četrtek, 19. april 2018

Seksizem in rasizem v "gibanju za pravice živali": Odgovor za Ruby Hamad

20. december, 2015 /avtor Gary L. Francione

Ruby Hamad
Daily Life
www.DailyLife.com.au

Spoštovana ga. Hamad:

Prebral sem vaš esej o rasizmu in seksizmu v "gibanju za pravice živali". Zapisali ste:
Glavna težava današnje mainstream veganske skupnosti je, da ogromno njenih pripadnikov zavrača povezavo med zatiranjem ljudi in izkoriščanjem živali.

Popolnoma se strinjam s to izjavo.

Se pa ne bi se strinjal s tem, da izjave o družinskem nasilju, ki jih podaja Durian Rider (za čigar ime sem prvič slišal šele pred kratkim, ko je bilo govora o družinskem nasilju), ali izjave v prid nasilja in sovraštva do žensk, ki jih podaja Gary Yourofsky, predstavljajo "mainstream vegansko skupnost". Vsi vegani v mojem krogu prijateljev jih, enako kot tudi sam, smatramo za obsojanja vredne.

Toda povsem se strinjam s tem, da novodobno gibanje za pravice živali na splošno ne razpozna neločljive povezanosti med človekovimi pravicami in pravicami živali. Ne razpozna, da se diskriminiranje živali v ničemer ne razlikuje od diskriminiranja ljudi na osnovi rase, spola, ekonomskega statusa, itd. To je že desetletja v središču pozornosti mojega akademskega dela in na Univerzi Rutgers sva s kolegico Anno Charlton že vrsto let nosilca študijske smeri, imenovane "Človekove pravice in pravice živali".

Mislim, da je razlog ta, da je bilo (vsaj do zdaj) "gibanje za pravice živali" pod okriljem pridobitnih organizacij. To so poslovne korporacije, ki si prizadevajo črpati donacije iz čim širšega kroga ljudi, zato ne zavzemajo stališč glede človekovih pravic. Imajo namreč ekonomski interes za promoviranje diskriminatornih stališč, ki jim prinašajo donacije. Samo poglejte seksistične, do žensk sovražno nastrojene kampanje organizacije PETA, ki so se pričele že leta 1989 in ki postajajo iz leta v leto hujše. PETA ne bi počela tega, če ji to ne bi prinašalo ogromno denarja. Na žalost veliko zagovornikov živali, vključno z vami, opravičuje PETA-o. To ima zelo negativne posledice.  

A naj ponovim: Popolnoma se strinjam z vami glede tega, da je "gibanje" (če želite tako imenovati skupek pridobitnih organizacij) zgrešilo bistvo. In ravno zato že približno 25 let trdim, da bi morali zagovorniki živali zavzeti napredno vizijo človekovih pravic ter se prenehati posluževati diskriminacije kot sredstva za zbiranje donacij. Že vse od leta 1991 javno kritiziram PETA-ine seksistične kampanje.

Zanimivo, ko sem skušal pridobiti organizacijo Feminists for Animal Rights (FAR) [Feministi za pravice živali; op.p.] za proteste proti seksizmu, ki ga promovira PETA, so mi odgovorili, da pri FAR ne želijo dajati nobenih izjav o tem, zato ker je bila (in je še vedno) predsednica PETA ženska – Ingrid Newkirk. Pravzaprav je šele ob koncu leta 1994 – ko so se PETA-ine seksistične kampanje že dodobra razmahnile – FAR podala javno izjavo v zvezi s tem. Vedno sem bil kritičen do PETA-e in ostalih organizacij, zato ker se poslužujejo seksističnih podob ali idej v svojih kampanjah. Že dolgo časa ne spremljam več sovražnih pisem, ki jih prejemam od ljudi, ki trdijo, da "izdajam živali", ker kritiziram PETA-in seksizem.

Že vrsto let opozarjam zagovornike živali, naj bodo previdni pri tem kako izražajo primerjavo med izkoriščanjem živali in rasnim suženjstvom, z ozirom na dolgo zgodovino primerjanja Afričanov z živalmi, kar se je dejansko počelo. Javno sem kritiziral naslovnico zdaj že bivše revije Animals´ Agenda, ki je delala primerjavo med fotografijo temnopoltega otroka in fotografijo neke živali (če se prav spomnim, je šlo za mačko), ki je sprožila buren odziv številnih temnopoltih ljudi, ki so dejali, da naslovnica prikazuje temnopolte ljudi kot živali.

V svojem delu na področju problematike živali kot lastnine, sem vedno jasen, da je lahko primerjava med izkoriščanjem živali in suženjstvom koristna le za en sam namen: za prikaz tega, da zakonske regulacije, ki odrejajo način ravnanja s čutečimi bitji, ki imajo status lastnine, ne morejo učinkovati in da skoraj vedno delujejo v prid lastnikov te lastnine, ne glede na to ali gre za človeško ali živalsko lastnino. Od nekdaj zagovarjam stališče, da so oglasni panoji, ki prikazujejo linčane sužnje skupaj z v klavnicah obešenimi živalmi, žaljivi, zato ker se jih lahko razume kot neposredno enačenje sužnjev z živalmi. V odgovor na te moje poglede sem prejel ogromno kritike s strani zagovornikov živali, ki mislijo, da govorim, da so živali manj "pomembne" od ljudi, česar pa, seveda, ne govorim, saj je osrednje bistvo mojega dela ravno stališče, da so vsa čuteča bitja enakovredna v tem, da imajo pravico ne biti obravnavana kot potrošno blago oz. vir za ljudi.  

Zadnja leta opozarjam na islamofobijo, ki se čedalje pogosteje pojavlja med zagovorniki živali. Na primer, izrazil sem nasprotovanje kampanji proti halal zakolu [halal zakol je zakol, pri katerem živali predhodno niso omamljene; op.p.], ki jo je sprožila britanska new welfare organizacija Viva!, v kateri poziva ljudi k bojkotu restavracij, ki ponujajo halal meso. Glejte tale in tale blog. Med drugim sem zapisal:
Zdi se mi zelo žalostno, da Viva! označuje to kot problematiko muslimanskega običaja, katerega težava je v tem na kakšen način so živali zaklane, namesto v tem, da so sploh zaklane. Muslimani žal nimajo monopola nad zlorabljanjem živali in izjave organizacije Viva! podpihujejo islamofobijo, ki se že tako ali tako naglo širi po Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. 

Za to sem bil deležen precej kritike, med drugim tudi lanskega oktobra, ko sem na nekem dogodku v Londonu razpravljal o problemu islamofobije znotraj kampanj za pravice živali. Številni jezni zagovorniki živali so me obtožili, da podpiram halal zakol. Poskušal sem jim pojasniti, da nikakor ne podpiram halal zakola, pač pa jim pravzaprav skušam pokazati, da islamofobne kampanje škodijo tako živalim kot ljudem, s tem ko prepričujejo ljudi, da so muslimani moralno inferiorni v primerjavi s tistimi, ki jedo meso predhodno omamljenih živali.  

Ko je Sam Harris, predstavnik gibanja "New Atheism" [Novi Ateizem; op.p.], javno pozival k profiliranju vseh tistih ljudi, ki izgledajo kot muslimani, sem temu nasprotoval. Moje splošno stališče o Novih Ateistih – strinjam se z izjavo, ki jo je podal Noam Chomsky, da so Novi Ateisti "verski fanatiki", ki verjamejo v "versko enoumje" - je sprožila precejšnje kritike s strani zagovornikov živali. Nekateri med njimi so me celo obtožili "diskriminacije ateistov", čeprav v resnici le zavračam tiste, ki pozivajo k skorajda fašistični pokorščini, kot to velja za Nove Ateiste.

Opozoril sem na spornost kampanje v zvezi s transportom živine organizacije Animals Australia, ki je problematična v številnih ozirih, vključno s tem, da spodbuja islamofobijo. 
[Mimogrede: Tudi v Sloveniji imamo številna društva, ki sprožajo moralno sporne kampanje v zvezi s transportom živine; glejte blog Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!"; op.p.] 

Ne dovolim promoviranja Garyja Yourofskega na svoji Facebook strani, zaradi njegovih nasilju naklonjenih izjav in zaradi njegovih rasističnih in tudi sicer sovražnih izjav o Palestincih.

Vedno znova nasprotujem rasističnim, etnocentričnim in ksenofobnim vidikom single-issue kampanj, ki se osredotočajo na poboj delfinov v japonskem Taijiju, na kitolov in na jedenje psov in mačk v Aziji, kot tudi rasizmu, ki spremlja praktično vsako medijsko izpostavljeno zgodbo o mučenju živali, ko je storilec temnopolta oseba.

Lahko bi še v nedogled nadaljeval z navajanjem primerov, a naj znova poudarim, da se popolnoma strinjam z vašo ugotovitvijo, da je "gibanje za živali" izgubilo kompas glede človekovih pravic. In že vse od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja spodbujam zagovornike živali k vzpostavitvi izvornega, neodvisnega gibanja, ki bi pozivalo k odpravi (namesto k reguliranju) izkoriščanja živali, sprejelo napredno vizijo človekovih pravic, ki zavrača vse vrste diskriminacij, in nasprotovalo vsem pojavnim oblikam nasilja [glejte tukaj in tukaj; op.p.]. 

Zato sem bil osupel, ko sem vas slišal reči sledeče:
Žalosti me, da gibanje, ki ga sestavljajo večinoma ženske, kljub temu povzdiguje belopolte moške na vodilne položaje. Moške, kot je profesor Gary Francione, ki misli, da ima pravico pridigati ženskam o tem ali lahko same sebe smatrajo za feministke. Zgrožena sem, da so naše kritike vodilnih veganov vedno znova utišane, zato ker ti moški "naredijo zelo veliko za živali". 

Imam nekaj opažanj, ki bi jih rad delil z vami.

Prvič, mislim, da je žalostno – in zelo nepošteno – da, kot kaže, enačite vse veganske moške s posamezniki, ki omalovažujejo družinsko nasilje, pozivajo k posiljevanju tistih žensk, ki nosijo krzno, ali podajajo rasistične izjave o Palestincih. Razumem, da takšne označbe pomagajo vašemu članku pritegniti pozornost na podoben način kot to velja za naslovnice tabloidov. In jasno mi je, da so mediji na splošno negativno nastrojeni do veganstva in nenehno na preži za razlogi, ki bi jim omogočili omalovaževati vegane. Toda to, da ste zmetali vse moške v isti koš, je bilo neodgovorno z vaše strani.

Drugič, moja "pridigarska" izjava (na katero namigujete v vašem zapisu), ki jo očitno smatrate za sporno, se glasi:
Če ste feminist, a niste vegan, potem ignorirate izkoriščanje živalskih samic, poblagovljenje njihovih reproduktivnih procesov in razdiranje njihovih vezi z njihovimi otroki.

Ali se ne strinjate z vsebino te izjave?

Ali ne vidite veganstva kot moralno obvezo, kot osnovni pogoj za temeljno pravičnost, kot tisto kar dolgujemo živalim? Ali se strinjate s tem, da tisti feministi, ki niso vegani, delajo umetno in neopravičljivo ločnico med človeškimi in živalskimi predstavnicami ženskega spola? Če se ne strinjate z vsebino te izjave, potem se ne strinjava v samem temelju razumevanja problematike. Toda to najino nestrinjanje  ni glede feminizma. Je glede tega kaj zahteva pravičnost v odnosu do živali.

Če se morda strinjate z izjavo, a ugovarjate dejstvu, da sem jaz, moški, podal to izjavo, potem izražate esencializem, kar v tem kontekstu pomeni, da lahko le ženske podajajo stališče v zvezi s feminizmom.

Esencializem vodi do prepričanja, da ima mnenje o feminizmu, ki ga izražajo nazadnjaški posamezniki, kot sta npr. Margaret Thatcher ali Carly Fiorina, večjo težo kot mnenje kateregakoli moškega – ne glede na to kako napredno razmišljujočega. Ali se vam ne zdi to absurdno?

Strinjam se, da se morajo belopolti ljudje zavedati, da so priviligirani v rasistični družbi. Ravno tako se strinjam, da se morajo moški zavedati, da so priviligirani v patriarhalni družbi. Mislim, da je zelo pomembno prisluhniti življenjskim izkušnjam žensk in temnopoltih ljudi, ki so vse prevečkrat ignorirani oz. nerazumljeni – in s tem napačno razumljeni - po konvencionalnih standardih.

Toda to je nekaj povsem drugega kot reči, da smejo le temnopolti ljudje govoriti o rasizmu, ali da smejo le ženske govoriti o feminizmu ter da je moralno sprejemljivo označiti za "seksista" ali "rasista" vsakogar, ki govori o teh zadevah – neodvisno od tega kaj reče – samo zato, ker sam ni predstavnik te točno določene skupine o kateri je govora. Pozorni moramo biti na vsebino povedanega in ovrednotiti njene argumente, ne pa jo zavrniti zgolj na podlagi spola ali barve kože tistega, ki jo podaja. Moralna pravilnost ali zgrešenost ni stvar relativnosti, vsaj kar se mene tiče. (In zna biti, da je ravno to tisto, za kar gre tukaj, kot bom pojasnil spodaj.)

Esencializem, vse prej kot napredna doktrina, je najbolj nazadovalna in nazadnjaška, kar jih obstaja. Predstavlja oviro naprednim družbenim spremembam, ki si prizadevajo vzpostaviti gibanje, ki ga sestavljajo ljudje, ki prisegajo na ideale pravičnosti – gibanje, ki ne izključuje ljudi oz. jim ne vzema njihovega glasu na osnovi tega kdo so. Ponavljam: vsi tisti, ki uživajo katerikoli privilegij, bi seveda morali biti pazljivi, da zaradi tega ne bi dajali vtisa, da promovirajo stališče, ki je nepravično namesto pravično. Toda napredni ljudje morajo zavreči idejo, da je identiteta govorca – in ne vsebina njegovega govora – tista, ki je predmet debate.

Tretjič, zapisali ste, da me je "gibanje" "povzdignilo" na "vodilni položaj".

Na katero "gibanje" namigujete? Gotovo ne na "gibanje", ki ga predstavljajo vse te pridobitne organizacije za živali. Bila bi precej mila ocena, če rečem, da me ne marajo kaj preveč. Ne marajo me niti malo.

Poleg tega nimam nobene svoje organizacije. Nobena organizacija me ne podpira. Nimam nobenega gumba za klik k donacijam. Sem akademik. Pišem in poučujem. Moji zapisi in poučevanje so vsekakor osnovani na letih, ki sem jih preživel kot odvetnik, ko sem zastopal pro bono nekatere velike organizacije za živali, a kljub vsemu sem le akademik. Nimam popolnoma nobene pozicije znotraj "gibanja". Pravzaprav, v svojem delu namerno poudarjam, da mora biti abolicionistično vegansko gibanje neodvisno izvorno gibanje, ki se ne zgleduje po nobenem "vodji" ter si prizadeva le za ideje, ki odražajo tehtno in osnovano moralno teorijo.

Obstaja veliko ljudi, med njimi tudi mnogo žensk, ki berejo moje delo in soglašajo, da so moja stališča tehtna. Večina teh žensk prav tako ni vpetih v "gibanje", v smislu, da niso podpornice velikih pridobitnih organizacij za živali. So del neodvisnih, izvornih prizadevanj. Ljudje, ki so me torej po vaših besedah "povzdignili" na "vodilni položaj", so enostavno ljudje, ki vidijo moje argumente kot tehtne in moj pristop kot nekaj, kar naslavlja širok razpon etičnih dilem, s katerimi se soočajo. Ne "pridigam" ženskam. Podajam argumente in mnogo ljudi, vključno z ženskami, jih smatra za prepričljive. Moje delo ponuja teoretični okvir, na podlagi katerega lahko zagovorniki živali oblikujejo svoja aktivistična prizadevanja, z namenom doseči korenite družbene spremembe na učinkovit način. Abolicionistični veganski aktivisti ne le, da širom sveta izvajajo ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, pač pa promovirajo veganstvo kot del celokupne vizije človekovih pravic, ki zavrača vse oblike diskriminacije in opozarja nanje kadarkoli se pojavijo znotraj številnih kampanj za živali, ki jih izvajajo razne organizacije, društva ali posamezniki.

Toda ti ljudje – te ženske – po vašem mnenju očitno ne štejejo. Le zakaj?

Morda mislite, da so le avtomati, nesposobni kritičnega mišljenja?

Če je to tisto, kar želite reči, potem je vaše stališče popolnoma zaničljivo in nespoštljivo do vseh teh žensk, vključno temnopoltih žensk, ki sprejemajo idejo, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ, in ki se strinjajo z ostalimi vidiki mojega dela, vključno s povezavo med človekovimi pravicami in pravicami živali, ki je znatno bolj obsegajoča in vključevalna od številnih ostalih domnevno naprednih pristopov. Abolicionistični pristop se osredotoča na vse diskriminacije.

Zanimivo, esencializem očitno ne preprečuje belopoltim, "pravim/polnovrednim" ženskam [ženskam, katerih biološki spol se sklada z njihovo spolno identiteto, zaradi česar same sebe smatrajo za edine "prave" ženske in za večvredne od ostalih marginalnih družbenih skupin; op.p.], da ne bi podajale vse mogoče izjave o rasizmu, transspolnih osebah, itd. Navsezadnje pa mi je jasno, da je tistim, ki odobravajo esencializem, prav malo mar za načelnost.

Kakorkoli že, to kar očitno želite povedati z vašim stališčem je, da so edine ženske, katerih mnenje šteje, tiste, ki se strinjajo z vami. Takšno stališče ni nič bolj sprejemljivo, če je oseba, ki ga podaja, moški, kakor če je oseba, ki ga podaja, ženska.     

Četrtič, mislim, da je tisto, za kar gre v resnici pri vsem skupaj to, da se ne strinjate z mojim vidikom, da je veganstvo moralni imperativ. Namreč, domnevam, da želite v resnici promovirati stališče, ki dovoljuje izkoriščati živali ter nato trditi, da je težava tistih, ki se s tem ne strinjajo ta, da so belopolti moški ali ženski avtomati, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo.

Kdo so ti glasovi, za katere pravite, da morajo preglasiti belopolte moške s Svengalijevsko nadvlado nad slaboumnimi ženskami, ki soglašajo z Abolicionističnim pristopom? Omenjate Breeze Harper (ustanoviteljico Projekta "Sistah Vegan") in "pionirko ekofeminizma" Carol Adams.

Kar zadeva Harperjevo, oglejte si ta video pri cca. 1 uri in 3 minutah:


Harperjeva med drugim izjavi:

1. »Mislim, da noben način prehranjevanja ni pravi način prehranjevanja.«

2. Noben način prehranjevanja ni »univerzalen«. »Tvoj način prehranjevanja in to kar rabiš upoštevati pri izbiri hrane se spreminja odvisno od okoliščin oz. od tega kdo si«.

3. Kot primer teh »okoliščin« Harperjeva navaja, da je prenehala biti veganka, ko je zanosila, ker »preprosto ni zmogla« in je »pojedla nekaj jajc na mesec.«

4. Biti vegan je »težko« v določenih krajih (in tako veganstvo ne more biti »univerzalna« obveza).

V predstavitvi njene knjige Sistah Vegan, Harperjeva imenuje promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "pridiganje veganstva oz. veganskega fundamentalizma". S točno enakimi besedami korporacijski welfaristi imenujejo promoviranje veganstva kot moralne osnove.

Če pustimo ob strani dejstvo, da je veganstvo več kot le dieta, ni to nič drugega kot stališče, ki pravi "veganstvo je sicer OK, a je odvisno od priročnosti, osebnih značilnosti, individualnih posebnosti, itd." A bodimo karseda jasni: njeno stališče izrecno zavrača veganstvo kot moralno osnovo ter pravi, da je veganstvo stvar specifičnosti določene situacije – stvar tega "kdo si".

Ali je veganstvo res stvar okoliščin oz. tega "kdo si"? Nikakor. Nič bolj kot je upoštevati temeljne človekove pravice stvar tega "kdo si".   

Trditi, da je veganstvo moralni imperativ, ni "pridiganje veganstva oz. veganskega fundamentalizma". Je stvar temeljne pravičnosti.

Ali kraji, kjer ni na voljo dovolj hrane oz. območja, kjer z žitom namesto ljudi raje hranijo živino za izvoz, predstavljajo problem? Vsekakor. Toda ali to pomeni, da veganstvo ni moralni imperativ v smislu, da smo dolžni povečati dostopnost veganske hrane? Seveda je.

Skratka: ta različica "intersekcijske pravičnosti" je v resnici specizem, preoblečen v navidezno napreden žargon. Je vse prej kot vključevalen: živali so odrinjene na stran in obravnavane kot žrtve principa "kdo si". Dejstvo, da je tisti, ki artikulira ta vidik, temnopolt, ne pomeni, da vidik ni specističen.

Kakorkoli že, tisto, kar očitno hočete reči je, da ne bi smeli sprejeti ideje veganstva kot moralnega imperativa zato, ker jo promovira nek belopolti tip. Namesto tega bi morali promovirati specistično stališče, zato ker ga promovira temnopolta oseba. Tisti temnopolti ljudje, ki zavračajo Harperjevo očigledno relativistično (oz. celo utilitaristično) stališče, so navadni avtomati, ki "povzdigujejo belopolte moške na večino vodilnih položajev", zato lahko njihova mnenja enostavno ignoriramo.

Če označimo takšno stališče za intelektualno puhlost, je to še najlepše kar lahko rečemo zanj.  

Kar se tiče Carol Adams in ekofeminizma, Adamsova meni, da je teorija pravic patriarhalna in trdi, da moramo zavrniti splošno veljavne moralne sodbe v prid sprejetja "etike sočutja", ki poziva k upoštevanju "posebnosti določenih situacij" namesto upoštevanja moralnih pravil.

Gotovo se strinjam s tem, da so bile zgodovinsko gledano pravice mnogokrat uporabljene na način, da so služile patriarhatu, toda v konceptualnem smislu je pravica preprosto način za zaščito interesa [interesa do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, enakovredne obravnave, itd.; op.p.]. Pravica ščiti interes brezpogojno. V sami osnovi ni v pravici prav nič patriarhalnega. Palica je lahko uporabljena za izvajanje nasilja nad žensko, toda v sami osnovi ni v palici prav nič patriarhalnega.

Zanimivo je, da čeravno ekofeministi zavračajo koncept pravic, pa ga zelo jasno in upravičeno zagovarjajo zase. Vztrajajo namreč, da mora biti njihov interes do osnovnih interesov [do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, ipd; op.p.] brezpogojno zaščiten kot stvar moralnih (in zakonskih) pravil, ne pa ovrednoten glede na "posebnosti določenih situacij". Ne poznam nobenega ekofeminista, ki bi trdil, da je fizična zloraba ovrednotena glede na "posebnosti določenih situacij" [posilstvo je posilstvo in je vedno nemoralno, ne glede na okoliščine; op.p.]. Povedano drugače, ko je govora o temeljnih človekovih pravicah, ekofeministi podpirajo koncept pravic neodvisno od okoliščin. Toda ko gre za živali, se njihova "etika sočutja" kar naenkrat odraža na zelo drugačen način.

Leta 1996 sem podal recenzijo (ki je bila objavljena v zborniku) zbirke esejev o ekofeminizmu, izdanih s strani Carol Adams. Skupaj z Josephine Donovan sva razpravljala o številnih oblikah izkoriščanja živali, od uporabljanja živali za hrano ("kontekstualno moralno vegetarijanstvo") do vzrejanja živali za družbo in jezdenja konjev, ki so odobravane s strani številnih ekofeminističnih avtorjev v omenjeni zbirki esejev. A tovrstni specizem je neizbežen, če govoriš o zavračanju vseh splošno veljavnih moralnih pravil na račun sprejetja situacijskega načela. Ekofeministi ga imenujejo "etika sočutja". Breeze Harper ga imenuje "kdo si". Oboje je v bistvu ista stvar – zavračanje ideje, da ne moremo upravičiti nobene uporabe živali (tako za hrano kot drugače) in da pomeni veganstvo jasno in nedvoumno moralno obvezo, ki jo dolgujemo živalim ta trenutek kot stvar temeljne pravičnosti.

Opažam, da čeprav Adamsova danes nedvomno promovira veganstvo bolj kot je to počela nekoč, pa hkrati navaja tudi vegetarijanstvo – in ne le veganstvo - kot moralno zaželeno držo. Uporablja oba izraza, tako "vegetarijanec" kot "vegan". Zapiše na primer, da »moramo na mesojedce gledati kot na bodoče vegane, bodoče vegetarijance, ki jim nekaj še preprečuje, da bi to postali.« Precej težko (če ne kar nemogoče) je to razumeti drugače kot da Adamsova izraža idejo, da sta oba – tako veganstvo kot tudi vegetarijanstvo – moralno zaželeni drži.

Kar se mojega stališča tiče, je veganstvo moralna osnova in vse kar je manj od veganstva pomeni direktno in moralno neopravičljivo udeležbo v izkoriščanju živali. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Vegetarijanstvo je moralno neopravičljiva drža. Biti vegetarijanec pomeni sodelovati v izkoriščanju živali z malenkost omejenejšim razponom izkoriščevalskih izbir – in nič več kot to. Vegetarijanstvo ni nič bolj moralno zaželena drža kot katerokoli drugo vsejedo konzumiranje živali. Moralni status živali [če soglašamo, da niso predmeti; op.p.] pomeni, da ne moremo upravičiti jedenja nobenih živalskih proizvodov, oblačenja v njihove kože ali katerekoli druge uporabe živali kot našega vira.

Kakorkoli že, če smatrajo ljudje pristop Harperjeve in Adamsove za prepričljiv, imajo vso pravico do tega. Če ljudi prepriča moje delo, ki se zelo razlikuje tako od Harperjeve kot Adamsove, imajo vso pravico do tega. Toda reči, da slednji, za razliko od prvih, ne premorejo kritičnega mišljenja, sloni na ničemer drugem kot na zelo nepošteni, poniževalni in nenazadnje tudi neopravičljivi predpostavki.

Hvala ker si boste vzeli čas za premislek glede mojih stališč.  

S spoštovanjem,

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

**********
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

© 2015 Gary L. Francione

DODATEK, 26. december, 2015:

Kljub temu, da sem v svojem odgovoru za Hamadovo omenil Breeze Harper le kot primer Hamadove problematične analize, je Breeze Harper objavila tole kot odgovor na moj blog. Omenja svoje aktivno udejstvovanje v budizmu, toda kot vidim se ni dotaknila dejstva, da zavrača veganstvo kot moralno osnovo. Pravzaprav se zdi, da zavrača vsesplošni koncept moralnih osnov:
Poleg tega prihajam iz duhovne prakse in vadbe aktivnega budizma, s poudarkom na zen budizmu. Ruby Hamad in Gary Francione, želim vama sporočiti, da je ta blog, ki ga objavljam, rezultat vajinega vpliva, ki sta ga imela na moj razvoj na področju aktivnega udejstvovanja v budizmu in ahimsi; tako budizem kot ahimsa predstavljata ´jedro´ moje osebne ´moralne osnove´ [to bo vedno stalnica]. Cenim ta vpliv, ki sta ga imela name, saj mi je omogočil, da se raje odzivam na dejanja, namesto da ´ugriznem v vabo´ oz. da sem ´zapeljana´ v to, da bi se morala ves čas braniti, opravičevati ali dokazovati; Naučila sem se razumeti razliko med odgovarjanjem posamezniku in razumevanjem dejanj in njihovih posledic.

Tukaj je posnetek te njene izjave:

(kliknite za povečavo)

Povedano drugače, Harperjeva je izrazila stališče, da veganstvo ni moralna osnova in da je obvezujoča narava veganstva stvar "okoliščin" oz. tega "kdo si". Izrazil sem svoje nestrinjanje oz. jo pozval k utemeljitvi (posredno preko odgovora za Ruby Hamad). Njen odgovor: ne bo "ugriznila v vabo". "Vabo"? Komentiral sem na osnovi njenih izrečenih besed. Očitno ni odgovorna za svoje besede.

Morda pa niso bile prave "okoliščine" oz. takrat ni bila v pravem "kdo si" stanju.

Kakorkoli že, če imajo živali moralno vrednost, je veganstvo osnovna moralna obveza; je nekaj kar smo obvezani storiti. Moralne osnove niso stvar "osebnih" vidikov; so stvar moralnih načel.  

Kot že rečeno, Harperjeva vidi promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "veganski fundamentalizem". Iz predstavitve njene knjige Sistah Vegan:
Pri Sistah Vegan ne gre za pridiganje veganstva ali veganskega fundamentalizma. Gre za odkrivanje tega, kako specifična skupina žensk, ki se identificira kot temnopolte veganke, dojema prehranjevanje, hrano, ekološki trajnostni razvoj, zdravje in zdravljenje, pravice živali, starševstvo, družbeno pravičnost, duhovnost, skrb za frizuro, raso, spolnost, ženskost, svobodo ter identiteto, ki se upira konvencionalnim predstavam.   


Vem, da določeni ljudje, ki zase trdijo, da so "abolicionisti", promovirajo Harperjevo. To pomeni, da bodisi ne razumejo abolicionizma bodisi ne razumejo Harperjeve, ali pa zgolj skušajo prilagoditi pojem "abolicionizem" na način kot so new welfaristi v 90-ih letih prejšnjega stoletja prilagodili pojem "pravice živali" ter ga zaradi koristoljubja spremenili v popolnoma brezsmiseln koncept. 



Sorodne teme (kliknite na povezavo):


Ni komentarjev:

Objavite komentar