sreda, 21. junij 2017

Prelomni "Projekt: Človeku podobne opice", ki pa se ni izkazal za prelomnega

20. december, 2006 /avtor Gary L. Francione

Če ste bili kdaj vključeni v gibanje za pravice živali – pravzaprav, če ste v vsem svojem življenju le enkrat nakazali svoj prispevek kakšni organizaciji za pravice živali – verjetno zdaj nenehno prejemate prošnje za donacije. Prejšnji teden, ko sem pregledoval vse te številne priložnosti, ki mi jih ponujajo za to, da "pomagam živalim" z denarnim nakazilom, sem opazil eno od organizacije New England Anti-Vivisection Society (NEAVS) [Društvo proti poskusom na živalih; op.p.], ki me naproša za denarno podporo projektu "R&R: Release and Restitution for Chimpanzees in U.S. Laboratories" [izpustitev in resocializacija šimpanzov iz ameriških laboratorijev; op.p.].

NEAVS nas seznanja, da šimpanzi »delijo z nami 96% genov. Živijo v družinah, ščitijo svoje otroke, tvorijo prijateljstva in izražajo veselje, žalost in jezo. Kažejo inteligenco, humor in sočutje.« Kampanja govori o tem, da so šimpanzi, zato ker imajo kognitivne sposobnosti in genetski profil podoben našemu, »resnični individuumi z edinstvenimi osebnostmi in enakimi potrebami kot jih imava ti in jaz.« NEAVS zbira donacije za zagon kampanje, ki bo osveščala javnost in se zavzemala za spremembo zakonodaje, z namenom pridružiti se tistim državam, ki so »prepovedale ali strogo omejile poskuse na šimpanzih in drugih človeku podobnih opicah.«

Kampanja organizacije NEAVS in podobne akcije – mnogo jih je – niso nekaj novega oz. originalnega. Leta 1993 so številni akademiki sodelovali pri nastanku knjige esejev z naslovom The Great Ape Project (GAP) [Projekt Človeku podobne opice; op.p.]. Knjiga je bila pospremljena z dokumentom "A Declaration on Great Apes" [Deklaracija o človeku podobnih opicah; op.p.], ki so ga podpisali vsi sodelujoči. Deklaracija pravi, da so človeku podobne opice »najbližji sorodniki naše vrste« in da imajo »zadosten nivo mentalnih sposobnosti in emocionalnega življenja, da se jih lahko upravičeno vključi v skupnost enakovrednih.«

Po letu 1993 so se v številnih državah razširila prizadevanja za omejitev oz. prenehanje poskusov na človeku podobnih opicah. Ideja v ozadju teh prizadevanj je, da ker imajo človeku podobne opice značilnosti, za katere se je sprva mislilo, da so unikatno človeške, kot npr. samozavedanje, abstraktno mišljenje, čustva in sposobnost komunikacije v simbolnem jeziku, so zato upravičene do nekaterih temeljnih pravic.

Zagotovo se strinjam, da ni prav uporabljati človeku podobnih opic v poskusih, cirkusih, jih zapirati v živalske vrtove ali uporabljati za katerekoli druge namene. Toda zavračam, kot to sam imenujem, idejo “podobnosti uma”, ki povezuje moralni status živali z njihovim posedovanjem človeku podobnih kognitivnih značilnosti. Izkoriščanje človeku podobnih opic je nemoralno iz istega razloga kot je nemoralno izkoriščati na stotine milijonov miši in podgan, ki so rutinsko izkoriščane v laboratorijih, ali na stotine milijard živali, ki jih ubijamo in jemo: človeku podobne opice in vse te ostale živali so, enako kot mi, čuteče. Imajo zavedanje; subjektivno zavest; imajo interese; lahko trpijo. Za to, da bi nekoga smatrali kot osebo, ne rabi imeti nobene druge značilnosti kot sposobnost občutenja.  

Tudi sam sem bil del projekta GAP in izvorni podpisnik Deklaracije o človeku podobnih opicah. Vseeno sem leta 1993 v svojem eseju v knjigi GAP in obširjene v svojih kasnejših pisanjih, izrazil stališče, da za priznanje osebnosti zadostuje sposobnost občutenja. Toda zdaj vidim, da je bil celoten GAP projekt zgrešen že od samega začetka in obžalujem svojo udeležbo.

GAP, R&R in podobni projekti so problematični, ker namigujejo, da je določena živalska vrsta "posebna" na temelju tega, ker je podobna ljudem. Slednje z ničemer ne izzove specistične hierarhije – le še bolj jo okrepi – in sicer na najmanj dva načina: 

Prvič, iz empiričnega vidika namiguje, da imajo le tiste živali, ki posedujejo človeku podobno zavedanje, ob tem tudi neke druge značilnosti, čeprav jih v resnici delijo z drugimi vrstami. Na primer, zbiralec donacij za Projekt R&R nam razlaga, da šimpanzi čustvujejo enako kot ljudje in imajo kompleksne socialne vezi, ki jih ne morejo zadovoljevati v laboratorijskih pogojih. Prepričan sem, da je to res, toda hkrati sem tudi prepričan, da so tudi podgane inteligentne, da imajo čustva, kompleksne družbene vezi ter da so zelo frustrirane, ko so zapakirane v plastične laboratorijske zabojčke, velikosti škatel za čevlje.

Projekt R&R namiguje, da šimpanzi trpijo bolj kot ostale laboratorijske živali. Morda trpijo bolj, morda ne. Tega ne vem ne jaz, ne NEAVS, ne kdorkoli drug. Glede na to, da so šimpanzi bolj podobni ljudem kot ostale živali, imajo morda (tako kot ljudje) določene psihološke mehanizme, ki jim omogočajo, da se ob soočenju s stresom "izklopijo", česar podgane, miši in druga čuteča bitja nimajo. Kakorkoli že, nevarno se je igrati igrico "X trpi bolj kot Y". Ravno to je namreč tista objestnost, ki nas je sploh pripeljala do tega, da mislimo, da je uporaba šimpanzov v poskusih upravičena – mi domnevno trpimo bolj kot oni, zato ker imamo v primerjavi z njimi še več "posebnih" umskih sposobnosti, torej jih je sprejemljivo uporabljati v poskusih, zato da bomo lahko mi trpeli manj [da bomo lahko koristili rezultate teh laboratorijskih poskusov v obliki raznih domnevnih zdravil, kozmetike, itd. – več o praktični in moralni zgrešenosti poskusov na živalih si lahko preberete tukaj: 1, 2; op.p.].

Drugič, GAP, R&R in podobni projekti namigujejo, da imajo določeno moralno vrednost le tiste kognitivne značilnosti, ki presegajo sposobnost občutenja. Takšna ideja je zelo problematična. Predvidevajmo, da šimpanzi res razmišljajo "razumsko" na način, kot razmišljamo ljudje. Pa kaj potem? V čem naj bi bil človeški razum boljši od npr. ptičje sposobnosti letenja – nekaj česar ne zmoremo ne ljudje, ne človeku podobne opice? V ničemer. Le mi samovoljno razglašamo, da je boljši. Toda to ni nikakršen argument. Je klasičen primer izogibanja bistvu.  

To nam je hitro jasno takrat, kadar gre za ljudi. Recimo, da imamo človeka s hudimi motnjami v duševnem razvoju in ne premore kognitivnih sposobnosti normalnega šimpanza. Pa kaj potem? Ali to pomeni, da človek z motnjo v razvoju v moralnem smislu šteje manj od šimpanza, ko gre za temeljno pravico do tega, da ni obravnavan kot stvar? Seveda ne (razen, če sprejemate nazor Petra Singerja glede ljudi z motnjami v razvoju, ki ga jaz in večina sveta zavrača.). Pri vprašanju o tem ali raje uporabiti šimpanza ali človeka z motnjami v razvoju pri bolečih biomedicinskih poskusih oz. za kakršnekoli druge namene, pri katerih si obravnavan izključno kot vir, sta tako šimpanz kot človek z motnjami v razvoju enakovredna – oba sta posameznika, ki imata interes ne biti uporabljena kot vir.  

Med šimpanzi in podganami obstajajo razlike enako kot obstajajo razlike med ljudmi. Te razlike so morda pomembne za določene namene, a so nepomembne pri vprašanju o tem ali obravnavati čuteče bitje izključno kot vir za druge, domnevno "večvredne" ljudi.

Tisti, ki smatrajo sami sebe za abolicioniste in ne welfariste, bi morali biti jasni: ljudje moramo prenehati z izkoriščanjem vseh čutečih bitij. Če bi želeli začeti pri človeku podobnih opicah, bi morali biti ob tem karseda jasni, da nima to nič opraviti s tem, ker so "podobne nam", ampak izključno s tem, ker so, enako kot mi, čuteče ter da nimamo nobenega moralnega opravičila, da katerokoli čuteče bitje obravnavamo izključno kot vir za človeka. Projekti, kot so GAP, R&R in ostale podobne kampanje, ki temeljijo na ideji, da je moralni in pravni status človeku podobnih opic odvisen od tega ali so dovolj kognitivno "podobne nam", predstavljajo tveganje, da bomo še naprej utrjevali specistično paradigmo in zagotavljali, da bo 99,9999% živali, ki jih rutinsko izkoriščamo, ostalo na strani "predmeta" pri razmejitvi oseba/predmet.

Nobene potrebe ni financirati izobraževalne programe, ki ugotavljajo podobnosti med človekom in človeku podobnimi opicami. Te podobnosti so očitne in so očitne že leta, pa kljub temu še vedno nadaljujemo z njihovim izkoriščanjem v laboratorijih, živalskih vrtovih in cirkusih. Te očitne podobnosti niso ganile niti Jane Goodall, da bi pozvala k prepovedi uporabe človeku podobnih opic v poskusih. Potrebno je spremeniti celotno paradigmo, ne pa še naprej krepiti isto hierarhično mišljenje, ki nas je pripeljalo do tega kjer smo danes.

Nekateri zagovorniki živali trdijo, da je kampanja, ki povezuje moralno vrednost s človeškimi značilnostmi, sprejemljiva, zato ker bi lahko priznanje osebnosti človeku podobnih opic vodila do priznanja osebnosti drugih živali. Toda osredotočati se na človeku podobne kognitivne značilnosti nekaterih živali in jih razglašati za "posebne", je enako kot bi imeli kampanjo za človekove pravice, ki se osredotoča na podeljevanje pravic "pametnejšim" ljudem, v upanju, da bomo nekega dne razširili pravice tudi na manj inteligentne ljudi; ali smatrati za boljše ljudi vse tiste, ki imajo enega od staršev temnopoltega (v primerjavi s tistimi, ki imajo temnopolta oba starša), zato ker so bolj podobni belcem. Brez dvoma bi zavrnili tovrstni elitizem, če bi šlo za ljudi. Enako bi ga morali zavrniti tudi, ko gre za živali.

Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Naslov izvirnika: The Great Ape Project: Not so Great

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je spletna stran s povezavami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar