sreda, 05. april 2017

Revolucija v srcu

14. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione
Dragi kolegi:

Mnogi zagovorniki živali mislijo, da potrebujemo organizacijo – nekakšno organizacijo – če hočemo zagovarjati pravice živali. Da potrebujemo vodjo – nekakšnega vodjo – ki nam bo pokazal pot.

Menim, da je to zgrešen način gledanja na problematiko.

Na žalost je v svetu, v katerem je vse poblagovljeno, tudi socialna pravičnost, nič kaj presenetljivo, postala potrošno blago, ki jo z različnimi barvnimi pentljami prodajajo korporacije, ki tekmujejo za deleže na tržišču, ki ponuja sočutje. Ta podjetja oz. organizacije so nas na prefinjen način prepričale, da prizadevati si za pravice, vključno in še posebej za pravice živali, pomeni nakazati denar – njim, seveda.  

V svetu, v katerem sprejemamo na tisoče različnih hierarhij, brez da bi se tega sploh zavedali in brez da bi sploh podvomili v sam koncept hierarhije, predvidevamo, da potrebujemo vodjo, ki nam bo pokazal pot. Ti vodje so običajno direktorji/predsedniki sočutnih podjetij oz. organizacij. In že zgolj, če izraziš nestrinjanje z njihovimi javnimi izjavami, si označen za "čistuna", "elitista", da "razdvajaš", "omalovažuješ", "ponižuješ" ali da ti "ni mar za trpljenje živali", itd., itd., itd.

Menim, da je takšen način razmišljanja prepreka na poti k cilju, za katerega si prizadevamo.

Nikamor ne bomo prišli s praskanjem po površini problema oz. z reguliranjem krivic. Nikamor ne bomo prišli s promoviranjem jajc proste reje, mesa "srečno izkoriščanih" živali ali ekološkega mleka. Nikamor ne bomo prišli s sedenjem golih aktivistov v kletkah in z zatrjevanjem, da se poslužujemo seksizma, ki zahrbtno razjeda našo kulturo, samo zato, ker je to dobro "za živali". Takšen pristop zgolj krepi idejo, da se lahko s konzumiranjem odkupimo za nepravičnost; da lahko eno obliko izkoriščanja zamenjamo za drugo; da lahko sočutje kupimo. Ne moremo.

V svetu, v katerem so ženske, temnopolti, otroci, starejši, revni, ljudje z motnjami v duševnem razvoju in ostali, s strani patriarhata, ki upravlja celoten svet, obravnavani kot drugorazredni državljani (v najboljšem primeru), so živali v mnogih ozirih najranljivejše med nami. Ne le, da jih lahko mučimo in ubijamo brez da bi bili za to kaznovani, temveč se od nas celo pričakuje, da to počnemo. Čeravno nasilje nad drugim človekom lahko povzroči kritični odziv javnosti ali celo kazenske sankcije, pa se nasilje nad živalmi na splošno ne smatra za sporno, še posebej kadar se ga razglasi za "humanega". Tiste, ki zavračajo udeležbo v klanju, se smatra za nenormalne in antisocialne – celo in še posebej s strani velikih organizacij za pravice živali, ki razglašajo, da je izogibanje vsem živalskih proizvodom in promoviranje veganstva kot moralne osnove "skrajnost".   

Zgrešeno je označiti rejce, izvajalce poskusov na živalih ali krznarje za naše "sovražnike". Oni le strežejo povpraševanju – našemu povpraševanju. Delajo le to kar mi zahtevamo od njih. Problem niso oni, problem smo mi.

Odprava izkoriščanja živali zahteva spremembo paradigme. Zahteva zavrnitev nasilja na temeljni ravni. Zahteva spoznanje, da je nasilje že v osnovi zgrešeno.

Odprava izkoriščanja živali zahteva nenasilno revolucijo – revolucijo v srcu.

Do te revolucije ne bo prišlo kot posledica ustoličenja nekakšnega vodje. Do nje lahko pride le znotraj vsakega izmed nas. In do nje vsekakor lahko pride, če to želimo. Ne potrebujemo vodij. Razpoznati moramo, da vsakdo izmed nas lahko – in mora – postati vodja, če želimo imeti kakršnokoli upanje, da rešimo to zmešnjavo, imenovano svet. Prične se z našim lastnim veganstvom – vendar ne kot nekakšen "fleksitarijanski način življenja" - temveč kot osnovna, temeljna in brezpogojna zaveza k nenasilju. Etično veganstvo pomeni našo zavezo k dejstvu, da nimamo nobenega moralnega opravičila za uporabo živali za naše namene – pa naj bo ta še tako "humana". Nadaljuje se z našim vsakodnevnim prizadevanjem, da na ustvarjalen, pozitiven in nenasilen način izobražujemo druge ljudi o veganstvu – nekaj, kar lahko počne vsakdo izmed nas, če to le hoče. Vsak dan se ponujajo številne priložnosti za izobraževanje družinskih članov, prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki jih srečamo v trgovini ali na avtobusu. Ali je lažje napisati ček nekomu drugemu, kot da sami opravimo to delo? Seveda je. A to ne bo učinkovalo.

Da bi dosegli pravičnost ne potrebujemo velikih organizacij za živali. Pravzaprav, bolj kot se zanašamo nanje, bolj se oddaljujemo od našega cilja. Velike organizacije za živali so podjetja, so biznis. Prodajajo idejo "srečnega izkoriščanja" živali. Potrebujemo izvorno družbeno gibanje, ki na miroljuben način zahteva mir – vključno z mirom med ljudmi in živalmi.

Na žalost so organizacije za živali postale moderni prodajalci odpustkov, podobni srednjeveški katoliški cerkvi. Veliko ljudi – verjetno večina – ima določene pomisleke glede izkoriščanja živali. Številnim se ob nadaljnjem konzumiranju živalskih proizvodov oglaša slaba vest. Mnogi, ki imajo radi svoje ne-človeške sopotnike in jih obravnavajo kot družinske člane, a hkrati zapikujejo jedilne vilice v neke druge živali, vsaj na določeni ravni razpoznavajo svojo moralno nedoslednost. A nikar ne skrbite, samo oddajte donacijo in te organizacije bodo rešile zadevo. "Zminimalizirale" bodo trpljenje živali; "odpravile" bodo najhujše zlorabe.

Enako kot vas kupovanje odpustkov od cerkve ne bo obvarovalo pekla, če le-ta obstaja, tudi vaš nakup parih kosov sočutja v obliki jajc proste reje od neke organizacije, živali ne bo obvaroval pekla, ki za njih v resnici obstaja in v katerem trpijo in umirajo dan za dnem. Spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o živalih; spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o nasilju. Ne glede na to ali gre za posluževanje vojne za dosego miru, seksizma za dosego spolne enakopravnosti ali bolj "humanega" mučenja živali za dosego večjega družbenega zavedanja glede živali, moramo izzvati ravno to idejo, ki pravi, da lahko uporabimo nasilje kot sredstvo za dosego nekega hvalevrednega cilja.

Prosim nikar me ne razumite narobe. Nikakor ne pravim, da so tisti, ki so vključeni v welfare ali new.welfare organizacije neiskreni. Dolgo časa smo poslušali, da je to edina pot - ali welfare reforme ali pa nič. Ne delam nobenih moralnih sodb o njih kot posameznikih in upam, da tudi oni ne delajo nobenih moralnih sodb o meni osebno, čeprav zavračajo abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali, ki sem ga razvil in ga branim. Vse kar počnem je, da izražam svoje nestrinjanje z njimi in kažem na trenutno stanje kot nesporen dokaz tega, da njihov pristop k tej problematiki enostavno ne deluje.

Če kdo med vami smatra te komentarje za "omalovaževanje" ali "poniževanje", prosim vedite, da to prav gotovo ni bil moj namen.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

P.s. Tole se je danes pojavilo v Huffington Postu. Kdorkoli misli, da to pomaga živalim, je, spoštljivo rečeno, zmeden. Nikoli ne bomo zaustavili izkoriščanja živali s promoviranjem izkoriščanja žensk.

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme:



Ni komentarjev:

Objavite komentar