petek, 16. junij 2017

Meso "srečnih" živali: Omogočati ljudem boljše počutje ob jedenju živali

25. junij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dva nedavna članka v reviji Gourmet Magazine nam kažeta jasno smer, v katero nas vodi gibanje za meso "srečnih" živali (več o spornosti tega gibanja si lahko preberete v sledečih povezavah: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8), ki ga promovirajo domala vse velike welfare organizacije za živali [organizacije za zaščito živali; op.p.].

V prvem članku z naslovom Politics of the Plate: Humane Beings (18.5.2009), nam povedo:
Lokalno, sezonsko, vzrejeno humano. Morda zveni nenavadno, toda to bi kmalu lahko postala nova mantra ozaveščenih jedcev. Po mnenju strokovnjakov, ki so pretekli teden predavali na konferenci Cooking for Solutions v Monterey Bay Aquariumu, je humana živinoreja, ki jo trenutno prakticira le majhno število proizvajalcev, tik na tem, da se v naslednjih nekaj letih razcveti in postane vroč (in dobrodošel) trend.
"Delam na velikih projektih, za katere si nisem nikoli upal verjeti, da se bodo res zgodili," je dejal Tim Amlaw, direktor programa rejnih živali pri organizaciji American Humane, s sedežem v Englewoodu, Kolorado. "Mi smo tisti, ki bomo poskrbeli za ta prehod." Amlaw ocenjuje, da trenutno približno 3 odstotke farm, ki vzrejajo "glavne živalske-beljakovinske vrste" v ZDA, izpolnjuje pogoje za pridobitev certifikata z označbo Humano, ki ga podeljuje njegova organizacija. Pričakuje porast do 35 odstotkov v naslednjih petih letih.

Za del tega zagona bodo zaslužni tudi novi zakoni in regulacije. Lanskega novembra so državljani Kalifornije sprejeli t.i. Predlog 2, ki kmetom prepoveduje, da bi zapirali teličke, breje svinje in kokoši nesnice v premajhne ograde in kletke, ki ne omogočajo normalnega gibanja. "Predlog 2 je le vrh ledene gore," je dejal Marcus Benedetti, predsednik kalifornijskega mlekarskega podjetja Clover Stornetta Farms, ki se ponaša s certifikatom humane vzreje. "Če bi volivci v tej državi vedeli, kaj se dogaja v preostalem kmetijstvu, bi se vrstili referendumi za referendumom."

Za ta trend za boljšo živinorejo je poleg zakonskih regulacij zaslužno tudi povpraševanje potrošnikov. "Naša organizacija je stara 131 let," je dejal Amlaw. "Zdaj se prvič pomikamo od modela, v katerem država potiska živinorejce k boljšim praksam, k modelu, v katerem jih povpraševanje potrošnikov vleče v pravo smer. Najboljši način za to, da prepričaš korporacije naj uvedejo spremembe, je, da jim pokažeš, da jim to prinaša večji dobiček. Potrošniki zdaj pravijo: "Hočemo boljši vir hrane!"

Temple Grandin, avtorica in izredna profesorica študija o živalih na državni univerzi v Koloradu, se je specializirala za razvijanje humane živinoreje in tehnik zakola. Poudarila je, da dobre prakse prinašajo finančne koristi. "Vse se vrti okoli donosnosti živinoreje," je dejala. "Krave, s katerimi se lepo ravna, dajejo več mleka; svinje več prašičkov." Dodala je, da humano ubiti prašiči in krave nudijo kvalitetnejše meso, kot tisti, ki so podvrženi prekomernemu stresu.

Grandinova, ki je oblikovala niz jasnih, objektivnih, numeričnih standardov za postopke humanega klanja, se trenutno posveča ustvarjanju lastnega cetrifikata, namenjenega proizvajalcem, ki vzrejajo humano. "Nočem izvajati marketinga," je dejala. "Zagotovila bom, da bodo proizvajalci res počeli tisto, kar pravijo, da počnejo."

S finančnimi spodbudami, zakoni in strogim nadzorom ni v osnovi nič narobe, toda Grandinova udeležene opominja na najpomembnejši argument za humano kmetovanje. "Prav je tako," je rekla. "Živali čutijo bolečino."

Ne pozabite, da Grandinova potrjuje, da predstavljajo welfare reforme finančno korist za proizvajalce:

"Vse se vrti okoli donosnosti živinoreje," je dejala. "Krave s katerimi se lepo ravna, dajejo več mleka; svinje več prašičkov." Dodala je, da humano ubiti prašiči in krave nudijo kvalitetnejše meso, kot tisti, ki so podvrženi prekomernemu stresu.

Ne pozabite niti, da se članek navezuje na mahinacije z oznakami za "humano"proizvedene živalske izdelke, ki jih promovirajo velike welfare organizacije.

V drugem članku z naslovom Humane Slaughterhouses (9.6.2009), piše sledeče: 

"V času, ko sem začenjala s svojim delom, se je z živalmi ravnalo kruto. Nenehno se je uporabljalo električne palice," je dejala Temple Grandin, ko se je ozrla v preteklost, na svoje skoraj štiri desetletja dolgo delovanje na področju oblikovanja humanih klavnic za mesno industrijo. Ko se je Grandinova v zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja prvič lotila tega dela, se mu je posvetila s perspektive, kot jo vidijo krave, in sicer tako, da je stopila v proizvodne hodnike oz. koridorje, ki vodijo proti mestu zakola, z namenom, da odkrije sence, odseve in svetleče luči, zaradi katerih se živali prestrašijo in ustavijo. Grandinova, ki je nedavno objavila svojo šesto knjigo, Animals Make Us Human, je sodelovala z velikimi in malimi klavnicami in bila priča grozljivim razmeram. Danes je izjemno navdušena nad nadzornim video sistemom, ki ga je oblikovala sama in omogoča neodvisni tretji osebi, da kadarkoli preko interneta nadzira dogajanje v klavnicah: mesno podjetje Cargill je nedavno naznanilo, da bo navedeni video sistem namestilo na vse svoje klavniške obrate. "Na tem sem delala vse leto," je dejala Grandinova. "Sistem naj bi do konca leta zagnali na sedmih oz. osmih obratih za govedino."

Medtem ko je večina ljudi osredotočena na vprašanje kako humano vzrejati živali, se jih precej manj zaustavi pri razmisleku o ideji – in navideznem paradoksu – humanega zakola. Besede kot so "pašna reja", "talna reja", "prosta reja", so zdaj sinonim za kvaliteto mesa. Nosijo močan simbolni pomen, ki pomirja potrošnikovo vest in poganja številne marketinške kampanje. A to, kako se žival sooči s svojo poslednjo usodo, je običajno ignorirano – dokler, seveda, ne vidimo YouTube posnetkov bolnih krav, ki jih na usmrtitev prisilno odvlečejo z buldožerji.

"Moj pogled na to kaj je humano je mnogo širši od tega kako predelati kravo. Gre tudi za to, kako ravnamo z ljudmi," pravi Bev Egglestone, soustanovitelj podjetja EcoFriendly Foods. Egglestone predeluje živali v majhnem, večnamenskem klavniškem obratu, ki ga je zgradil na podeželju Virginie pred skoraj desetimi leti, delno navdahnjen z metodami Grandinove. Čeravno je njegovo trajnostno meso in perutnina pridobila kultu podobne sledilce tako med kuharskimi chefi kot med ljubiteljskimi kuharji, je realnost pridelave mesa vse prej kot glamurozna.

Zaradi majhnosti njegovega klavniškega obrata (zaposluje 15 delavcev), njegove trdne prepričanosti v to, da "je treba živali spoštovati" ter njegove skrbi za blagostanje zaposlenih, je Egglestonovo podjetje precej drago in relativno neučinkovito. Medtem ko lahko konvencionalna mesna industrija (ki jo Egglestone imenuje "moja konkurenca") predela 130 piščancev na minuto, jih Egglestone in njegovi delavci predelajo okoli 400 na dan, "kar je najmanj kar lahko storimo z ozirom na opremo, ki jo imamo in poplačamo zaposlene." Zadnje leto, pravi, so jih predelovali 800 na dan, toda zaposleni so bili po kosilu izčrpani. "Humano ravnanje z delovno silo je pomembno z ekonomskega vidika," je dejal. Da bi bil lahko pošten do živali, mora biti pošten do svojih zaposlenih. "V oziru moraš imeti človeški vidik, če hočeš opravljati to delo. Moji delavci želijo le plačilo," priznava Egglestone, "toda vedo, da jih prosim, naj bodo sočutni in občutljivi."

Dan Barber je eden izmed kuharskih chefov, ki imajo koristi od majhnih pridelovalcev kot je Egglestone: Barber v obeh svojih restavracijah Blue Hill na posestvu Stone Barns streže njihovo EcoFriendly meso. Meni, da se pomembnost humanega zakola odraža v kvaliteti mesa – toda najti klavnice, ki zadostijo njegovim standardom, ni ravno lahko. Medtem ko se v Stone Barns nahaja obrat za predelavo majhnih živali kot so piščanci in purani, pa morajo svoje večje živali prepeljati drugam, običajno do klavnic v New Jerseyu oz. v Upper Hudson Valleyu. Barber pravi, da je od majhnih kmetov, ki njegovim restavracijam dobavljajo ostale vrste mesa, težko dobiti to kar želiš, kajti vse lokalne visoko-kvalitetne klavnice so izginile in se preselile v Hudson Valley. "Predelovalci mesa so zelo zainteresirani, da bi imeli vse na enem mestu," pravi. Nekaj obetov vidi v potujočih klavnicah, ki obiskujejo kmetije in koljejo živali na tamkajšnjem posestvu. "To je res učinkovito in poceni," pravi Barber. "In stres živali je manjši, ker so obdelane na kmetiji."

Majhne klavnice sicer ne garantirajo nujno humanega zakola. "Hitrost proizvodnje sama po sebi ni problematična," pravi Grandinova. "Problematično je nezadostno osebje in prenatrpanost obrata. Videla sem neko majhno klavnico, ki je delovala odlično pri 26 kravah na uro in zelo slabo pri 35." Slabe razmere, pravi, so posledica slabega upravljanja. Grandinova večino svojega časa posveča oblikovanju boljše opreme, a ob neustrezni oskrbi in uporabi, se stroji, kot je pištola za omamljanje, ki se uporablja za usmrtitev živine, ne bodo izkazali kot zagotovilo za hitro, nebolečo smrt. Ponovno, tu igra pomembno vlogo "človeški" faktor, ki je ključen za "humanost": Medtem ko večina klavniških delavcev pravilno uporablja opremo, Grandinova pravi, da obstajajo tudi sadisti, ki bi jim bilo treba preprečiti kontakt z živalmi oz. s stroji, ki ubijajo živali. 

Nenazadnje je za Grandinovo "humano" težka beseda. "Raje bi videla, da bi rekli nizko-stresni, neboleči zakol," pravi – v idealnih razmerah nič bolj stresen kot cepljenje. Največja ovira, meni, je kvantiteta. "Kvaliteta in kvantiteta sta dva nasprotujoča cilja," pravi Grandinova. "A obstaja razumno ravnotežje."


Temple Grandin, ki je omenjena v obeh člankih, je opevana s strani welfare skupnosti zagovornikov živali in je celo prejela priznanje organizacije PETA za "Vizionarko leta 2004".

Namen gibanja za "meso srečnih živali" je, da bi se javnost počutila prijetneje ob izkoriščanju živali ni da zagotovi, da osredotočenost družbene razprave o etiki v odnosu do živali ostane čim dlje stran od bistvenega vprašanja – zakaj v prvi vrsti sploh jemo živali, glede na to, da to ni potrebno za človekovo zdravje, da predstavlja ekološko katastrofo, in, najpomembneje, ima za posledico zadajanje trpljenja in smrti čutečim neljudem?

Gibanje za "meso srečnih živali" dosega te cilje in to ne predstavlja nobenega napredka. Ravno nasprotno. Gibanje za "meso srečnih živali" predstavlja velik korak nazaj.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in za okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev. Veganstvo je gibanje za temeljno pravičnost in predstavlja vaš osebni odstop od zatiranja nemočnih.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar