatere klobase so bolj enakovredne od drugih,” nadalje oriše ta problem. Avtorica Megan Lane pove, da je bila 14 let vegetarijanka, a je zdaj "ponovno začela jesti meso, toda le meso tistih živali, ki so imele srečno življenje preden so bile zaklane". Pravi, da ko je postala vegetarijanka, ekološko meso in meso iz proste reje ni bilo tako dostopno kot je danes.

Laneova opisuje kupovanje ekološkega, na prostem rejenega mesa kot "tržno nišo, ki ji sledijo predvsem tisti, ki so pripravljeni plačati več." Opaža, da je prodaja mesa "srečnih" živali v Veliki Britaniji v zadnjem letu narasla za 14%, a še vedno predstavlja le 1,4% prodanega rdečega mesa.

Citira Chrisa Lamba (ne gre za besedno igro; lamb = jagnje; op.p.) iz Odbora za meso in živinorejo, ki pravi: »Če je nekdo vegetarijanec iz etičnih razlogov, potem mu dejstvo, da zdaj obstajajo trgovine, ki ponujajo ekološke in na prostem proizvedene živalske izdelke, zaradi česar vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo, omogoča lažji povratek k jedenju mesa.«

Laneova citira tudi predstavnika organizacije Vegetarian Society, ki priznava, da so ekološke, na prostem rejene živali še vedno ubite, a pravi, da so se "številni izmed treh milijonov vegetarijancev v Veliki Britaniji odrekli mesu zaradi krutosti in slabih pogojev, ki so značilni za intenzivne farme." Pri Vegetarian Society izjavljajo: »Ne kritiziramo bolj odgovornih metod, ki jih uvajajo ekološki kmetje za svoj vsakdanji kruh.« Zgodbi so sledili številni komentarji bralcev, v katerih so mnogi hvalili prednosti "ekološko rejenega" mesa.

Ali ni malce ironično, da predstavnik Odbora za meso in živinorejo odlično razume za kaj gre v resnici? Meso "srečnih" živali poskrbi, da "vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo". Meso "srečnih" živali pomeni več jedcev mesa in več zaklanih živali. Kako da tega ne vidijo zagovorniki živali? Saj je vendar očitno.  

Lanein članek dokazuje, da promoviranje mesa "srečno" izkoriščanih živali ne vodi ljudi v pravo smer. Vse kar v resnici povzroči je, da se privilegirana peščica, ki si lahko privošči nakup ekološkega mesa v trgovinah višjega cenovnega razreda počuti moralno superiorno ter da mnogim ljudem ponuja izgovor za povratek k jedenju mesa in drugih živalskih proizvodov.

In še zdaleč ni le Lanein članek tisti, ki ponuja dokaz za nazadovanje, ki ga povzroča gibanje za meso "srečno" izkoriščanih živali. V članku revije mesne industrije Meatingplace citirajo ugledno nutricionistko Marion Nestle: »Celo dolgoletni, zapriseženi vegetarijanci zdaj spet jedo meso, zato ker se je industrija odzvala z izboljšanjem načina reje živali, ki so mu najbolj nasprotovali. To predstavlja veliko priložnost za rast, saj so potrošniki pripravljeni plačati več za tovrstne proizvode.«

V nekem drugem nedavnem članku nastopa Maria Humel, katere "šibka točka so živali - in otroci, ki zahtevajo piščanca s parmezanom in piščančje palčke." Humelova nakupuje v trgovinah, ki prodajajo mesne proizvode z oznako Certified Humane Raised & Handled, ki jo je ustvarila organizacija Humane Farm Animal Care s svojimi partnerji The Humane Society of the United States (HSUS), The American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People in drugi. Oznaka Certified Humane ji "pomaga uravnotežiti svoje sočutje z zadovoljstvom otrok." Humelova pojasni: »To mi veliko pomeni, kajti v resnici morala bi biti vegetarijanka.« Z drugimi besedami, bila bi vegetarijanka, če ne bi bilo "organizacij za pravice živali, ki so ustvarile to oznako", ki so dale pečat odobravanja njenemu uživanju živalskih proizvodov.

V istem članku direktor trgovske verige D´Agostino´s (s sedežem v New Yorku) pravi: »Prodaja nekaterih naših proizvodov se je zelo povišala, odkar smo pred dvema letoma začeli oglaševati logotipe Certified Humane. Naše trgovine prodajajo preko 35 različnih overovljenih humanih živil živalskega izvora, od jogurtov, mleka, piščancev, masla, jajc, do svinjine in teletine – mesa, katerega prodaja se je povečala za 25 odstotkov, odkar smo ga začeli prodajati pod to oznako.«  

Več kot očitno je, da gibanje za meso/živalske proizvode "srečnih" živali ne vodi postopoma do veganstva; spodbuja uživanje živali s strani ljudi, ki so nasedli nesmislu, da lahko "uživamo ozaveščeno".

Ali ti "ozaveščeni vsejedci" res mislijo, da welfare regulacije predstavljajo kakšno bistveno razliko v življenju teh živali? Če res mislijo tako, potem zavajajo sami sebe. Nobene bistvene razlike ni med konvencionalno proizvedenimi živalskimi proizvodi in na prostem rejenimi, ekološkimi oz. "humano rejenimi" živalskimi proizvodi – razen, da slednji v žepe korporacij prispevajo več dobička. Za več informacij o tej tematiki kliknite na mit o prosti reji, ki se nahaja na spletni strani The Peaceful Prairie, abolicionističnega zatočišča za živali, ki zavzema stališče proti mesu in živalskim proizvodom "srečnih" živali. Mit o prosti reji vsebuje dve predstavitvi – eno, ki pojasni zakaj jajca iz proste reje niso nič boljša od baterijskih jajc in drugo, ki pojasni zakaj je "humana" živinoreja oksimoron [oksimoron je besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, t.i. bistroumni nesmisel, kot na primer: budna zaspanost, miroljubna vojna, groba nežnost, lačna sitost, humani zakol, ipd.; op.p.]. Oba letaka si lahko prenesete in natisnete. Zagovornikom živali, ki želijo kvalitetno vegansko/abolicionistično gradivo, priporočam uporabo teh dveh letakov; sta odlična in dajeta jasno vedeti, da ne obstaja moralno sprejemljivo uživanje živalskih teles in drugih živalskih proizvodov. Mit o prosti reji in ostalo gradivo, ki je dostopno na Peaceful Prairie, je zgleden primer ustvarjalnega, veganskega/abolicionističnega izobraževanja.

Krivdo za navdušenje nad mesom in živalskimi proizvodi "srečnih" živali lahko brez dvoma zvalimo na zagovornike živali, ki podpirajo in zagovarjajo welfare regulacije kot nekakšno drastično izboljšavo in ki ignorirajo, da je uporaba živali in ne ravnanje z njimi tisto kar predstavlja temeljni moralni problem.

Če Peter Singer, t.i. "oče gibanja za pravice živali" pravi, da je moralno sprejemljivo biti "ozaveščen vsejedec", ali če dosledne vegane zasmehuje s izrazom "fanatiki", potem bodo ljudje – celo tisti ljudje, ki jim je mar za živali – mislili, da je sprejemljivo jesti meso in druge živalske proizvode "srečnih" živali. Če Tom Regan, ki sicer izpodbija Singerjevo "očetovstvo", a skupaj z njim časti magnata mesa "srečno" izkoriščanih živali trgovske verige Whole Foods, Johna Mackeya, potem ni čudno, da tako veliko "ljubiteljev živali" misli, da je jedenje živalskih proizvodov "srečnih" živali sprejemljivo in da je to dobra strategija, vredna zgleda.

25. januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUSFarm Sanctuary in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem eseju z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?, so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli proizvajalci svinjine večji dobiček, če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.

V odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil: »Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo Smithfielda imenoval "senzacionalna novica".

Kaj to sporoča? Sporoča, da je prišlo – oziroma bo prišlo čez deset let – do bistveno boljšega ravnanja s svinjami, proizvedenimi na Smithfield farmah. Wayne Pacelle omenja besedo "revolucija". To sporoča, da bodo imele živali na Smithfield farmah "srečno življenje". To krepi idejo, da se lahko sočutni potrošniki odvežejo svoje moralne dolžnosti do živali tako, da kupujejo trupla Smithfieldovih živali.

Skratka, naznanilo Smithfielda je vsekakor "senzacionalna novica" za Smithfield Foods, ki bo užival v višji produktivnosti, v posledično večjem dobičku in bo lahko dodatno zaračunal, zato da bodo lahko elitni potrošniki nadaljevali z jedenjem živali in se počutili dobro. Prav tako je to "senzacionalna novica" za HSUS, Farm Sanctuary in druge welfare organizacije, ki bodo zdaj to veliko "zmago" - to "revolucijo" - razglašali na neskončnih samopromocijskih dogodkih, na katerih bodo zbirali sredstva ter se ruvali med seboj kdo med njimi ima več zaslug za to "senzacionalno novico", to "revolucijo".

A to je žalosten poraz za živali. Dejstvo, da so zagovorniki živali porabili ogromne količine denarja za kampanjo, ki bo povzročila, da bodo vse Megan Lane, Rachael Deacon in Marie Humel tega sveta mislile, da je v redu jesti proizvode in trupla živali, zato ker imajo te živali domnevno "srečno življenje" je, kar se mene tiče, grozljivo.

Nikakršnega dvoma ni, da bi investiranje v izobraževanje ljudi o veganstvu pomenilo boljšo porabo sredstev. Pozitivne posledice peščice novih veganov bi bile v mnogo ozirih, tako dolgoročno kot kratkoročno gledano, znatno večje od desetletnega postopnega odpravljanja ograd za breje svinje v prid alternativnega sistema, katerega podrobnosti sploh niso znane. Vedite, da se "prepoved" ograd za breje svinje na Floridi nanaša na ograde, v katerih so svinje zadržane "večino dneva". Še vedno se namreč dovoljuje uporaba ograd pod določenimi pogoji, na primer manj kot "večino dneva", v obdobju tik pred kotitvijo in za obdobje "ne daljše kot je to razumno potrebno" za "veterinarske namene". "Prepoved" na Floridi zahteva le, da se svinja lahko obrne okoli svoje osi "brez da bi se ob tem dotaknila katerekoli strani ograde". Predvidevam, da bo šlo za podobno stvar tudi na farmah Smithfield Foods. Realno gledano to pomeni, da prepoved ograd za breje svinje ne bo predstavljala nobene bistvene spremembe v še naprej grozljivem življenju in smrti svinj. Ta "prepoved" v resnici sploh ni prepoved. Kot večina welfare regulacij, je tudi ta v prvi vrsti le orodje za odnos z javnostmi in bo upoštevana samo do te mere, dokler bo prinašala dobiček.

Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati uživanja živali, pa naj si bo to še tako "humano", še posebej glede na to, da promoviranje mesa/živalskih proizvodov "srečnih" živali spodbuja tiste ljudi, ki so etično zaskrbljeni za živali, k iluziji, da imajo lahko živali, ki jih jemo, "srečno življenje". Če pustimo ob strani, da živalsko suženjstvo ne more biti upravičeno, ne glede na to kako "humano" je, je realnost takšna, da proizvodnja proste reje in "humano" kmetovanje vsebuje ogromne količine trpljenja. Razne romantične fantazije o čudovitem življenju živali na "družinskih kmetijah" so ravno to – fantazije. Tudi najboljša "družinska kmetija" je strašen kraj za živali.

Predstavljajte si dva lastnika sužnjev. Prvi pretepa svoje sužnje 20-krat tedensko, drugi jih pretepa 19-krat. Ali obstaja kakšna bistvena razlika med njima, ki bi upravičila, da bi početje drugega sužnjelastnika označili za moralno hvalevredno? Ali bi morali pretepanje sužnjev 19-krat tedensko smatrati kot znak, da "je na pohodu revolucija"? Bi morali zmanjšanje za en tepež imenovati "senzacionalna novica"?

Če se vaš odgovor na zgornja vprašanja glasi "ne", potem ne morete dosledno podpreti stališč Petra Singerja, HSUS, Farm Sanctuary, Vegan Outreach, PETA in preostanka gibanja za meso "srečnih" živali.

Vsekakor je "bolje" pretepati sužnje 19-krat tedensko kot 20-krat. Toda to ne naredi pretepanja sužnjev 19-krat tedensko moralno sprejemljivega, ne nakazuje, da "je na pohodu revolucija" ali da gre za "senzacionalno novico". Pretepanje 19-krat tedensko ne naredi suženjstva – ne glede na to kako "humano" naj bi bilo že to suženjstvo - moralno upravičenega.

Naš čas in naši viri so omejeni. Vsak cent in vsaka sekunda, porabljena za to, da naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni cent in sekundo manj za izobraževanje ljudi o edini stvari, ki deluje v prid odprave izkoriščanja živali: o veganstvu. In vsak cent in vsaka sekunda porabljena za "humano" izkoriščanje, ne le, da stori prekleto malo (če sploh kaj) za živali, ki trpijo ta trenutek, pač pa welfare pristop s promoviranjem brezsramne laži, da ima žival, vzrejena na ekološki kmetiji ali kmetiji proste reje "srečno življenje", spodbuja ljudi k nadaljevanju konzumiranja živali in ohranja specistično paradigmo nedotaknjeno in ki je pravzaprav kriva, da so se  živali – človeške in ne-človeške – sploh znašle v tem položaju.

Lahko smo prepričani, da ko sprejmemo absurd, da naznanilo Smithfield Foodsa pomeni "revolucijo na pohodu" oz. "senzacionalno novico", se prava revolucija – nenasilna zavrnitev izkoriščanja živali v prid odprave izkoriščanja in prepoznanje veganstva kot osebnega sprejetja odprave izkoriščanja – nikoli ne more zgoditi.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




ponedeljek, 15. maj 2017

Odpor "ljubiteljev živali" do prenehanja izkoriščanja živali

Tisti, ki skušamo odpraviti izkoriščanje živali in širiti sporočilo veganstva kot moralnega imperativa, največjega odpora ne doživljamo s strani ljudi, ki jim ni mar in ki smatrajo živali kot predmete. Največji odpor doživljamo s strani "ljubiteljev živali", ki se imajo za "sočutne", a nadaljujejo z jedenjem živali, oblačenjem v njihove kože in njihovim uporabljanjem. Ti ljudje imajo podporo organizacij in društev za zaščito živali, ki vsa po vrsti promovirajo idejo, da vse dokler ti je mar – in dokler doniraš – je to dovolj. Ni dovolj. Edini način za dosego pozitivne spremembe na podlagi spoznanja, da imajo živali moralno vrednost, je ta, da jih prenehamo obravnavati kot vir za potešitev naših interesov – kar pomeni postati vegan.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):




petek, 05. maj 2017

Vegafest: festival trajnostnega načina ignoriranja živali

Kot vsako leto, tudi letos Slovensko vegansko društvo organizira dogodek, imenovan Vegafest. Na enem mestu bodo 6. maja v Ljubljani zbrana vsa društva, ki zavračajo veganstvo kot moralno osnovo – od tistih, ki to odkrito priznajo, do tistih, ki vztrajno trdijo, da je najboljši način za odpravo izkoriščanja živali ta, da promoviraš izkoriščanje živali (podrobnosti sledijo). Organizatorji pravijo, da gre za »festival trajnostnega načina življenja«, katerega namen je »predstaviti prednosti veganskega načina življenja in pomagati vzpostaviti pozitiven odnos do živali, okolja in samega sebe.«

Pa poglejmo podrobneje kaj konkretno je tisto, kar naj bi pomagalo vzpostaviti ta pozitiven odnos:  

1. Eden izmed sponzorjev prireditve je Vegetarijanska restavracija Radha Govinda, torej restavracija, ki poleg ostalega ponuja tudi jedi, pripravljene na osnovi trpinčenja in ubijanja živali za mleko, in ta hrana je menda (če povzamem citat z njihove spletne strani) »polna ljubezni in pozitivne energije«. V moralnem smislu ni nobenih razlik med mesom, mlekom, mlečnimi izdelki in jajci: vsa vsebujejo trpljenje, vsa vsebujejo smrt in vsa predstavljajo nepravičnost. Slovenskemu veganskemu društvu se torej zdi prav, da oglašuje sponzorja, ki prodaja izkoriščanje živali. V okviru predstavitve sponzorjev Vegafesta so na svoji Facebook strani objavili:
»Vegetarijanska restavracija Radha Govinda v Šiški in tržnici BTC vas vabi na sveža in zdrava vegetarijanska veganska kosila. Hrana, ki jo pripravljamo, je prava paša za oči, izjemne vonjave pa bodo v vas prebudile neverjeten apetit.«  

Po mnenju Slovenskega veganskega društva je torej "vzpostaviti pozitiven odnos do živali" združljivo s promoviranjem biznisa, ki prodaja živila živalskega izvora? Razmislimo o tem v kontekstu organizacije, ki se zavzema proti zlorabi otrok. Predstavljajte si, da bi ta organizacija priredila festival, ki bi ga sponzoriral nekdo, ki se ukvarja s snemanjem otroške pornografije in organizator bi izvajal promocijo tega pornografa na svoji spletni strani z namenom oglaševanja svojega festivala.

Opazite težavo?

2. Enako velja za generalnega sponzorja prireditveznano trgovsko verigo. Mislim, da ni potrebno naštevati vseh neveganskih izdelkov, ki jih prodaja ta trgovec in številnih TV-oglasov in reklamnih letakov za njihove mesne in mlečne izdelke ter jajca. Toda Slovensko vegansko društvo ga aktivno oglašuje in treplja po hrbtu, zato ker je na svoje trgovske police poleg vseh neveganskih postavil še nekaj veganskih izdelkov. Ponovno – ali bi katerakoli organizacija za človekove pravice počela kaj takega? Ali bi npr. Amnesty International javno častila nekoga, ki služi na račun trgovanja s sužnji in se je poleg izdelkov, ki temeljijo na suženjskem delu, odločil dodatno zaslužiti še z izdelki, ki ne temeljijo na tem? Ali bi ga zaradi tega Amnesty International ovekovečila na svojem plakatu kot generalnega sponzorja konference za človekove pravice? In sploh - ali bi katerakoli človekoljubna organizacija spoštovanju temeljnih človekovih pravic rekla "način življenja"? Je mar ne zlorabljati otrok, ne pretepati žensk in ne izvajati nasilja nad temnopoltimi, istospolno usmerjenimi, invalidi in ostalimi depriviligiranimi skupinami "način življenja"? Seveda ne. Je le spoštovanje temeljne pravičnosti, ne pa nekakšen "lajfstajl", ki ga lahko poljubno izbereš, če tako želiš. Toda ko gre za živali, nekateri "zagovorniki živali" počno ravno to: govorijo o "načinu življenja" in poslovno sodelujejo z institucionaliziranimi izkoriščevalci, s čimer dobesedno izdajajo žrtve, za čigar interese trdijo, da se zavzemajo. Edina razlika med primerom kršenja pravic človeških in ne-človeških živali je vrsta. Aktivizem tovrstnih "zagovornikov živali" torej sloni na ničemer drugem kot na specizmu (vrstni diskriminaciji).  

Še nikoli v zgodovini ni bilo kakšno gibanje za pravičnost tako zelo nepravično, kot to velja za omenjeno, t.i. welfare "gibanje" za živali. Alternativo temu gibanju oz. bolje rečeno kontra-gibanje predstavljamo abolicionistični vegani (več o tem si lahko preberete tukaj: Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva).

3. Eden vidnejših sponzorjev prireditve je tudi VegFund, ki promovira celo vrsto spornih posameznikov in društev, ki zagovarjajo "srečno izkoriščanje" živali in redukcitarijanstvo. Poleg ostalega VegFund na svoji spletni strani odkrito oglašuje vegetarijanstvo.    

4. Ena izmed predavateljic na prireditvi bo Mirjana Mulec, članica Društva za zaščito živali Pomurja, ki bo predstavila »Zgodbe rešenih živali«. Gre za društvo, ki si prizadeva za "prijaznejše" izkoriščanje živali in ki pravi, da »tudi če pristanejo na krožniku, da imajo vsaj lepo življenje« (izjava članice omenjenega društva iz oddaje na TV Slovenija).

"Vzpostavitev pozitivnega odnosa do živali", mar res?

Na spletni strani Društva za zaščito živali Pomurja bomo zelo težko našli besedo veganstvo. Nas pa seznanjajo s tem, da je potrditev uspešnosti njihovega delovanja izbor Mirjane Mulec za Pomurko leta 2016, podelitev Zahvalne listine Mestne četrti Murska Sobota njihovi članici Treziki Cvetko »za požrtvovalno in predano delo namenjeno pomoči živalim« ter neformalno priznanje javnosti, da jih ljudje smatrajo za »eno najbolj srčnih organizacij v Sloveniji«

Društvo za zaščito živali Pomurja, ki ne zavzema nedvoumnega in jasnega stališča, da pravice živali pomeni veganstvo, nas na vsakem koraku poziva k doniranju. Pravijo, da potrebujejo denar za oskrbo psov in mačk ter živali, ki jih rešujejo pred zakolom. Toda očitno jim še nihče ni pojasnil, da s tem, ko rešijo žival pred zakolom, obsodijo neko drugo žival na to, da bo prevzela njeno mesto. Te živali so potrebne "rešitve" izključno zato, ker ljudje niso vegani in zaradi ničesar drugega. Nenehno povpraševanje po proizvodih živalskega izvora je tisto, zaradi česar so se te živali sploh znašle v sistemu institucionaliziranega izkoriščanja oz. v položaju, ko jih je treba "reševati". Sleherna izmed milijonov in milijonov živali je načrtno spravljena na svet in postavljena v ta sistem samo zato, ker 99% ljudi želi njihovo telo oz. izločke (meso, mleko, mlečne izdelke, jajca, med, volno, usnje, krzno, itd.). Zato je popolnoma nesmiselno porabljati svoj čas, energijo in denar za nenehno "reševanje" teh živali ali pozivanje k "izboljšavi" razmer v katerih so izkoriščane. Edina smiselna rešitev problema je izobraževanje ljudi o etičnem veganstvu in jim pomagati uvideti, da se že tako ali tako strinjajo z vsem kar jih zavezuje k temu, da postanejo vegani. Vsi se namreč strinjamo s tem, da živalim ni prav zadajati trpljenja in smrti po nepotrebnem. Toda, če nismo vegani počnemo ravno to - z jedenjem živil živalskega izvora (in tudi siceršnjim uporabljanjem živali za druge namene) zadajamo trpljenje in smrt živalim v odsotnosti vsakršne nuje, kajti nikomur ni potrebno jesti živil živalskega izvora za optimalno zdravje. S tem (in le s tem!), ko postanemo vegani, neposredno vplivamo na zmanjševanje števila namensko vzrejenih živali za človeško uporabo. Če svojega aktivizma ne usmerimo v to, potem smo obsojeni na večno "reševanje" živali in – ne zanemarljivo – na nenehen priliv donacij! (kar v primeru Društva za zaščito živali Pomurja pomeni, da si lahko omogočijo svoj obstoj in delovanje ter posledično požanjejo javno odobravanje s strani vseh tistih, ki so veseli, da jih ne pozivajo k veganstvu in ki jim v zameno podelijo nagrado Pomurka leta, Zahvalno listino in naziv najbolj srčne organizacije).

Izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralnem imperativu vsekakor ni tako "spektakularno" kot vkorakanje na zasebna zemljišča in oštevanje "zlorabljevalcev" živalske lastnine (kar posledično "aktivistom" prinaša nagrade in laskave nazive), toda le tovrstno izobraževanje lahko doseže nujno potrebno spremembo paradigme v naši družbi - od gledanja na živali kot na lastnino h gledanju nanje kot na ne-človeške osebe. V svojem letnem poročilu so pri Društvu za zaščito živali Pomurja zapisali, da si prizadevajo za to, »da bo vsaka žival živela v skladu s svojo naravo«. Očitno pri društvu ne vedo, da nobena udomačena žival (ne "hišna", ne "rejna") ne živi v skladu s svojo naravo. Že to, da smo jo načrtno spravili na svet le zato, da bo služila izključno kot vir za potešitev naših interesov, je kršenje tega načela.

5. Svoje mesto med razstavljalci na Vegafestu bodo imela tudi ostala slovenska welfare društva, ki so sicer v marsičem podobna zgoraj omenjenemu Društvu za zaščito živali Pomurja:
Društvo Lajka, Društvo za zaščito živali Ljubljana, Društvo za zaščito živali Kranj, Animal Angels, Hrtji svet Slovenije, Društvo za osvoboditev živali, Prijatelji životinja in seveda organizator - Slovensko vegansko društvo.

Med omenjenimi društvi ni bistvenih razlik – eno bolj, drugo manj očitno promovira izkoriščanje živali. Nobeno ne promovira veganstva kot moralno osnovo/imperativ. Niti eno! Mimogrede, z vsem kar zadeva moralno in praktično spornost welfare gibanja na splošno, se lahko seznanite tukaj: Problematika welfare pristopa k pravicam živali, strnjena v štirih točkah.

Ta društva so polna samooklicanih "zagovornikov pravic živali", ki namesto o pravicah živali govorijo o vsem drugem. Mnogi med njimi sploh niso vegani, torej osebno sodelujejo pri kršenju pravic živali, tisti pa, ki so vegani, promovirajo veganstvo (če sploh) kot nekaj kar je stvar naše poljubne izbire načina življenja, našega zdravja, našega blagostanja, naših osebnih poti, našega okolja oz. ekologije, itd., skratka vsega drugega razen stvar temeljne pravičnosti, ki jo dolgujemo njim - žrtvam. Živalim osebno. Tovrstni "zagovorniki pravic živali" redno govorijo o vegetarijanstvu kot "prehodu" do veganstva oz. predstavljajo veganstvo skupaj v paketu z neveganstvom (promovirajo hkrati tudi vegetarijanstvo, fleksitarijanstvo, redukcitarijanstvo, brezmesni dan in ostale oblike izkoriščanja živali), s čimer jasno sporočajo, da je prenehati izkoriščati živali tako zelo težko, da potrebujemo vmesne faze. To, da nato v isti sapi zapišejo (kot so zapisali v brošuri Vegafesta), da je postati vegan »lažje kot kadarkoli«, le dokazuje kako zelo zmedeni so (in posledično poskrbijo za zmedo pri svojih bralcih).

Kot že rečeno, pa obstajajo tudi takšni "zagovorniki živali", ki sploh ne omenjajo veganstva in si prizadevajo za bolj "humano" ravnanje z živalmi v živinorejski industriji, s čimer v resnici prispevajo k še večji proizvodni in finančni učinkovitosti industrije, dodatno normalizirajo izkoriščanje živali v družbi ter pomirijo ljudi, da njihov zrezek, sir ali jajce izvira iz "humano" rejene živali, s čimer jim omogočijo brezskrbno nadaljevanje konzumiranja živalskih proizvodov. Eno izmed takšnih društev (ki bo imelo svoj prostor na Vegafestu) je na primer Društvo za zaščito živali Ljubljana. Med drugim so znani po tem, da si prizadevajo za ubijanje nedolžnih živali čim bližje kraju, kjer so bile pred tem vse življenje po nepotrebnem  trpinčene, kajti pravijo, da prevoz živih živali v druge oddaljene kraje »dokazano vpliva na kvaliteto mesa«. Pri Društvu za "zaščito" živali Ljubljana torej odkrito navijajo za čim učinkovitejše izkoriščanje živali, zato da nam bodo njihova trupla nudila "kvalitetno meso".

"Vzpostavitev pozitivnega odnosa do živali", mar res?  

Več o sprevrženosti omenjenega društva si lahko preberete v blogu z naslovom Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!", ki sem ga objavil februarja 2017.

6. Brošura Vegafesta med drugim ponuja tudi rubriko »Kako lahko pomagamo«. Tule je njihovih sedem predlogov za vse tiste, ki vam je mar za živali (citiram):
  • Postanite član Slovenskega veganskega društva in podprite naše delovanje.
  • Z našo člansko kartico ugodnosti soustvarjajte ponudbo veganskih izdelkov.
  • Postanite prostovoljec Slovenskega veganskega društva in aktivno pomagajte.
  • Namenite nam del dohodnine.
  • Donirajte.
  • Ozaveščajte ljudi okoli sebe o odnosu do živali in o vplivu prehrane na zdravje in okolje.
  • Bodite dober zgled.

Z drugimi besedami – ne rabite postati vegani, vse dokler nas finančno podpirate in ste "dober zgled". Krasno. Glede česa točno "ozaveščati ljudi okoli sebe" je seveda prepuščeno interpretaciji vsakega posameznika. A brez skrbi, pridite na Vegafest in smernice vam bodo ponudili tamkajšnji razstavljalci, člani društev za "zaščito" živali Ljubljana, Pomurja, idr. Če pustim ob strani dejstvo, da ne gre za nič drugega kot za zelo jasno in očitno samopromocijo Slovenskega veganskega društva, je to za živali ponovno (in vedno znova) recept za katastrofo: sedem točk kako kar najbolje pomagati živalim brez da postanete vegani. Kako žalostno.

Tudi sicer ima Slovensko vegansko društvo že od samih začetkov svojega delovanja težave z razumevanjem tega kaj pomeni temeljna pravičnost v odnosu do živali. Tule je najino "dopisovanje" s predsednikom društva g. Sušnikom iz leta 2015 (po tem se je g. predsednik zavil v molk): Odprto pismo Daniju Sušniku, predsedniku Slovenskega veganskega društva

7. Pogled v brošuro oz. program festivala razkriva še cel kup drugih primerov, ki pričajo o dejstvu, da bo šlo pri tem "veganskem" dogodku vse prej kot za seznanjanje ljudi s temeljno pravičnostjo v odnosu do živali. Sprašujem se, koliko ljudi bo ob gledanju tekmovanja v jedenju banan in plesa ob drogu (o, ja, prav ste prebrali) prešinilo, da živali niso predmeti, pač pa osebe, do katerih imamo osnovno moralno dolžnost, da jih ne jemo in ne izkoriščamo na noben drug način? Le kdo bo ob obisku okrepčevalnice, na kateri mu bodo ponudili rastlinski obrok z imenom "golaž", "hamburger", "klobasica", "tunina solata", "šunka", "medeni kolač", ipd., dojel in ponotranjil idejo, da živali niso hrana? Nihče.

Skratka, to bo festival tuti-fruti. Rizi-bizi. Za vsakogar nekaj. Dobro se boste najedli, uživali ob glasbi in se zabavali. Nič vam ne bo manjkalo. Le živali bodo spet na stranskem tiru, kot vedno doslej. Ne reši jih niti predavanje Jadranke Juras, ki bo govorila »o našem odnosu do živali in veganstvu«. Jurasova namreč že vrsto let s svojim javnim odobravanjem welfare gibanja oz. single-issue kampanj jasno sporoča, da ne razume katastrofalnih posledic tega početja. Med drugim je na svojem Facebook profilu "všečkala" cel kup nasprotnikov moralnega imperativa veganstva, kot npr. Melanie Joy, Jane Goodall, Animal Liberation Front, Vegan Outreach, The Vegan Society, Sea Shepherd, itd. (kliknite na posamezni link za seznanitev s spornostjo tega, kar počno).

Torej, če vam je mar za pravičnost, postanete vegan. Če menite, da živali niso predmeti, postanete vegan. Če ste proti nasilju, postanete vegan. Ali lahko vseeno izberete, da ne boste vegan? Seveda, vsekakor se lahko odločite ignorirati lastne moralne vrednote. S tem pač poveste, da v resnici vendarle niste za pravičnost, niste proti nasilju in vidite živali le kot predmete, ki jih lahko trpinčimo in ubijamo zgolj zato, ker nam tako paše. Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali. Tretja možnost ne obstaja.

Pri svojem abolicionističnem veganskem aktivizmu opažam, da običajni ljudje, ki niso vpeti v "gibanje za pravice živali", to z lahkoto razumejo in sprejmejo (mnogi postanejo vegani). Le "zagovorniki živali" imajo težave s tem. Morda ne bi bilo slabo, če bi bili na Vegafestu raje obiskovalci tisti, ki bi nagovorili zbrane člane društev in jim »pomagali vzpostaviti pozitiven odnos do živali«.

Leon Kralj

Vse o etičnem veganstvu: www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
2. Veg(etarij)anski piknik? (avtor Leon Kralj)




četrtek, 04. maj 2017

Jane Goodall o poskusih na živalih in vegetarijanstvu

25. februar, 2007 /avtor Gary L. Francione

V članku spletne publikacije časopisa El Mundo, daje Jane Goodall [svetovno znana britanska primatologinja, etologinja in antropologinja; op.p.] jasno vedeti, da ne nasprotuje vsem poskusom na živalih [vivisekciji; op.p.] in da čeprav pravi, da je vegetarijanka, meni, da to "ni nekaj kar bi morali postati vsi". Ne vem ali je Jane Goodall veganka, toda glede na to, da se nahaja na seznamu slavnih podpornikov mlečnih proizvodov Stonyfield Farm, domnevam, da ni.

Kakorkoli že, tule sta dva odlomka iz intervjuja, ki ju je iz španščine prevedla profesorica Jenna Torres iz univerze St. Lawrence, soustvarjalka spletne strani in podcasta Vegan Freak ter Maria Luisa Arenzana, španska zagovornica živali, ki prevaja besedila o pravicah živali. To bi moralo dokončno ovreči vsakršen napačen vtis, da Goodallova nasprotuje uporabi primatov v poskusih.

Prevod:

Vprašanje: Ali menite, da bi morali prepovedati biomedicinske raziskave na primatih?

Goodall: Da, morali bi jih prepovedati, razen v primeru zelo jasne utemeljitve, da bi s pomočjo poskusa lahko rešili človeška življenja, kot na primer v raziskavah Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni. Nisem neobhodno proti vsem poskusom na primatih ali drugih živalih. Prepričana pa sem, da kadar je poskus upravičen iz medicinskih razlogov, bi morali nadvse paziti, da živali ob tem trpijo minimalno. A vemo, da temu danes ni tako. V resnici so večina laboratorijev strašljivi kraji.  

Vprašanje: Ali ste vegetarijanka?

Goodall: Da, toda to ni nujno nekaj kar bi morali postati vsi. Toda, če ljudje čutijo, da morajo nujno jesti meso, menim, da bi ga zaradi zdravja morali jesti v čim manjših količinah in vedno izbirati proizvode iz ekoloških kmetij, kjer živali niso zaprte v grozljivih pogojih in hranjene z antibiotiki.

Hvala profesorici Torres in gospe Arenzana.

Hvala tudi Jane Goodall, da je z lastnimi besedami jasno izrazila svoje specistično stališče.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




torek, 02. maj 2017

Ko gre za ljudi je vse drugače

19. junij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Profesor Gary Steiner me je opozoril na zanimiv video, ki so ga je objavili pri Onion News Network. Gre za "novico" o mladi gimnastičarki, ki so jo dali starši "evtanazirati", po tem ko je utrpela manjšo poškodbo, zaradi katere je bila prisiljena končati svojo športno kariero.

Z vpeljavo jezika, ki ga slišimo v primeru "uspavanja" poškodovanih dirkalnih konjev, v človeški kontekst, dobimo zanimiv vpogled v to kako celo tisti, ki trdijo, da imajo "radi" živali, pogosto gledajo nanje le kot na potrošno blago in jih smatrajo izključno kot sredstvo za dosego svojih interesov.

Slišimo tudi izraženo idejo, da je problem v trpljenju in da vse dokler je smrt zadana neboleče, to ne poraja nobenih moralnih vprašanj. Da torej uboj sam po sebi ne predstavlja škodovanja. Zlahka uvidimo problem, ko postavimo takšno razmišljanje v človeški kontekst. Četudi bi ubili človeka na neboleč način in bi to storili medtem ko bi spal in se ne bi zavedal, da je njegova smrt neizbežna, bi mu s tem še vedno škodovali. Seveda bi mu škodovali bolj, če bi ga pred ubojem še mučili. Toda škodujemo mu že zgolj s tem, ko ga ubijemo, četudi brez predhodnih bolečin ali trpljenja.

Ko gre za živali, pa večina med nami tega bistva ne uvidi. Mislimo, da je problem trpljenje – in ne smrt. Mislimo, da je sprejemljivo uporabljati živali vse dokler ravnamo z njimi "humano". In to je osnovno načelo welfare pristopa k pravicam živali: moralno sprejemljivo je uporabljati živali vse dokler poskrbimo za čim manj trpljenja. To idejo promovira ogromno zagovornikov živali, o čemer sem že večkrat pisal tukaj (na primer v tem blogu) ter v drugih delih (to je tudi osrednja tema moje knjige Animals as Persons). Ravno ta ideja je tista, ki vodi zagovornike živali k temu, da podpirajo kampanje, ki promovirajo jajca "proste" reje, namesto da bi porabljali svoj čas in sredstva za izobraževanje ljudi o tem zakaj naj jajc sploh ne bi jedli. Kampanje za welfare reforme so smiselne le, če uporabo živali smatramo kot moralno sprejemljivo in če mislimo, da je problem le v tem kako ravnamo z uporabljeno živaljo. Mnogi welfaristi zelo razločno in jasno povedo, da ubijanje živali – če je izvedeno na neboleč način – ne poraja nobene moralne dileme. Kot to lepo prikazuje video Onion News Network, bi kaj takega smatrali za čisti absurd, če bi šlo za ljudi.

Le zato ker smo specisti [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.] pa ne vidimo, da je enako absurdno trditi, da ubijanje nečloveških živali – četudi ob tem ne trpijo – ne predstavlja škodovanja živalim.

Postanite vegan in se poslužite ustvarjalnih, nenasilnih sredstev za poučevanje drugih ljudi o veganstvu.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):