ponedeljek, 24. julij 2017

Uporaba nasilnih posnetkov pri zagovorništvu pravic živali

1. junij, 2012 /avtor Gary L. Francione

Pogosto me sprašujejo ali se je v okviru abolicionističnega veganskega aktivizma priporočljivo posluževati nasilnih posnetkov, ki prikazujejo klavnice in intenzivne živinorejske farme. Ko izrazim svoje oklevanje in dvom, se tisti, ki poznajo mojo zgodbo, pogosto odzovejo z nečim takim kot: »Toda, ali niso imeli tvoji obiski klavnic globok vpliv nate?«

Seveda so imeli. Toda razlikovati moramo med izvorom naše moralne zaskrbljenosti za živali in argumenti, ki jih navajamo v prid veganstva in odprave izkoriščanja živali. V svojem prejšnjem blogu Komentar v zvezi s prikazovanjem krvavih posnetkov v zagovorništvu pravic živali trdim, da je razum bistvenega pomena za učinkovito zagovorništvo pravic živali, toda, za to, da bo oseba dovzetna za razumske argumente, ji mora biti najprej v moralnem smislu vsaj malo mar za živali. Imeti mora moralni vzgib z željo delovati v prid vsaj nekaterih živali, da bi se lahko posledično pozitivno odzvala na logične argumente o tem kaj je prav storiti. Moralna zaskrbljenost in moralni vzgib imata lahko veliko različnih izvorov. Toda, če nekomu preprosto ni mar za živali in jih nikakor ne smatra za člane moralne skupnosti, potem ne bosta pomagala ne logika, ne razum.

V mojem primeru je moralno zaskrbljenost za živali sprožil obisk klavnice in hkratno spoznanje, da je zavezanost k nenasilju hudo pomanjkljiva, če izvzema živali. Ravno ta moralna zaskrbljenost in posledično močan moralni vzgib je bilo tisto, zaradi česar sem razvil abolicionistični pristop do pravic živali, ki vključuje vsa čuteča bitja znotraj moralne skupnosti in vidi veganstvo in odpravo izkoriščanja živali (abolicijo) kot edini smiselni odgovor na razpoznanje inherentne moralne vrednosti živali.

Toda, če je določena stvar (npr. posnetek iz klavnice) sprožila moralno zaskrbljenost pri nekom, to še ne pomeni, da bo to učinkovalo tudi pri tistih, ki so že moralno zaskrbljeni, a so zmedeni glede tega kaj to v praksi pomeni glede njihovih lastnih življenj in aktivističnih prizadevanj. Prikazovanje krutih posnetkov lahko morda komu zbudi njegovo moralno zaskrbljenost, toda večina tistih, ki se nameni gledati takšne posnetke, je že zaskrbljena za živali in skuša ugotoviti, kaj storiti s to svojo zaskrbljenostjo. Težava je, ker kruti posnetki te zaskrbljene ljudi speljejo k temu, da se osredotočijo na način izkoriščanja živali in ne na to, da se živali sploh izkorišča, še posebej, če so ti posnetki predstavljeni (kot se to pogosto dogaja) kot neposreden ali posreden poziv k welfare reformam. To še posebej velja takrat, ko gre za posnetke, ki prikazujejo intenzivne farme oz. "zlorabe" na intenzivnih farmah. Mnogi ljudje, ki vidijo tovrstne posnetke, dobijo zelo jasno welfare sporočilo, da je rešitev v kupovanju živalskih proizvodov z oznako »proste/ humane/ živalim prijazne« reje, v družinskih kmetijah, namestitvi skrivnih kamer, skratka v vsem drugem razen veganstvu. Vsi poznamo takšne ljudi. 

In to predstavlja resno težavo. Pravzaprav, ko sem ustanovil to spletno stran, sem imel sprva na naslovnici krute fotografije. Eden izmed razlogov zakaj sem jih umaknil je bil, da so nekateri obiskovalci puščali komentarje, v katerih so govorili, da se morajo zagovorniki živali osredotočiti na welfare reforme za "izboljšanje" ravnanja z živalmi. To je povsem zgrešilo bistvo te spletne strani!

Nadalje, menim, da obstaja bistvena razlika med osebnim obiskom klavnice in ogledom filma o klavnici. Ogled filma bo nedvomno grozljiv, toda to kar dela klavnico resnično grozljivo, je očesni kontakt, ki ga vzpostaviš s konkretnimi živalmi, ki jih nikoli več ne pozabiš. Če takšna izkušnja v tebi ne zbudi nobene dovzetnosti za pojav moralne zaskrbljenosti oz. občutka povezanosti z živalmi, potem ne vem kaj jo bo.

Skratka, menim, da moramo biti previdni glede prikazovanja tovrstnega gradiva pri zagovorništvu pravic živali. Nisem apriori proti krutim posnetkom; marsikomu, ki išče odgovore na ta vprašanja, lahko pomagajo razviti moralno zaskrbljenost, s čimer postane dovzeten za racionalne argumente v prid veganstva in abolicije. In posnetki so lahko koristni pri prepričevanju nekoga, ki je že zaskrbljen in že ima moralni impulz, zato da bo nadaljeval v abolicionistični smeri. Toda, v takšnem primeru se lahko tudi zgodi, da tovrstni posnetki preusmerijo pozornost gledalca na način ravnanja z živalmi, namesto na problematiko uporabljanja živali, kar ga pomakne v smer prizadevanja za meso "srečnih" živali in welfare reforme.       

V blogu o moralni zaskrbljenosti sem zapisal:
»Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Black Beauty (Črni lepotec), to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.«


Nekomu se je lahko razvil občutek za moralno zaskrbljenost za živali med delom na kmetiji (intenzivne ali ekološke reje), a nikoli ne bi šli reči, da morajo zdaj ljudje delati na takšnih krajih, če jih hočemo prepričati v veganstvo. Ne le, da bi bilo to precej nepraktično, pač pa tudi ni verjetno, da bi bilo vsaj približno tako učinkovito kot podajanje logičnih argumentov nekomu, ki že poseduje moralno zaskrbljenost za živali.

Poznal sem neko osebo, katere moralno zaskrbljenost je sprožilo študentsko delo asistentke v laboratoriju, kjer so izvajali poskuse na živalih. Nehala je delati v laboratoriju in postala prostovoljka velike welfare organizacije za živali. Hkrati je postala tudi vegetarijanka in bila nato vegetarijanka še dolgo vrsto let. Veganka je postala šele po tem, ko je prebrala mojo knjigo Introduction to Animal Rights, nehala je promovirati welfare reforme in pričela z izobraževanjem ljudi o veganstvu. Odzvala se je torej na logične argumente, predstavljene v Introduction to Animal Rights, zato ker je že bila moralno zaskrbljena za živali kot posledica njene laboratorijske izkušnje. Toda prav gotovo nikoli ne bi svetoval ljudem naj asistirajo v laboratoriju pri testiranju na živalih, zato da bi postali vegani.   

Sklep: Ne zamešujte izvora moralne zaskrbljenosti, ki je lahko praktično karkoli, z logičnimi argumenti, ki jih podajamo v prid veganstva in abolicije.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.


Gary Francione
Professor, Rutgers University
           
© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



torek, 11. julij 2017

Komentar v zvezi s prikazovanjem krvavih posnetkov v zagovorništvu pravic živali

29. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Zagovorniki pravic živali pogosto razpravljajo o tem ali se je za potrebe aktivizma prav posluževati gradiva s krutimi prizori. Na primer, ali naj zagovorniki pravic živali kažejo ljudem posnetke klavnic in drugih podobno brutalnih situacij?

Mislim, da tu ni pravega ali napačnega odgovora, a vseeno vam želim ponuditi nekaj iztočnic v razmislek.  

Prvič, nekateri ljudje enostavno ne bodo hoteli gledati krutih posnetkov oz. gradiva z grozljivimi prizori in bodo zato odšli stran od vaše stojnice oz. zapustili vaše predavanje. S tem izgubite priložnost za interakcijo in izobraževanje.

Drugič, živimo v družbi, kjer so ljudje vajeni nenehno gledati skrajno nasilje in krutost – v filmih, računalniških igricah in pri večernih poročilih. Na nek način smo družba, ki je postala otopela za grozljivo nasilje. Zato ne bi smeli precenjevati vpliva posnetkov in drugega gradiva, za katerega mislimo, da je šokanten.

Tretjič, gradiva z grozljivimi prizori skoraj vedno povzročijo, da se gledalčeva pozornost usmeri k načinu ravnanja z živalmi, namesto k problemu uporabljanja živali. Namreč, če nekomu pokažete nek prizor, ki prikazuje strašljivo slabo ravnanje, je njegova skoraj avtomatična reakcija ta, da bi morali ravnanje izboljšati, ne pa da bi morali prenehati z uporabo v celoti. Običajen odgovor se glasi nekaj takšnega kot: »Da, to je grozno; tega res ne bi smeli početi, toda gotovo se da vse skupaj narediti bolj "humano"?«

In ravno to je razlog, zakaj velike welfare organizacije [organizacije za "dobrobit /zaščito /pravice" živali; op.p.] skoraj vedno izvajajo tovrstni "krvavi" aktivizem; njihov cilj je namreč pridobiti podporo v prid spremembi, ki bo, kot trdijo sami, naredila izkoriščanje živali bolj "humano". Ljudem npr. kažejo prizore groze znotraj klavniških prostorov za piščance, z namenom, da dobijo podporo v prid zaplinjanja piščancev; kažejo obratovanje konvencionalne baterijske reje kokoši nesnic, z namenom, da dobijo podporo v prid jajc proste reje. Sporočilo je jasno in nazorno: naj vam pokažemo kako grozno je, toda z vašo podporo bomo odpravili "najhujše zlorabe" in izboljšali stanje. Pravzaprav, številni programi za označevanje "humanih" izdelkov živalskega izvora, ki jih podpirajo in sponzorirajo te organizacije, dokazujejo, da problematizirajo ravnanje z živalmi in ne njihovo uporabo.  

Nekateri zagovorniki živali pravijo, da sicer prikazujejo tovrstne posnetke, a da to dopolnijo s sporočilom o odpravi uporabe živali. Čeprav je to bolje kot ne dodati takšnega sporočila, je težava seveda v tem, da če prikazujete film oz. predstavljate gradivo, ki je del celokupnega sporočila o reformah in regulacijah izkoriščanja živali, bo težko nevtralizirati to welfare sporočilo, ki je v tovrstnih gradivih običajno zelo nazorno. Izgledalo bo, kot da nasprotujete gradivu, ki ga prikazujete, kar pa bo ljudi le zmedlo.

Četrtič, menim, da je nujno pripraviti ljudi k razmisleku o temeljni nepravičnosti uporabljanja živali. Zato v uvodu skoraj vsakega svojega predavanja o etiki odprem tematiko o našem soglasnem sprejemanju moralnega načela, ki pravi, da ni prav zadajati živalim trpljenje in smrt "po nepotrebnem" ter da mora vsako dosledno razumevanje tega koncepta izključevati tisto trpljenje in smrt, ki je zadano zaradi užitka, zabave ali priročnosti. Nato pojasnim, da je 99,99% naše uporabe živali možno opravičiti izključno z užitkom, zabavo ali priročnostjo. Večina ljudi se ni še nikoli zares soočila z lastno nedoslednostjo, ko gre za njihov odnos do živali. Večina ni nikoli pomislila na to, da nimajo tisti, ki uživajo živalske proizvode, nobene pravice izrekati moralne sodbe in kritizirati ljudi kot je recimo zloglasni pasjeborec Michael Vick.   

Nato pojasnim, da če pustimo ob strani temeljno moralno vprašanje glede uporabe živali, se ravnanje z živalmi ne more bistveno izboljšati, kajti živali so lastnina in ekonomski interesi bodo vedno služili temu, da bodo standardi za dobrobit živali ostali nizki. Pravzaprav so reforme za dobrobit živali (welfare reforme) celo kontra-produktivne, saj poskrbijo, da se javnost počuti bolj prijetno ob uživanju živalskih proizvodov. Čedalje večji razcvet gibanja za meso "srečno izkoriščanih" živali je očiten dokaz tega problema.

Če že kdaj uporabim kakšne posnetke (kar redkokdaj počnem), se poslužim takšnega gradiva, ki izrecno opozarja na problematiko uporabe živali. Na primer, zatočišče za rejne živali Peaceful Prairie Sanctuary ima nekaj odličnega gradiva, ki razkriva zgrešenost reform za dobrobit živali. V svojih letakih jasno povedo, da je rešitev v neuporabi živali.

Petič, eden izmed najučinkovitejših posnetkov, ki sem jih kdajkoli videl, je posnetek dveh krav, ki čakata na vstop v klavnico. V tem videu ni nobene krvi – le zelo jasno in močno sporočilo, da sta ti dve kravi ne-človeški osebi in da ga ni gurmanskega užitka, ki bi lahko upravičil našo uporabo njiju, ne glede na to kako "humana" naj bi že bila ta uporaba. Video je dolg 3 minute. Ne morem vam povedati koliko ljudi mi je reklo, da je to ena izmed najbolj ganljivih stvari, ki so jih kdajkoli videli.

Skratka, razumem, da je pomembno izobraževati javnost o realnostih sodobnega izkoriščanja živali, a prav tako je pomembno, da damo jasno vedeti, da tudi če se znebimo vseh intenzivnih farm in imamo le še družinske kmetije, ki jih nekateri welfaristi prikazujejo kot idealne, ali tudi če se vsak laboratorij natančno drži slehernega zakona in predpisa glede poskusov na živalih, bodo živali še vedno mučene in prikrajšane za svoje najosnovnejše interese. Če zavzamemo stališče, da nobena uporaba živali, najsibo še tako "humana", ne more biti moralno upravičena, se lahko zgodi, da bomo ljudi sprva osupnili, zato ker so vajeni poslušati welfare sporočila. Toda, če smo dovolj dobro pripravljeni in poznamo argumente v prid veganstva in abolicionizma [odprave izkoriščanja živali; op.p.], bo lahko rezultat takšnega aktivizma precej boljši in učinkovitejši v smislu spremembe vedenja.  

Dejstvo je, da se ne bo nič spremenilo, dokler ne bomo premaknili paradigme stran od nasilja k nenasilju; stran od "humanega" izkoriščanja k prenehanju izkoriščanja. 

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Če pravimo, da imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 9. julij 2017

Robert Jensen in enakovrednost življenjskih vrst

30. marec, 2013 /avtor Gary L. Francione

Po mnenju profesorja Roberta Jensena, sicer naprednega misleca:
»Nihče v resnici ne verjame izreku "podgana je enakovredna prašiču, prašič psu in pes otroku", ki namiguje na enakovrednost življenj vseh bitij (ali vsaj življenj vseh sesalcev). No, pa ga preverimo: če bi se podgana, prašič, pes in otrok nahajali na cesti, po kateri se jim bliža tovornjak, rešite pa lahko le enega izmed njih, koga bi izbrali?« 

No, pa se pozabavajmo z Jensenovim testom. Tudi, če odgovorimo, da bi rešili otroka, le kaj nam to pove o moralnosti jedenja živali in živalskih proizvodov, uporabljanja živali v cirkusih, živalskih vrtovih, rodeih ali oblačenja v živalske kože?

Odgovor: Prav nič.

Da bo vse skupaj še bolj jasno, predvidevajmo, da se pred drvečim tovornjakom nahajata dva človeka – zelo star človek in dojenček. Tudi, če bi se odločili rešiti dojenčka, mar to pomeni, da je moralno sprejemljivo jesti starejše ljudi, izdelovati iz njih čevlje, jih uporabljati v cirkusih, živalskih vrtovih ali rodeih, jih uporabljati kot prisilne darovalce organov z namenom rešiti mlade ljudi oz. jih kako drugače obravnavati izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Predvidevajmo, da bi se pred tovornjakom znašla dva otroka: Jensenov otrok in otrok nekoga drugega. Jensen bi nedvomno rešil svojega otroka. Ali to pomeni, da ima drugi otrok manjšo moralno vrednost in se ga lahko obravnava izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Poleg tega, ko se odločamo o tem kaj pojesti za večerjo, nismo v situaciji, ki bi bila kakorkoli podobna tej, ki jo omenja Jensen. Če, kot priznava tudi Jensen sam, ne rabimo uživati živalskih proizvodov za optimalno zdravje, potem nismo pod nobenim pritiskom, ki bi nas silil k temu, da naj izberemo. Če jemo meso, mlečne izdelke ali jajca, medtem ko se lahko odločimo, da bomo jedli zelenjavo, sadje, žita, stročnice in oreščke, potem sodelujemo pri zadajanju trpljenja in smrti živalim le zavoljo gurmanskega užitka. Če živali v moralnem smislu sploh kaj veljajo, potem jim zadajati trpljenje in smrt zaradi tako očitno banalnega razloga kot je gurmanski užitek, ne more biti upravičeno.  

Jensen enostavno ignorira najpomembnejše vprašanje: Ali lahko upravičimo specizem? Če bi leta 1830 vprašali belopoltega človeka koga bi rešil smrti – drugega belca ali temnopolto osebo – bi bil odgovor popolnoma jasen. Pravzaprav, belopolti človek po vsej verjetnosti sploh ne bi razumel našega vprašanja in bi mislil, da smo nori ker sploh postavljamo takšno vprašanje. Naše moralne intuicije so torej precej nezanesljivo vodilo, saj je glavna težava v tem, da so te naše moralne intuicije okužene in pod vplivom prevladujočega predsodka, ki ga očitno ne znamo obrazložiti oz. razumsko upravičiti.

Ko rečem "vsa čuteča bitja so enakovredna", s tem mislim to, da smo glede kateregakoli čutečega bitja dolžni podati tehten moralno opravičljiv razlog za zadajanje trpljenja in smrti temu bitju. Trdim, da moj nazor v zvezi s tem ne le, da ni kontroverzen, pač pa se večina ljudi pravzaprav strinja z njim.

Vse kar moramo uvideti je, da užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot "tehten moralno opravičljiv razlog" za jedenje živali, oblačenje vanje ali njihovo uporabljanje. To nas neobhodno vodi do spoznanja, da je 99,99% vsega uporabljanja živali že v sami osnovi moralno neupravičljivega. 

Robert Jensen je sicer precej napredno razmišljujoči človek. A resnično mora prevetriti svoje poglede na etiko v odnosu do živali. Upam, da bo čimprej spoznal tudi, da če bi vse žito, ki ga namenjamo živini, porabili za nahranitev ljudi, bi lahko naredili pomemben korak k odpravi svetovne lakote. Za proizvodnjo enega kilograma živalskih beljakovin je potrebnih ogromno kilogramov rastlinskih beljakovin; veliko več vode je potrebne za pridelavo kilograma mesa kakor za pridelavo kilograma krompirja. Po pravici povedano, tudi če Jensen živalim ne bi pripisoval nikakršne moralne vrednosti in bi jo pripisoval le ljudem, bi ga to še vedno zavezovalo k veganski prehrani.        

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 


Gary Francione
Professor, Rutgers University
           
© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



četrtek, 6. julij 2017

Človeška (ne)razumnost ne pozna meja

27. oktober, 2007 /avtor Gary L. Francione

Ljudje trdimo, da imamo neke "posebne" značilnosti, ki upravičujejo naše izkoriščanje živali. Ena izmed teh domnevnih značilnosti je, da naj bi bili mi razumna bitja, medtem ko one baje niso. Če upoštevamo, da smo ljudje tisti, ki izdelujemo jedrsko orožje in uničujemo edino okolje, ki nudi pogoje za vzdrževanje življenja, vključno našega življenja – če izpostavim le dve človekovi nerazumni početji – potem sklicevanje na razum zveni precej prazno. Toda vsake toliko časa me določeni primeri tega kako zelo čudna vrsta smo, resnično osupnejo. Z vami želim deliti nedavno izkušnjo.

Prodaja zapestnic v podporo boja proti raku dojk in prodaja raka dojk


Po novem nimam druge izbire kot kupovati svojo ekološko zelenjavo v trgovini Whole Foods, kajti naša lokalna trgovinica z zdravo hrano, ki se nahaja dobesedno med dvema Whole Foods trgovinama na isti cesti, je nehala obratovati. Zadnjič sem v Whole Foodsu ravno kupoval ohrovt in artičoke in na blagajni je zaslon opominjal kupce, da je oktober mesec boja proti raku dojk. Kupce so spodbujali k nakupu roza zapestnic, s čimer lahko podprejo raziskave raka dojk oz. "iskanje zdravila". Whole Foods del svojega dohodka od prodaje teh t.i. Pink United proizvodov prispeva za podporo raziskav in osveščenosti glede raka dojk ter sponzorira predavanja na temo zdravja dojk.

To je ista trgovina - veriga trgovin - ki prodaja na tone mesa in mlečnih proizvodov. Seveda, seveda, Whole Foods prodaja meso, mlečne izdelke in jajca "srečno" izkoriščanih živali, kar podpirajo vodilni zagovorniki živali, toda, kot vem, ni nobenih dokazov za to, da živalski proizvodi "srečnih" živali niso povezani z nastankom raka, vključno z rakom dojk, kot tudi mnogimi drugimi boleznimi, ki jih častimo ostale mesece v letu.

Ženska, ki je stala pred menoj v vrsti za blagajno, je imela voziček do vrha napolnjen z mesom in različnimi mlečnimi izdelki, vključno z jogurti znamke Stonyfield, ki nosijo žig odobravanja s strani nikogar drugega kot prvakinje v borbi za živali, Jane Goodall. In kupila je eno izmed roza zapestnic.

Toda mi smo razumna bitja; one (živali) niso.  

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 2. julij 2017

Moralna zaskrbljenost, moralni vzgib in logični argument v zagovorništvu pravic živali

31. maj, 2012 /avtor Gary L. Francione

Vsakdo, ki je kdaj izvajal aktivizem za živali, se je že kdaj srečal s tem, da je moral razumsko pojasnjevati zakaj izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno, pri čemer je sogovornik odgovoril nekaj takega kot: »Da, zanimivo, toda jaz vseeno mislim, da ni z jedenjem živalskih proizvodov nič narobe,« ali: »Tvoji argumenti so sicer logični, ampak enostavno obožujem sladoled in sir in ju bom še naprej jedel.«

Kako je to mogoče? Kako lahko ljudje zavrnejo logične in razumske argumente?

Odgovor je preprost: logika in razum sta sicer nujna za moralno analizo, toda ne razložita v celoti vsega, kar je potrebno za sprejetje moralnih odločitev. Ne gre le za logično sklepanje. Sprejetje moralne odločitve – tako glede živali kot česarkoli drugega – zahteva več kot logiko. Zahteva dva tesno povezana, a konceptualno različna pojma: moralno zaskrbljenost in moralni vzgib, ki presegata našo angažiranost na razumski in logični ravni.

Če postavimo to v kontekst etike v odnosu do živali: Da bi sprejel argument, ki vodi do zaključka, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti ter da bi morali odpraviti in ne zgolj regulirati izkoriščanje živali, ti mora biti najprej moralno mar za živali. Ne rabiš imeti ravno "rad" živali ali biti "ljubitelj" živali. Ne rabiš imeti hiše polne rešenih živali, niti ene same rešene živali. Toda sprejeti moraš, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so ne-človeške osebe, do katerih imamo neposredne moralne dolžnosti.

In moraš želeti ravnati moralno kar se tiče živali; imeti moraš moralni vzgib kar zadeva živali. Čutiti moraš svoje moralno prepričanje v smislu, da hočeš dobro živalim. Če to imaš, potem se da z logiko in razumom ustvariti čvrste argumente v prid tega, da imajo vsa čuteča bitja ta moralni status in nobeno izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno.

A če ti v moralnem smislu ni mar za živali in jim nočeš dobro, potem ga ni argumenta, ki bi te prepričal. Če meniš, da živalim ne dolgujemo ničesar, potem ne boš ravno zainteresiran za argumente o tem, do katerih živali imamo neposredne moralne dolžnosti oz. kaj nam le-te nalagajo.

Logika in razum: Nujno potrebna, a ne zadostna


V svoji knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? predstavljam številne argumente, osnovane na logiki in razumu. Tule je le eden izmed njih:

1. premisa: Zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo, in užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot ustrezni razlogi, ki opravičujejo zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju.

2. premisa: Celo najbolj "humana" oblika živinoreje vsebuje precejšnjo mero trpljenja, zadanega čutečim bitjem.

3. premisa: Generalno gledano je naše najboljše (in edino) opravičilo za jedenje živalskih proizvodov užitek, zabava ali priročnost. 

4. Sklep: Ne moremo moralno upravičiti jedenja živalskih proizvodov. 

Vse to je precej logično. Toda s tem argumentom ne pridemo nikamor, če naš sogovornik ne sprejema niti prve premise in ne želi delovati v skladu z njo. Če ne verjame, da zadajanje trpljenja živalim zahteva moralno upravičeni razlog, potem ne moremo niti začeti pogovora o etiki v odnosu do živali. Logika in razum nam lahko pomagata določiti kaj dolgujemo ne-človeškim moralnim osebam, toda logika in razum sta neuporabna pri nekom, ki mu je moralno vseeno za živali in ki meni, da ne potrebujemo nobenega opravičila za škodovanje živalim.

Tudi znanost je neuporabna kar se tiče prve premise. Nemogoče je "znanstveno" dokazati, da smo dolžni imeti opravičljiv razlog za škodovanje čutečemu bitju. Kot ve vsak študent prvega letnika filozofije, nemogoče je dobiti "morali bi" iz "moramo".

Zakaj bi torej morali sprejeti prvo premiso oz. načelo?

Trdim, da je prvo načelo samoumevno resnično. Vsa čuteča bitja štejejo v moralnem smislu in preden škodujem interesom nekega čutečega bitja, sem dolžan upravičiti to svoje dejanje. Ko rečem "resnično", mislim to v enakem smislu kot če rečem, da je skodelica na moji mizi rdeče barve. Izjava "skodelica je rdeče barve" izraža resnično trditev. Skodelica na moji mizi je rdeče barve. Podobno, izjava "potrebujemo ustrezno moralno opravičilo za zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju", izraža resnično trditev, ki odraža našo moralno intuicijo, po kateri je trpljenje nekaj slabega.

Trditev, izražena znotraj izjave: »... in ustrezno moralno opravičilo mora izključevati užitek, zabavo ali priročnost«, ki bi lahko bila tudi ločena premisa, je prav tako samoumevno resnična, kajti če bi ustrezno moralno opravičilo lahko vključevalo tudi te omenjene razloge, potem nobeno opravičilo ni slabo opravičilo in ničesar ne bi moglo biti izključeno iz tega načela. Samo pomislite: reči »potrebujemo ustrezen moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, a povsem v redu je raniti otroka le zato, ker to želimo«, bi pomenilo, da je načelo, ki zahteva moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, popolnoma nesmiselno.

Če bi me kdo prosil naj dokažem prvo premiso z znanstvenim poskusom ali na kakšen drug način, ki bi zadovoljil striktnega empirika, tega ne bi mogel storiti. Pa kaj potem? To ne pomeni, da trditve iz prve premise ne držijo. Ali lahko nekdo zanika resnico prve premise? Seveda lahko. A nekdo lahko zanika tudi resnico trditve, ki zadeva mojo rdečo skodelico. Lahko dvomimo glede moralnih načel, toda dvomimo lahko glede vsega. Kdo ve ali je skodelica res rdeča? Morda haluciniram. Morda sploh ne obstajam na način kot si predstavljam. Morda nisem nič več kot možgani v kozarcu, ki so stimulirani z elektrodami, tako da vidijo rdečo skodelico, ki v resnici sploh ne obstaja.

Ničesar kontroverznega ne vidim v izjavi, da je prva premisa samoumevno resnična. Trdim, da bi se večina ljudi, ko bi se jih prosilo naj razmislijo o tem, strinjala s samoumevno resničnostjo prve premise. Pravzaprav, vsebina knjige Introduction to Animal Rights priča ravno o tem, da trdimo, da se strinjamo s prvo premiso, a ne razmislimo razumsko kaj to moralno pravilo sploh pomeni. Namreč, problem ni, da ne moremo razumsko dokazati prve premise; problem je, da navkljub našemu zatrjevanju, da sprejemamo moralno resnico tega načela, bodisi nimamo moralnega vzgiba po katerem bi želeli ravnati v skladu s tem kar pravimo, da verjamemo (in, kot razložim spodaj, je to le z drugimi besedami izraženo dejstvo, da v resnici sploh nimamo moralne zaskrbljenosti), bodisi ne razmislimo razumsko o tem kaj nam to načelo nalaga v praktičnem smislu.

Sadist Simon in Michael Vick


V knjigi Introduction to Animal Rights sem predstavil izmišljeno osebo z imenom sadist Simon, ki uživa v zažiganju psov. Takšno ravnanje vsi označujemo kot grozljivo. Namen omembe Simona je bil prikazati, da Simonovo dejanje krši načelo, ki ga vsi sprejemamo: da zadajanje trpljenja čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo in Simonov užitek ne more šteti kot ustrezno moralno opravičilo. V preostanku knjige argumentiram, da naše sprejetje tega moralnega načela zahteva, da smatramo vsa čuteča bitja, ne le pse, za člane moralne skupnosti ter da odpravimo vso izkoriščanje živali.

Nedavno sem predstavil enake argumente v kontekstu resničnih primerov škodovanja živalim, kot je bil recimo primer prirejanja pasjih bojev znanega nogometaša Michaela Vicka. Odziv na razkritje Vickovih pasjih bojev je bil ogromen; vsi so ga obsojali. In v teh odzivih ni šlo le za kritiziranje; ljudje so bili naravnost besni in ogorčeni nad tem kar je storil. Zakaj? Odgovor je preprost: Vick je kršil moralno načelo, ki ga sprejema velika večina med nami; načelo, ki ga vidimo kot moralno resnico. In z ozirom na vsesplošno sprejetje tega načela, logika in razum zahtevata, da tudi mi uvidimo, da ne moremo razlikovati med tem kar je storil Vick in tem kar počne vsakdo, ki zadaja trpljenje katerikoli živali zgolj zavoljo užitka, zabave ali priročnosti. To spoznanje nas zavezuje k temu, da postanemo vegani ter da si prizadevamo za odpravo vsega izkoriščanja živali.

Če vidiš, da je prva premisa resnična ko gre za pse in želiš v odnosu do psov ravnati moralno, pri čemer nič od obojega ni stvar logike in razuma, potem se lahko podobno razlago uporabi tudi za prikaz tega, da ni nobene moralno pomembne razlike med psi, ki jih smatraš za člane moralne skupnosti, in vsemi ostalimi čutečimi neljudmi. To je stvar logike šele po tem, ko obstaja sprejetje, da živali oz. vsaj nekatere živali, štejejo v moralnem smislu. Logiko in razum lahko uporabimo za obrazložitev tega, da nas welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.] in pravzaprav ničesar kar je manj od abolicije, ne razrešuje naše dolžnosti do živali, z ozirom na to, da jim priznavamo moralno vrednost.

A če ne sprejemamo tega, da imajo živali moralno vrednost, bodo vsi argumenti zaman – tako tisti glede vprašanja o tem ali je sploh prav uporabljati živali, kot tudi tisti glede vprašanja o načinu ravnanja z živalmi, ki temelji na teoriji pravic, utilitarizmu, prednostni etiki ali čemerkoli drugem.

Kot pojasnjujem v Introduction to Animal Rights, ni ideja o enakovrednosti inherentne vrednosti življenja vseh čutečih bitij v ničemer misteriozna ali abstraktna. Je logična ideja, ki govori o minimalnih pogojih za članstvo v moralni skupnosti in ki zahteva, da podelimo živalim moralno pravico do tega, da niso obravnavane kot predmeti. Povedano drugače, to zahteva, da odpravimo izkoriščanje živali. A če že v osnovi ne sprejemamo, da živali spadajo v moralno skupnost ali če nam ni mar za to, da ravnamo moralno, potem ideja o enakovredni inherentni vrednosti živali ne bo koristila.  

Vsi zavračamo človeško suženjstvo, zato ker se zavedamo, da pomeni suženjstvo prestavitev zasužnjenih ljudi izven okvirov moralne skupnosti; zreducira jih na predmete. Glede na to, da sprejemamo moralno intuicijo, ki pravi, da morajo biti vsi ljudje vključeni v moralno skupnost, da morajo biti obravnavani kot osebe in ne kot predmeti, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo suženjstvo. Podobno, če vidimo živali kot moralno pomembne, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo njihov status lastnine oz. predmeta ter jih obravnavamo kot moralne osebe. In to zahteva, da jih nehamo jesti. Pika.

A če nobene živali ne vidimo kot moralno pomembne oz. če menimo, da nobena žival ne šteje nič v moralnem smislu – česar ravno tako ne moremo "dokazati" na noben "objektiven" in "znanstven" način – bodo potem vsakršni nadaljnji logični argumenti o tem, česa morajo biti živali deležne kot moralne osebe, povsem brezpredmetni.

Kaj je izvor moralne zaskrbljenosti?


Kaj pa, če nekdo ne sprejme prve premise? Kaj če enostavno ne vidi nobenih živali kot člane moralne skupnosti? Ali lahko dokažemo, da se moti? Seveda ne.

Spreminjanje moralnega vedenja zahteva neko čustveno komponento. Da bi bil odprt za logično analizo v zvezi s problematiko živali, moraš videti živali kot člane moralne skupnosti ter si želeti delovati v prid tega svojega spoznanja. To ni stvar logike in razuma. Čutiti moraš, da je to kar počne psom sadist Simon, slabo; čutiti moraš, da je to kar je storil pasjeborec Michael Vick, slabo.

Podoben način razmišljanja o moralni zaskrbljenosti ponuja profesor Gary Steiner, ki v svoji knjigi Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship pojasnjuje koncept povezanosti z živalmi. Steiner trdi, da potrebujemo nek koncept povezanosti oz. čustvene vezi med ljudmi in živalmi, kot predpogoj za resno razmišljanje o etiki v odnosu do živali.

Strinjam se s Steinerjem v tem, da velika večina ljudi že ima predispozicijo za ta občutek povezanosti z živalmi. Potrebno jo je le obuditi; začeti se je moramo zavedati. To zavedanje nam omogoča videti resnico prve premise. To zavedanje lahko sprožijo različne stvari, samostojno ali v kombinaciji z drugimi, kot na primer:

Lahko ga sproži odnos oz. prijateljstvo z našim živalskim sopotnikom.

Lahko ga sproži zaznavanje medsebojne povezanosti vsega življenja na Zemlji oz. zaznavanje katerega izmed življenjskih naukov, kot npr. "zlato pravilo". To ima lahko duhovno ali ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži sprejetje načela nenasilja kot temeljne moralne resnice. Ponovno, slednje ima lahko tako duhovno, kot tudi ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži verski vidik, kot npr. tisti, ki ga je imel Frančišek Asiški.

Lahko ga sproži obisk klavnice.

Lahko ga sproži branje literature ali poezije.

Lahko ga sproži kakšno lepo doživetje.

Skratka, ogromno priložnosti je, da se začnemo zavedati naše moralne zaskrbljenosti. Toda ne glede na to ali rečemo temu moralna zaskrbljenost ali občutek za povezanost z živalmi, je potrebno razumeti, da mora to vključevati moralni vzgib, na podlagi katerega želimo slediti tej zaskrbljenosti in ukrepati v skladu z njo na način, ki uvidi in spoštuje moralno vrednost živali oz. ki udejanja to našo povezanost z njimi.

Ko imamo enkrat moralno zaskrbljenost oz. občutek za povezanost z živalmi, ki vključuje moralni vzgib in željo ravnati v njihovo prid, potem je šele smiselno govoriti o uporabi logike in razuma pri razpravi o tem, katere vrste živali so tiste, ki bi morale biti zajete v okvir priznavanja statusa osebe (po mojem mnenju, vsa čuteča bitja) ter kaj ta njihov status kot moralnih bitij zahteva od nas (po mojem mnenju, odpravo vsega izkoriščanja živali). Dokler nimamo te moralne zaskrbljenosti in vzgiba z željo delovati na način, ki priznava moralni status živali, bosta logika in razum naletela na gluha ušesa.

Abolicionistični aktivizem


Če nekdo sprejme prvo premiso (in prosim vedite, da v tem blogu govorim o zgolj enem izmed številnih argumentov, ki jih podajam v knjigi), lahko nato logično in razumsko zagovarjamo, da bi ta oseba morala prenehati uporabljati (jesti, nositi ali kakorkoli drugače konzumirati) vse živalske proizvode in postati vegan. Podpreti bi morala abolicijo [odpravo; op.p.] in ne regulacijo izkoriščanja živali.

Toda, ko se lotimo tovrstnega izobraževalnega aktivizma, ponavadi logičnega in razumskega argumenta ne uporabimo za prepričevanje sogovornika v resnico prve premise; logični in razumski argument uporabimo za to, da mu pomagamo uvideti, da njegova moralna zaskrbljenost za živali, razumljena pravilno, zahteva od njega, da pride do točno določenih zaključkov (do veganstva in abolicionizma) in ne do nekih drugih zaključkov ("sočutno" konzumiranje, proizvodi "srečnih" živali, welfare regulacije, ustvarjanje umetne ločnice med mesom in mlečnimi izdelki ali med ribami in kravami, itd.).

Ali je možno, da bi kdo rekel: »Ni mi vseeno za živali in strinjam se s tvojo logično analizo, toda tako zelo imam rad hrano živalskega izvora, da je ne mislim nehati jesti«? Seveda je možno. Toda pri takšnih situacijah ponavadi ne gre za zgrešenost naše logične ali razumske analize, ampak za to, da oseba, ki poda takšno izjavo, živali v resnici ne smatra za moralno pomembne, ne glede na to kaj govori. Gre za pomanjkanje moralne zaskrbljenosti.

Na primer, obstajajo ljudje, ki so obsedeni s psi ali z mačkami in jih v resnici ne vidijo kot člane moralne skupnosti, pač pa jih dojemajo kot okrasek, v kontaktu s katerim doživljajo nekakšno estetsko oz. kakšno drugo vrsto obsesivne reakcije, ki je podobna reakciji nekaterih ljudi na avtomobile, obleke in druge predmete. Vsi smo že kdaj naleteli na ekscentrične ljudi, ki so obsedeni s psi in jih imajo polno hišo, a jedo številne druge živali ter zavračajo vsakršen poziv k razmisleku o etiki v odnosu do živali. To, da ti je mar za živali v moralnem smislu, ni stvar tega, da si "ljubitelj" živali, da jih imaš "rad" ali da misliš, da so "prisrčne". Je stvar moralnega uvida; stvar tega, da vidiš živali kot bitja z moralno vrednostjo in da ti je mar za ta uvid.

Lahko bi rekli tudi, da takšni ljudje sicer imajo moralno zaskrbljenost, a nimajo moralnega vzgiba. Sam menim, da zares imeti moralno zaskrbljenost pomeni imeti moralni vzgib. Najboljši pokazatelj tega kaj nekdo verjame v moralnem smislu, je to kar počne. Skratka, čeprav mislim, da je pojma moralna zaskrbljenost in moralni vzgib mogoče ločiti za potrebe obrazložitve, smatram, da je  moralna zaskrbljenost v odsotnosti moralnega vzgiba v resnici odsotnost moralne zaskrbljenosti.

Obstajajo seveda primeri, ko nekdo verjame, da imajo nekatere živali moralno vrednost, a ne sprejema analogičnega argumenta, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti.

Na primer, nekateri zagovorniki živali, kot recimo Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], smatrajo vsa čuteča bitja za člane moralne skupnosti, a za polnovredne člane moralne skupnosti smatrajo le tista s človeku podobnim zavedanjem, in, predvsem, tista s človeku podobnim čutom za samozavedanje. Singer zavrača moj argument, da so vsa čuteča bitja enaka v tem, da cenijo svoje lastno življenje, pa čeprav vsa ne razmišljajo o življenju na način kot to počno "normalni" ljudje.  

Obstajajo tudi primeri, ko nekdo verjame, da imajo živali moralno vrednost, a zavrača argument, da je odprava izkoriščanja živali edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost.

Domala celotno "gibanje" za pravice živali, kot ga predstavljajo velike new welfare organizacije, zavrača moje argumente glede vsebinske problematike welfare reform in tega, da potrebujemo jasno izraženo stališče, da je abolicionistično veganstvo temelj. Trdijo, da bodo welfare reforme izboljšale situacijo za tiste živali, ki trpijo ta trenutek in pripeljale do ugodnih posledic za živali v prihodnje. Ne strinjam se.

Obstajajo primeri, ko ljudje trdijo, da smatrajo živali za člane moralne skupnosti, a istočasno trdijo, da so lahko pravila, ki veljajo glede naših osnovnih moralnih dolžnosti do živali, drugačna od tistih, ki veljajo v primeru naših osnovnih moralnih dolžnosti do ljudi.

Na primer, nekateri [t.i. "ekofeministi"; op.p.] pravijo, da ne bi smeli govoriti o pravicah oz. splošno veljavnih moralnih pravilih, pač pa bi morali slediti konceptu, imenovanem "etika sočutja" [orig. "ethic of care"; op.p.], ki upošteva posebnosti določene situacije. Toda ti ljudje se hkrati nikoli ne bi sklicevali na "etiko sočutja" pri vprašanju temeljnih človekovih pravic. Na primer, noben zagovornik "etike sočutja" ne bi vztrajal, da je moralnost posilstva odvisna od tega ali je bilo to dejanje v določenih situacijah izvršeno "s sočutjem". Posilstvo je vedno nemoralno, zato ker krši pravico do telesne nedotakljivosti. In podobno, ko gre za temeljne interese živali, moramo uporabiti enako analizo in ne moremo reči, da "sočutje" zadostuje ali da ignoriramo bistvo moralne analize: zahtevo, da podobne primere obravnavamo podobno.

V vseh treh primerih se moramo osredotočiti na to kar nam pravita logika in razum, z ozirom na to, da se vsi strinjamo s tem, da imajo živali moralno vrednost in želimo delovati pravično oz. želimo vedeti kakšne so naše moralne dolžnosti. Logika in razum sta pomemben del prepoznavanja moralnih dolžnosti ravno zato, ker smatramo živali za člane moralne skupnosti in imamo moralni vzgib za delovati v njihovo dobro. 

Toda kar se tiče našega trenutnega ravnanja, je v vseh omenjenih primerih bistveno to, da je izvor te moralne zaskrbljenosti oz. moralnega vzgiba povsem nepomemben.

Če je neki osebi mar za živali kot moralna bitja, ni pomembno ali je bil njen moralni vzgib sprožen kot posledica njenega prijateljevanja z živalskim sopotnikom [psom, mačko, itd.; op.p.], branja o Frančišku Asiškem, branja pravljice Black Beauty (Črni lepotec), branja poezije, kot je npr. Byronova Inscription on the Monument of a Newfoundland Dog, prepričanja v načelo nenasilja, v zlato pravilo, v medsebojno povezanost vsega življenja na Zemlji, ali posledica njenega odpora do znašanja nad šibkejšimi.

Tisto kar šteje je, da ima ta oseba moralno zaskrbljenost in željo delovati v skladu z njo. Tisto kar šteje je, da vidi moralno resnico prve premise vsaj glede nekaterih živali. Tisto kar šteje je, da sprejme za moralno resnico, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so pomembne v moralnem smislu. Tisto kar šteje je, da zaznava potrebo ravnati v skladu s svojo zaskrbljenostjo. Šele tedaj in samo tedaj – ko taka oseba želi delovati v dobro živali, ki jih smatra za moralno pomembne – lahko uporabimo logiko in razum za prikaz tega, da bi se morala njena moralna zaskrbljenost razširiti na vse živali ter da to zahteva odpravo (abolicionizem) in ne reguliranje uporabljanja živali (welfare). To zahteva, da ona sama preneha sodelovati v izkoriščanju živali. Morda ne bo sprejela, ali vsaj ne takoj, argumente v prid enakopravnosti, abolicije in veganstva, toda v odsotnosti moralne zaskrbljenosti glede živali teh stvari sploh ne bo razumela.

Prepričanje, da moralna zaskrbljenost, občutek za povezanost z živalmi oz. kakorkoli že to imenujemo, ne more biti sprožena kot posledica njenih verskih ali duhovnih pogledov, je enako nesmiselno kot bi rekli, da njena moralna zaskrbljenost ne more biti sprožena kot posledica prijateljevanja z (domačo) živaljo, če ob tem ni prisotne nobene verske ali duhovne tradicije. Verske in duhovne tradicije so lahko težava kar se tega tiče samo takrat, ko omejujejo moralno zaskrbljenost in zmanjšujejo vrednost življenja tistih, za katere nam je moralno mar; takrat, ko omejujejo občutek za povezanost z njimi; takrat, ko spodbujajo nasilje na račun nenasilja. In nikar ne mislimo, da sekularni vidiki ne morejo podobno omejevati moralne zaskrbljenosti. Lahko, in enako sporni so.

Po pravici povedano mi je vseeno ali smatra kdo živali kot članice moralne skupnosti zaradi svojih verskih oz. duhovnih vidikov, ateističnih ali agnostičnih vidikov, ali katerihkoli drugih prepričanj.

Ni pomembno ali je izvor nekogaršnje moralne zaskrbljenosti za živali branje Biblije in navdahnjenost ob misli, da je Jezus v svojih moralnih naukih govoril o vseh živih bitjih, ali če zaskrbljenost in inspiracija izvirata iz branja poezije Byrona, ki je bil ateist, ali, kot je bilo v mojem primeru, obiska klavnice in temeljnega spoznanja, da je načelo nenasilja nesmiselno, če ne vključuje vseh čutečih bitij. Šele takrat sem razumel implikacije moralne intuicije, da je trpljenje nekaj slabega in da morata biti trpljenje in smrt upravičena z utemeljenim razlogom.  

Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Črni lepotec, to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.

Vse dokler obstaja moralna zaskrbljenost in moralni vzgib z željo po želeti dobro živalim, lahko uporabimo razum za prikaz tega zakaj bi se ta moralna zaskrbljenost morala razširiti na vse živali in zakaj sta abolicionizem in veganstvo logično primerna odziva na spoznanje (ne glede na izvor le-tega), da so živali članice moralne skupnosti.

A v odsotnosti želje po delovati v prid živali, je nesmiselno razpravljati o tem kaj je logično prav storiti.

****** 

Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):