nedelja, 21. maj 2017

Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali: Korak v pravo smer ali "omogočanje lažjega povratka" k jedenju živali?

7. februar, 2007 /avtor Gary L. Francione

Mojo pozornost je ravnokar pritegnil članek, objavljen v BBC News Magazine. Le-ta citira šolsko učiteljico Rachael Deacon, ki pravi: »Pripravljena sem plačati več za nakup bolj zdrave hrane. Nočem, da so živali [ki končajo na mojem krožniku; op.p.] zaklane na grozljiv način ali da imajo grozno življenje.« Če pustimo ob strani, da gospa Deacon misli, da očitno obstaja tudi ne-grozljiv zakol, ali je lahko njena splošna zaskrbljenost pokazatelj uspešnosti delovanja tistih zagovornikov živali, ki promovirajo uživanje mesa "srečnih" živali kot sredstvo za dosego sveta z manj trpljenja in smrti?

Ne. Gospa Deacon je bila vegetarijanka 10 let, a se je zdaj vrnila nazaj k jedenju mesa.

Deaconova je "ozaveščena vsejedka", ki nazorno ilustrira problem welfare pristopa, ki je prežel celotno gibanje za pravice živali. Velike welfare korporacije so uvedle oznake proizvodov živalskega izvora kot npr. Certified Humane Raised & Handled label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.] in Freedom Food label, zato da bi se potrošniki počutili bolje ob jedenju živali, ki so bile vzrejene in zaklane na način, kateremu bi nedvomno rekli mučenje, če bi šlo za ljudi. Zagovorniki živali podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic in javno častijo trgovske verige, ki prodajajo domnevno "humano" rejena in zaklana trupla in druge proizvode "srečnih" živali.

Takšen pristop ne vodi ljudi postopno v pravo smer. Ravno obratno – ponuja jim izgovor za povratek k uživanju živil živalskega izvora. Osredotoča se na ravnanje z živalmi, namesto na uporabo živali in zavaja ljudi, da se welfare regulacije odražajo v znatno večji zaščiti živali.  

BBC-jev članek “Nekatere klobase so bolj enakovredne od drugih,” nadalje oriše ta problem. Avtorica Megan Lane pove, da je bila 14 let vegetarijanka, a je zdaj "ponovno začela jesti meso, toda le meso tistih živali, ki so imele srečno življenje preden so bile zaklane". Pravi, da ko je postala vegetarijanka, ekološko meso in meso iz proste reje ni bilo tako dostopno kot je danes.

Laneova opisuje kupovanje ekološkega, na prostem rejenega mesa kot "tržno nišo, ki ji sledijo predvsem tisti, ki so pripravljeni plačati več." Opaža, da je prodaja mesa "srečnih" živali v Veliki Britaniji v zadnjem letu narasla za 14%, a še vedno predstavlja le 1,4% prodanega rdečega mesa.

Citira Chrisa Lamba (ne gre za besedno igro; lamb = jagnje; op.p.) iz Odbora za meso in živinorejo, ki pravi: »Če je nekdo vegetarijanec iz etičnih razlogov, potem mu dejstvo, da zdaj obstajajo trgovine, ki ponujajo ekološke in na prostem proizvedene živalske izdelke, zaradi česar vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo, omogoča lažji povratek k jedenju mesa.«

Laneova citira tudi predstavnika organizacije Vegetarian Society, ki priznava, da so ekološke, na prostem rejene živali še vedno ubite, a pravi, da so se "številni izmed treh milijonov vegetarijancev v Veliki Britaniji odrekli mesu zaradi krutosti in slabih pogojev, ki so značilni za intenzivne farme." Pri Vegetarian Society izjavljajo: »Ne kritiziramo bolj odgovornih metod, ki jih uvajajo ekološki kmetje za svoj vsakdanji kruh.« Zgodbi so sledili številni komentarji bralcev, v katerih so mnogi hvalili prednosti "ekološko rejenega" mesa.

Ali ni malce ironično, da predstavnik Odbora za meso in živinorejo odlično razume za kaj gre v resnici? Meso "srečnih" živali poskrbi, da "vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo". Meso "srečnih" živali pomeni več jedcev mesa in več zaklanih živali. Kako da tega ne vidijo zagovorniki živali? Saj je vendar očitno.  

Lanein članek dokazuje, da promoviranje mesa "srečno" izkoriščanih živali ne vodi ljudi v pravo smer. Vse kar v resnici povzroči je, da se privilegirana peščica, ki si lahko privošči nakup ekološkega mesa v trgovinah višjega cenovnega razreda počuti moralno superiorno ter da mnogim ljudem ponuja izgovor za povratek k jedenju mesa in drugih živalskih proizvodov.

In še zdaleč ni le Lanein članek tisti, ki ponuja dokaz za nazadovanje, ki ga povzroča gibanje za meso "srečno" izkoriščanih živali. V članku revije mesne industrije Meatingplace citirajo ugledno nutricionistko Marion Nestle: »Celo dolgoletni, zapriseženi vegetarijanci zdaj spet jedo meso, zato ker se je industrija odzvala z izboljšanjem načina reje živali, ki so mu najbolj nasprotovali. To predstavlja veliko priložnost za rast, saj so potrošniki pripravljeni plačati več za tovrstne proizvode.«

V nekem drugem nedavnem članku nastopa Maria Humel, katere "šibka točka so živali - in otroci, ki zahtevajo piščanca s parmezanom in piščančje palčke." Humelova nakupuje v trgovinah, ki prodajajo mesne proizvode z oznako Certified Humane Raised & Handled, ki jo je ustvarila organizacija Humane Farm Animal Care s svojimi partnerji The Humane Society of the United States (HSUS), The American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People in drugi. Oznaka Certified Humane ji "pomaga uravnotežiti svoje sočutje z zadovoljstvom otrok." Humelova pojasni: »To mi veliko pomeni, kajti v resnici morala bi biti vegetarijanka.« Z drugimi besedami, bila bi vegetarijanka, če ne bi bilo "organizacij za pravice živali, ki so ustvarile to oznako", ki so dale pečat odobravanja njenemu uživanju živalskih proizvodov.

V istem članku direktor trgovske verige D´Agostino´s (s sedežem v New Yorku) pravi: »Prodaja nekaterih naših proizvodov se je zelo povišala, odkar smo pred dvema letoma začeli oglaševati logotipe Certified Humane. Naše trgovine prodajajo preko 35 različnih overovljenih humanih živil živalskega izvora, od jogurtov, mleka, piščancev, masla, jajc, do svinjine in teletine – mesa, katerega prodaja se je povečala za 25 odstotkov, odkar smo ga začeli prodajati pod to oznako.«  

Več kot očitno je, da gibanje za meso/živalske proizvode "srečnih" živali ne vodi postopoma do veganstva; spodbuja uživanje živali s strani ljudi, ki so nasedli nesmislu, da lahko "uživamo ozaveščeno".

Ali ti "ozaveščeni vsejedci" res mislijo, da welfare regulacije predstavljajo kakšno bistveno razliko v življenju teh živali? Če res mislijo tako, potem zavajajo sami sebe. Nobene bistvene razlike ni med konvencionalno proizvedenimi živalskimi proizvodi in na prostem rejenimi, ekološkimi oz. "humano rejenimi" živalskimi proizvodi – razen, da slednji v žepe korporacij prispevajo več dobička. Za več informacij o tej tematiki kliknite na mit o prosti reji, ki se nahaja na spletni strani The Peaceful Prairie, abolicionističnega zatočišča za živali, ki zavzema stališče proti mesu in živalskim proizvodom "srečnih" živali. Mit o prosti reji vsebuje dve predstavitvi – eno, ki pojasni zakaj jajca iz proste reje niso nič boljša od baterijskih jajc in drugo, ki pojasni zakaj je "humana" živinoreja oksimoron [oksimoron je besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, t.i. bistroumni nesmisel, kot na primer: budna zaspanost, miroljubna vojna, groba nežnost, lačna sitost, humani zakol, ipd.; op.p.]. Oba letaka si lahko prenesete in natisnete. Zagovornikom živali, ki želijo kvalitetno vegansko/abolicionistično gradivo, priporočam uporabo teh dveh letakov; sta odlična in dajeta jasno vedeti, da ne obstaja moralno sprejemljivo uživanje živalskih teles in drugih živalskih proizvodov. Mit o prosti reji in ostalo gradivo, ki je dostopno na Peaceful Prairie, je zgleden primer ustvarjalnega, veganskega/abolicionističnega izobraževanja.

Krivdo za navdušenje nad mesom in živalskimi proizvodi "srečnih" živali lahko brez dvoma zvalimo na zagovornike živali, ki podpirajo in zagovarjajo welfare regulacije kot nekakšno drastično izboljšavo in ki ignorirajo, da je uporaba živali in ne ravnanje z njimi tisto kar predstavlja temeljni moralni problem.

Če Peter Singer, t.i. "oče gibanja za pravice živali" pravi, da je moralno sprejemljivo biti "ozaveščen vsejedec", ali če dosledne vegane zasmehuje s izrazom "fanatiki", potem bodo ljudje – celo tisti ljudje, ki jim je mar za živali – mislili, da je sprejemljivo jesti meso in druge živalske proizvode "srečnih" živali. Če Tom Regan, ki sicer izpodbija Singerjevo "očetovstvo", a skupaj z njim časti magnata mesa "srečno" izkoriščanih živali trgovske verige Whole Foods, Johna Mackeya, potem ni čudno, da tako veliko "ljubiteljev živali" misli, da je jedenje živalskih proizvodov "srečnih" živali sprejemljivo in da je to dobra strategija, vredna zgleda.

25. januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUSFarm Sanctuary in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem blogu z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?, so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli proizvajalci svinjine večji dobiček, če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.

V odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil: »Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo Smithfielda imenoval "senzacionalna novica".

Kaj to sporoča? Sporoča, da je prišlo – oziroma bo prišlo čez deset let – do bistveno boljšega ravnanja s svinjami, proizvedenimi na Smithfield farmah. Wayne Pacelle omenja besedo "revolucija". To sporoča, da bodo imele živali na Smithfield farmah "srečno življenje". To krepi idejo, da se lahko sočutni potrošniki odvežejo svoje moralne dolžnosti do živali tako, da kupujejo trupla Smithfieldovih živali.

Skratka, naznanilo Smithfielda je vsekakor "senzacionalna novica" za Smithfield Foods, ki bo užival v višji produktivnosti, v posledično večjem dobičku in bo lahko dodatno zaračunal, zato da bodo lahko elitni potrošniki nadaljevali z jedenjem živali in se počutili dobro. Prav tako je to "senzacionalna novica" za HSUS, Farm Sanctuary in druge welfare organizacije, ki bodo zdaj to veliko "zmago" - to "revolucijo" - razglašali na neskončnih samopromocijskih dogodkih, na katerih bodo zbirali sredstva ter se ruvali med seboj kdo med njimi ima več zaslug za to "senzacionalno novico", to "revolucijo".

A to je žalosten poraz za živali. Dejstvo, da so zagovorniki živali porabili ogromne količine denarja za kampanjo, ki bo povzročila, da bodo vse Megan Lane, Rachael Deacon in Marie Humel tega sveta mislile, da je v redu jesti proizvode in trupla živali, zato ker imajo te živali domnevno "srečno življenje" je, kar se mene tiče, grozljivo.

Nikakršnega dvoma ni, da bi investiranje v izobraževanje ljudi o veganstvu pomenilo boljšo porabo sredstev. Pozitivne posledice peščice novih veganov bi bile v mnogo ozirih, tako dolgoročno kot kratkoročno gledano, znatno večje od desetletnega postopnega odpravljanja ograd za breje svinje v prid alternativnega sistema, katerega podrobnosti sploh niso znane. Vedite, da se "prepoved" ograd za breje svinje na Floridi nanaša na ograde, v katerih so svinje zadržane "večino dneva". Še vedno se namreč dovoljuje uporaba ograd pod določenimi pogoji, na primer manj kot "večino dneva", v obdobju tik pred kotitvijo in za obdobje "ne daljše kot je to razumno potrebno" za "veterinarske namene". "Prepoved" na Floridi zahteva le, da se svinja lahko obrne okoli svoje osi "brez da bi se ob tem dotaknila katerekoli strani ograde". Predvidevam, da bo šlo za podobno stvar tudi na farmah Smithfield Foods. Realno gledano to pomeni, da prepoved ograd za breje svinje ne bo predstavljala nobene bistvene spremembe v še naprej grozljivem življenju in smrti svinj. Ta "prepoved" v resnici sploh ni prepoved. Kot večina welfare regulacij, je tudi ta v prvi vrsti le orodje za odnos z javnostmi in bo upoštevana samo do te mere, dokler bo prinašala dobiček.

Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati uživanja živali, pa naj si bo to še tako "humano", še posebej glede na to, da promoviranje mesa/živalskih proizvodov "srečnih" živali spodbuja tiste ljudi, ki so etično zaskrbljeni za živali, k iluziji, da imajo lahko živali, ki jih jemo, "srečno življenje". Če pustimo ob strani, da živalsko suženjstvo ne more biti upravičeno, ne glede na to kako "humano" je, je realnost takšna, da proizvodnja proste reje in "humano" kmetovanje vsebuje ogromne količine trpljenja. Razne romantične fantazije o čudovitem življenju živali na "družinskih kmetijah" so ravno to – fantazije. Tudi najboljša "družinska kmetija" je strašen kraj za živali.

Predstavljajte si dva lastnika sužnjev. Prvi pretepa svoje sužnje 20-krat tedensko, drugi jih pretepa 19-krat. Ali obstaja kakšna bistvena razlika med njima, ki bi upravičila, da bi početje drugega sužnjelastnika označili za moralno hvalevredno? Ali bi morali pretepanje sužnjev 19-krat tedensko smatrati kot znak, da "je na pohodu revolucija"? Bi morali zmanjšanje za en tepež imenovati "senzacionalna novica"?

Če se vaš odgovor na zgornja vprašanja glasi "ne", potem ne morete dosledno podpreti stališč Petra Singerja, HSUS, Farm Sanctuary, Vegan Outreach, PETA in preostanka gibanja za meso "srečnih" živali.

Vsekakor je "bolje" pretepati sužnje 19-krat tedensko kot 20-krat. Toda to ne naredi pretepanja sužnjev 19-krat tedensko moralno sprejemljivega, ne nakazuje, da "je na pohodu revolucija" ali da gre za "senzacionalno novico". Pretepanje 19-krat tedensko ne naredi suženjstva – ne glede na to kako "humano" naj bi bilo že to suženjstvo - moralno upravičenega.

Naš čas in naši viri so omejeni. Vsak cent in vsaka sekunda, porabljena za to, da naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni cent in sekundo manj za izobraževanje ljudi o edini stvari, ki deluje v prid odprave izkoriščanja živali: o veganstvu. In vsak cent in vsaka sekunda porabljena za "humano" izkoriščanje, ne le, da stori prekleto malo (če sploh kaj) za živali, ki trpijo ta trenutek, pač pa welfare pristop s promoviranjem brezsramne laži, da ima žival, vzrejena na ekološki kmetiji ali kmetiji proste reje "srečno življenje", spodbuja ljudi k nadaljevanju konzumiranja živali in ohranja specistično paradigmo nedotaknjeno in ki je pravzaprav kriva, da so se  živali – človeške in ne-človeške – sploh znašle v tem položaju.

Lahko smo prepričani, da ko sprejmemo absurd, da naznanilo Smithfield Foodsa pomeni "revolucijo na pohodu" oz. "senzacionalno novico", se prava revolucija – nenasilna zavrnitev izkoriščanja živali v prid odprave izkoriščanja in prepoznanje veganstva kot osebnega sprejetja odprave izkoriščanja – nikoli ne more zgoditi.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




Ni komentarjev:

Objavite komentar