-
nadaljevanje 1.dela -
Sledijo moje pripombe na komentarje dr. Martina Ballucha, ki so bili podani kot odziv na
kritiko, uperjeno nanj s strani prof. Garyja Francioneja:
1.
BALLUCH PRAVI:
For example, I have used the cage ban to
show that people can already be convinced of something being unethical (battery
cages), but most will still do it (buy battery eggs), if it is the norm and not
doing it poses the slightest difficulties. Whereas when the ban takes effect
and no battery eggs are available, suddenly everyone stops buying battery eggs
and nobody misses them. This observation proves 2 points: Firstly, that mostly
people do not act on rational reasoning, and secondly, that the system change (battery
eggs no longer available) was the far more efficient tactic to stop the
consumption of battery eggs than persuasion of single people.
... As can be seen in this example, the ban
was used in a very specific way to argue for a very specific point, and surely
not to prove that welfare laws lead to abolitionism or veganism,
generally.
MOJA PRIPOMBA:
V kolikor pri aktivizmu ljudem omenjamo zgolj "najhujše" oblike izkoriščanja živali (v tem primeru baterijsko rejo) in ne
omenjamo dejstva, da so vse oblike izkoriščanja krute, enakovredno nemoralne in
neupravičene, potem na tak način ljudje nikoli ne spoznajo, da je neetična
vsakršna reja jajc, ne le baterijska. S tem celo utrdimo specizem
(diskriminacija na podlagi vrste), saj ljudje neetičnost baterijske reje
razumejo zgolj znotraj svojega vsejedstva. Zanje je torej zdaj le baterijska
reja tista, ki je moralno problematična, ostale niso.
Poleg tega prepoved uporabe baterijskih kletk v
Avstriji ni prinesla zmanjšanja proizvodnje jajc. Uradna avstrijska statistika
tudi v vseh naslednjih letih po tej novi uredbi - od 2008 do 2013 – navaja
porast skupne proizvodnje jajc tako za samooskrbo kot za izvoz, ter navaja praktično konstantno število
porabe jajc na prebivalca. Proizvodnja jajc v Avstriji tako skozi leta
postopoma narašča, vse do rekordne količine 107.292 ton v letu 2013 (to je
zadnje leto, ki jo
zaenkrat še prikazuje statistika na uradni spletni
strani:
Balluch pravi, da je prepoved baterijske reje
povzročila, da ljudje ne pogrešajo več tovrstnih jajc. Balluch se moti, če
misli, da so ljudje doživeli moralno razodetje zavoljo nedostopnosti določenega
tipa jajc. Obstaja povsem logična razlaga čemu ljudje naj ne bi več pogrešali
jajc iz baterijske reje: saj vendar nadaljujejo s konzumiranjem jajc iz ostalih
oblik reje! Ljudje zavoljo te prepovedi ne črtajo jajc iz svojega jedilnika, temveč
uporabijo zgolj neka druga jajca - za katera pa jim seveda nihče od aktivistov,
ki se osredotočajo na ukinitev baterijske reje ne pove, da ponazarjajo
enakovredno nemoralno prakso. In ker je napačno že njegovo uvodno razumevanje (čemu ljudje ne pogrešajo baterijskih jajc),
je zmotna tudi njegova iz tega izhajajoča teza (da ljudje večinoma ne delujejo na podlagi razumskega sklepanja),
saj je več kot očitno, da jih sploh z ničemer ni izzval k razumskemu sklepanju.
Na koncu Balluch ponovno potrdi, da je želel zgolj pokazati učinkovitost
ukinitve baterijske reje, ki da je "takole mimogrede" vplivala na spremembo
mišljenja ljudi, ter v isti sapi prizna, da tovrstni ukrepi na splošno ne
vodijo k odpravi izkoriščanja živali oz. k veganstvu(!?).
Kot rečeno, Balluchu je očitno vseeno, da ljudje
niso dojeli, da je konzumiranje jajc (kakršnihkoli že) nemoralno ter da nadaljujejo
z uporabo "ne-baterijskih" jajc. Dejstvo je, da kokoši navkljub ukinitvi
baterijske reje še vedno živijo v ujetništvu in so obravnavane kot lastnina oz. potrošno blago. Tako pri baterijski, talni in tudi ekološki reji se ponovni ciklus izlege jajc
spodbuja s stradanjem (kokoši izgubljajo perje), prav tako pri vseh treh
oblikah reje vse piščančke moškega spola kmalu po rojstvu pošljejo v smrt (za hrenovke, paštete, salame, hrano za hišne ljubljenčke, dodatek h krmi za živino, itd.), poleg tega vse
kokoši, ne glede na tip reje, končajo v enakih klavnicah in sicer po 1 do 2
letih življenja, čeprav je njihova naravna življenjska doba od 10 do 20 let. Tule je nekaj informacij iz prve roke - resnica o "prosti" reji.
Skratka, nobene moralne razlike ni med jajci iz baterijske reje in ostalimi jajci:
- vsa predstavljajo trpljenje,
- vsa predstavljajo smrt,
- vsa predstavljajo nepravičnost.
Skratka, nobene moralne razlike ni med jajci iz baterijske reje in ostalimi jajci:
- vsa predstavljajo trpljenje,
- vsa predstavljajo smrt,
- vsa predstavljajo nepravičnost.
2.
BALLUCH PRAVI:
Similarly, I used the ban on wild animals in
circuses as an example of a system change against the resistance of animal
industries, which did change the behaviour of all people 100%. Nobody in
Austria is watching wild animals in circuses anymore. To comment to that, as
Francione did, that people could still watch pigs in circuses, is completely
beside the point. The example still stands for what I used it for, that a
system change changed the behaviour of people 100%, even without them really
realizing it, but 1-2 generations later, the system change changed even
peoples’ minds. The example hence proves that such strategies work: system
change leads to behaviour change leads to mind change (often generations
later). So, it suggests that such strategies can work in other areas too, like
for example substituting animal meat with in-vitro meat. Whether people still
go to circuses watching pigs is totally beside the point and completely
irrelevant in this context.
MOJA PRIPOMBA:
Ne glede na to, da je hotel Balluch ponazoriti "družbeno spremembo", ki jo je povzročil pritisk na cirkuško industrijo, je z
zavzemanjem za prepoved divjih živali v cirkusih javnosti podal (čeravno
nehote) zelo jasno sporočilo: da so domače živali, ki se jih uporablja v
cirkusih, manjvredne v primerjavi z divjimi.
Balluchova izjava, da je sistemska sprememba
prepovedi uporabe divjih živali v cirkusih privedla do 100% spremembe v
razmišljanju ljudi, je podobno, kot bi rekli, da so ljudje 100% razumeli in
spremenili mnenje o izkoriščanju ukrajinskih mladoletnic za prostitucijo, pri
čemer se bodo še naprej posluževali spolnih uslug mladoletnih prostitutk iz
Romunije. Problemu se reče otroška prostitucija, ne pa kakšnega izgleda, rase
ali narodnosti je žrtev. Problemu se reče izkoriščanje živali in ne kakšno
perje, kožuh, luske, rep, kopita ali uhlje ima žrtev. Vedno, ko javno
izpostavimo določeno vrsto živali, ki je deležna trpljenja v tej ali oni
inštituciji (laboratoriju, ZOO-ju ali cirkusu), ter se pri tem ne izjasnimo, da
gre za del aktivizma znotraj katerega se zavzemamo za odpravo krivic vseh
zasužnjenih živali, sporočamo javnosti (pa če to hočemo ali ne), da je določena
žival bolj vredna naše zaščite, kot druga. Javnost sliši le to, da so enkrat
problem hrti iz Španije (ta problem nato pridni prostovoljci nekako "rešijo"),
nato azijski psi (tudi nekaj teh psov "rešijo"), pa mučenje konjev na
Primorskem (tudi tu se prostovoljci zgledno zavzamejo), medtem pa taistim
ljudem, ki razdajajo svojo energijo in čas ter zagnano rešujejo posamezne
živali nihče ne pove, da so sami del identičnega problema, ter ga celo
soustvarjajo v kolikor trikrat dnevno žvečijo meso ali pijejo izločke nekih
drugih živali, ki nimajo te sreče, da bi bile medijsko izpostavljene. In da, v
kolikor imajo resnično pristne namene pomagati živalim, obstaja nekaj čemur se
reče veganstvo. Če kdo, moramo biti ravno aktivisti za pravice živali tisti, ki
ne bomo dajali mešanih sporočil in zganjali specizma znotraj lastnih
prizadevanj in akcij.
V kolikor ljudem na jasen, enostaven in
argumentiran način predstavimo osnovna moralna načela, v katera že tako ali
tako vsi verjamejo in ki jih že sama po
sebi zavezujejo k veganstvu (neupravičenost povzročanja "nepotrebnega" trpljenja in smrti - zavoljo trivialnih razlogov, kot so okus, navada, priročnost ali zabava. Drugih razlogov za uživanje hrane živalskega izvora ljudje dejansko nimamo, saj
tovrstna hrana dokazano uničuje naše zdravje, podnebje, okolje ter povzroča
vrsto iz tega izhajajočih socialnih problemov), za spremembo njihovega
razmišljanja potrebujemo morda le 10 do 20 minut, ne pa 1-2 generaciji, kot
trdi Balluch. Iluzorno je pričakovati, da se bo v 1-2 generacijah po uvedbi določene
reforme (npr. ukinitev baterijske reje ali živali v cirkusih) sprememba v
mišljenju zgodila sama od sebe, če do sprememb v mišljenju in posledično
vrednostnem sistemu ne bo prišlo pri starših, ki vzgajajo novo generacijo
otrok. Čas sam zase ne spreminja vrednot, ljudje jih.
Kar se tiče Balluchovega predloga za umetno meso
kot alternativo živalskemu mesu, je potrebno izpostaviti naslednje: ideja
veganstva je ravno v tem, da na živali ne gledamo kot na hrano, temveč kot na
čuteča bitja, ki so enakovredno
upravičena do svobodnega življenja kot človek. Tako kot ob pogledu na
človeško truplo, recimo na soseda Marjana, ki se je stegnil zaradi srčnega
infarkta, ne pomislimo na večerjo z začinjenim Marjanovim bedrcem, je ideja
veganstva ta, da niti ostalih ne-človeških živali ne obravnavamo kot sočen
grižljaj. Umetno ustvarjeno meso, ki imitira živalskega, namreč še vedno
spodbuja razmišljanje o živalih kot o nečem, kar sodi na krožnik. Zato ideja o
umetnem mesu zgolj dodatno utrjuje specizem.
3.
BALLUCH PRAVI:
I quoted the laws as examples of animal
laws, which concern themselves over and above “humane” use or “humane” killing
with killing itself. The laws show that coming from animal welfare positions,
society has moved on to banning at least under certain aspects any kind of
killing, never mind how “humane”. In Austria that means for example that
healthy stray animals cannot be killed in shelters full stop. Even if that
costs society money. That, surely, goes beyond classic animal welfare. Hence,
those laws prove that, politically, society has moved from unrestricted animal
use beyond animal
welfare towards animal rights (while, obviously, still being miles away from
granting any rights to nonhuman animals).
MOJA PRIPOMBA:
Četudi se v zavetiščih po novem zakonu ne sme več
ubijati zdravih živali, se v klavnicah še vedno vsakodnevno ubija živali, ki so
popolnoma zdrave. Poleg tega je razlika v številu ubitih živali v zavetiščih
ter klavnicah seveda neprimerljiva. Čemu Balluch misli, da si živali v
zavetiščih zaslužijo prednostno obravnavo pred živalmi v klavnicah, oziroma da
je prav ljudem zamolčati podatek, da je ubijanje tako prvih kot drugih
popolnoma neupravičeno? Kaj bodo ljudje storili s tem podatkom, je njihova
stvar, na nas pa je, da ne prikrivamo resnice.
Vsakdo, ki dojame sporočilnost veganstva, dojame
vse. Ni potrebnih nobenih stopenj preko postopnih izboljšav. Etični vegan
preneha hkrati hoditi v ZOO (in to kar "sam od sebe", brez pomoči raznih
aktivističnih kampanj, ki bi mu dopovedovale čemu je ZOO moralno sporen),
preneha obiskovati cirkuse z živalmi, nositi krzno, usnje in v trgovinah za
male živali ali od vzrediteljev kupovati pse, mačke, zajčke, papige, kanarčke, skobčevke,
kakaduje in druge ptice, najrazličnejše ribe, činčile, hrčke, morske prašičke,
poletuše, skakače, miške, kuščarje, kameleone, agame, čričke, kače, pajke,
želve in druge živali. Jasno mu je, da se jih kvečjemu posvaja in na tak način
pomaga zavrženim in pomoči potrebnim živalim. Tak človek ne potrebuje vsakič
znova nove akcije društev za zaščito živali, da mu povedo zakaj ni moralno
zapirati kokoši v (majhne) kletke, ubijati lisic za krzno iz točno določenega
geografskega območja, izvajati poskusov na beaglih, ipd.
4.
BALLUCH PRAVI:
The central idea in my approach is the
observation that humans are much more social than rational creatures. In
everyday life on average, people try to merge into society, behave
correspondingly, and afterwards rationalize their behaviour, i.e. find “rational”
reasons why they act as they act. This observation is so obvious that it
does not seem to merit quoting empirical support. ... Hence, what we need from this point onwards is psychology and not
philosophy.
... And human psychology says that humans
are far more social than rational creatures. And that means for the animal
rights movement:
- Social
entities like compassion, empathy and suffering are very important factors
to motivate humans to change their behaviour. In contrast,
abstract-rational entities, like personhood or rights, are not.
- One
of the most important aspects determining human behaviour is their social
environment. Humans want to be well integrated into their society and live
in harmony with it.
- Humans
have a strong need for social security, i.e. they generally want that
things stay as they are and that change happens slowly and in a controlled
way.
The animal rights movement must adapt their
political campaigning strategies to these psychological facts. That means,
political campaigns must incorporate the following aspects:
- Centre
your campaign material on presenting suffering and stimulate compassion
and empathy in people. Abstract-rational phrases using terms like rights
or personhood should play no significant role.
- The
goal of the campaign should be presented to the public in a way that it
seems to them that if it was achieved, a certain clearly distinguishable
aspect of suffering of animals will be totally alleviated.
- The
aim of the campaign must be to change society, the social system in which
people live, and not individual peoples’ minds.
- The
campaign should not demand huge changes in society. The goal must be
realistic and should not lead into the unknown. The whole development of
society must be slow and continuous, the changes incremental.
MOJA PRIPOMBA:
Tovrstno poenostavljanje kompleksnosti človeške
psihologije je precej neresno. Še posebno v okviru prizadevanj za odpravo
kršenja najosnovnejših pravic, v katerih s svojimi vsakodnevnimi in ustaljenimi
navadami sodeluje praktično 99% vseh ljudi. Ideja, da so ljudje mnogo bolj
družbena kakor razumska bitja, ne le izkrivlja človekovo naravo in njegove
potenciale, temveč jih celo podcenjuje in zaničuje. Ljudje niso zgolj družbena
bitja brez vklopljenega razuma, v prvi vrsti so celovite osebnosti z
individualnimi predstavami in nazori o svetu. Šele na podlagi tega človek nato
tekom življenja išče svoj položaj znotraj družbene skupnosti, ki ga obkroža.
Zato je Balluchovo gledanje na človekovo sposobnost dojemanja aktivističnih
pobud precej ozkogledo oz. redukcionistično.
Le zakaj Balluch misli, da empatija in razum nista
prepletena? Smo po njegovem lahko
čustveno prizadeti ob pogledu na trpljenje drugega brez da bi uporabili
razumsko sklepanje? In obratno - se lahko borimo proti diskriminaciji brez da
bi vklopili empatijo? Ljudje smo celovita bitja, s paleto različnih,
prepletenih in soodvisnih lastnosti. Nekateri
ljudje se ob grozljivih posnetkih iz klavnic obrnejo stran, rekoč »Ne morem
tega gledat, ne kaži mi tega!« in ne naredijo preskoka med temi posnetki in
njihovimi dejanji (kupovanje živalskih produktov). Če je javni protest
aktivistov pospremljen s prikazovanjem posnetkov krutosti, ter ni predstavljen
v okviru kampanje, ki je izrecno predstavljena javnosti kot del celokupnih
prizadevanj za odpravo izkoriščanja vseh živali, potem mimoidoči mislijo, da je
problem zgolj ravnanje s točno določenimi živalmi. Še več – mislijo, da je
problem v načinu izkoriščanja živali, ne v izkoriščanju samem. To je tudi razlog,
da velik delež izmed tistih "ozaveščenih" mimoidočih nato preide na "ekološko/humano" meso, ovo-lakto vegetarijanstvo in se zato počutijo bolje,
saj si s tem operejo lastno vest ob konzumiranju živil živalskega izvora. Tako
so pomirjeni, saj se jim zdi, da so že storili dovolj, zato je zanje sprememba
končana. Vse dokler ljudem nihče ne pove, da problem ni zloraba, temveč raba
živali, se za živali resnično nič ne bo spremenilo na bolje.
Družba je
sestavljena iz mozaika posameznikov, zato se lahko sprememba družbenega sistema
zgodi le s spremembo naravnanosti posameznikov, ki tvorijo ta sistem. In
nikakor drugače. Vse velike pozitivne družbene spremembe v zgodovini vedno so
in vedno bodo prihajale od spodaj navzgor. S spremembo mišljenja posameznika kot
avtonomnega bitja, lahko na ta način pride do spremembe mišljenja socialnega
okolja. Družba torej ni neka neločljiva, skupaj zlepljena gmota, ki deluje kot
en um in na katero posameznik ne bi imel vpliva.
Balluchova ugotovitev, da ljudje želijo živeti v
harmoniji, bi kvečjemu morala biti kot naročena za podajanje veganskega
sporočila: nenasilje do vseh čutečih bitij (tako živali kot ljudi) in
zavzemanje za skupno dobro (okolje, podnebje).
Na koncu nam Balluch svetuje, da naj zaradi
specifike človeške psihologije počasi in kontrolirano vpeljujemo življenjsko
pomembne spremembe. To je približno
tako, kot bi rekli, da ljudem ne smemo direktno in naravnost povedati, da je
Zemlja okrogla, pač pa bolj po ovinkih, da ni ravno čisto ravna. Ali drugi primer:
pri zavzemanju proti pedofiliji se najprej počasi in kontrolirano uvede
postopne spremembe, kot npr. akcija "Pedofilstva-prost ponedeljek". Se
pravi, po njegovo naj bi zagovorniki živali promovirali pasivnost in počasno
doziranje pravic – ljudje bodo vendar v šoku, če jim argumentirano utemeljiš,
zakaj je jesti živali nemoralno, ter kako tovrstne prehranjevalne navade
uničujejo naše zdravje, planet (podnebje, zemljo, oceane) ter poglabljajo
lakoto in revščino v svetu!?
Ljudem je
potrebno povedati resnico, potem pa je njihova svobodna volja tista, ki jim
narekuje s kakšnim tempom se bodo lotili uvajanja sprememb svojih življenjskih
navad. Na njih je ali bodo izbrali postopno ali takojšnjo pot, toda cilj mora
biti jasen in nedvoumen – s potrošniško nepokorščino prenehati podpirati
industrijo izkoriščanja živali. Če Balluch in ostali zagovorniki reform za
dobrobit živali sklepajo, da ljudje večinoma ne bodo bili pripravljeni na nagle
spremembe, to še ni razlog za promoviranje počasnosti.
Zamislimo si, da bi nekdo rekel: »Mnogo ljudi je potrebovalo dolgo časa, preden so spoznali, da je rasizem neupravičen in nemoralen, zato bi bilo prav, da gibanje za državljanske pravice promovira idejo, da naj vsak posameznik sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če torej nekdo misli, da je v redu diskriminirati ljudi drugih ras, ga ne smemo obsojati. Potrebujemo počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo "Ponedeljek brez rasističnih vicev".«
Kdorkoli bi izjavil kaj takega, bi si mislili, da je ta oseba globoko zmedena in ne razume osnov morale. Zato so tisti, ki to izjavljajo v živalskem kontekstu podobno globoko zmedeni o tem kaj morala sploh pomeni. In v kolikor se strinjajo, da postopni koraki niso upravičeni v primeru rasizma, a menijo da so upravičeni v živalskem kontekstu, takšni ljudje preprosto poosebljajo specizem. Stališče organizacij za pravice živali mora biti osnovano na resnici, in sicer, da ni mogoče moralno upravičiti izkoriščanja živali ter da smo zavezani k veganstvu v kolikor se strinjamo s tem, da imajo živali kakršenkoli moralni pomen. Obstaja veganstvo in obstaja nadaljevanje sodelovanja pri moralno neupravičenem izkoriščanju živali. Tretje poti ni.
Ne gre za
obsojanje ali kritiziranje ljudi. Gre za to, da smo jasni glede moralnih načel
ter da izobražujemo na enostaven, razumljiv in nenasilen način, še posebno
tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a niso vegani. V kolikor se tisti, ki jim
ni vseeno za živali, odločijo, da bodo delali majhne ali počasnejše korake v tej
smeri, bi to morala biti njihova osebna odločitev, ne pa nekaj kar spodbujajo organizacije za zaščito živali. Nikoli nam ne bi prišlo na misel, da bi rekli,
da je rasizem (ali seksizem, homofobija ali katerakoli druga oblika človeške
diskriminacije) sprejemljiv v kolikor je "human" ali če znotraj rasizma
odstranimo "najhujše oblike zlorab". Ravno tako nikoli ne bi rekli, da moramo
spoštovati rasiste, ki izjavljajo, da delajo "postopne in počasne korake" proti
enakopravnosti. Zato ne bodimo specisti z izjavljanjem takšnih
nesmislov ko gre za živali.
5.
BALLUCH PRAVI:
The many empirical examples I quote in my
essay, and the analysis there, clearly point towards the fact that a system
change in society only happens through struggle, and this struggle is between
the animal rights movement and animal industries. This, again, is a very new
observation in the debate on abolitionism versus reformism. A political
struggle like this is not a direct confrontation, but it has a political
dimension, i.e. politicians in power and the public are watching it and will
possibly intervene. That means, this struggle is also a struggle for the
sympathy of the public. The more sympathy the animal rights movement can raise
on a certain issue, the more radical their actions can be on this issue to
fight animal industries. Since the struggle for veganism is therefore
ultimately a struggle to destroy animal industries, campaign targets for
realistic campaigns can be anything that will lead to a weakening of those
industries.
MOJA PRIPOMBA:
Rekrutiranje javnosti oz. pridobivanje ljudi na
svojo stran v boju proti mesni, mlečni oz. jajčni industriji, brez da bi jih
seznanili s tem, da so s svojimi prehranjevalnimi navadami pravzaprav
podporniki te industrije, je popolnoma nerazumno početje. Vse dokler bodo
tisti, ki podpirajo boj proti mesni, mlečni oz. jajčni industriji sami del
problema, bo to sizifovo delo.
Oslabitev multi-milijardne mesne, mlečne, jajčne
ter drugih industrij, ki izkoriščajo živali, s strani gibanja za pravice živali
je čista iluzija. Dolgoročno lahko tovrstno industrijo oslabi le sprememba
navad potrošnika, saj že osnove ekonomije govorijo o tem, da tam kjer je
povpraševanje, je tudi ponudba.
6.
BALLUCH PRAVI:
Francione
claims that animal welfare reform does not lead to abolition,
because all reforms provide protection for animals only to the extent that it
is economically beneficial to animal industries. While I agree that this might
apply to many reforms,
it surely does not apply to all. The fur farm ban is such an example. In what
sense is the ban on fur farming in ever more countries in Europe economically
beneficial to the fur farming industry? Many farms go bankrupt. All Austrian
farms have been dismantled in 1998 and are long gone. The farmers changed
business. There is no empirical evidence to suggest that this wave of fur farm
bans should ever stop. Austria, Switzerland, England, Wales, Scotland, Croatia,
Italy and partly Holland and Sweden have such bans and more and more countries
are considering one. Clearly, the fur production industry in Europe is on its
way out. And there is no reason why Europe should not ban the import of fur
once there is an EU-wide fur farm ban. It has happened with other animal
products already too, like with the import of dog, cat or seal products, which
were banned.
MOJA PRIPOMBA:
Ne bo držalo. Razlog se skriva v osnovah ekonomije:
vse dokler bodo ljudje povpraševali po krznu, vse dokler ga bodo želeli nositi,
se uvoz krzna ne bo ustavil. Pika. Ne le, da nošenje krzna ni v upadu, zadnja
leta celo spet opažamo porast bund in jaken s krznenimi obrobami (ki jih nosijo
celo moški in otroci) in vsemogočih krznenih modnih dodatkov, ki sestavljajo
dele obutve, pokrival, rokavic, šalov, jopic, torbic in številne druge izdelke.
Večinoma gre za uvoz poceni krznenih izdelkov iz Kitajske in drugih azijskih
držav, kar zadosti vsem morebitnim modnim željam tukajšnjih potrošnikov. Svet
je preprosto preveč ekonomsko prepleten in globaliziran. Poleg tega je
osredotočanje na krzno podobna težava, kot osredotočanje na jajca, cirkuse in
ostale posamezne primere, katerih izpostavljenost (nehote) sporoča javnosti, da
obstajajo nesprejemljive in na drugi strani sprejemljive oblike izkoriščanja
živali. Opozarjanje na krzno zato ponovno (in vedno znova) zgreši bistvo. Ena izmed najdlje trajajočih kampanj v zgodovini gibanja za pravice živali je ravno kampanja proti krznu, ki traja že približno 150 let. Če bi bile tovrstne "single-issue" kampanje res učinkovite, kot namigujejo njeni akterji, potem bi videli nek napredek (kakršenkoli že). A v resnici je ravno obratno - dandanes je krznarska industrija močnejša kot kdajkoli prej.
Nič drugače ni niti z ostalimi živalskimi izdelki,
ki jih v tej točki omenja Balluch - če se ljudem onemogoči kupovanje pasjih,
mačjih ali tjulnjevih izdelkov, to utrjuje splošno prepričanje, da so nekatere
živali vredne več od drugih. Da si določene živali zaslužijo naše usmiljenje,
medtem ko druge ne. Kriterij za to razlikovanje je umetno postavljen - največkrat gre za prikupnost
živali. Gorje ti, če se ne rodiš prikupen! Ljudje se zaradi ukinitev uvoza teh
izdelkov še ne odločijo iz svojih garderobnih omar odstraniti tudi izdelkov iz
npr. ovčje volne, kravjega usnja ali gosjega perja, saj ne uvidijo moralne povezave med enimi
in drugimi. Ovce, krave ali gosi so pač nekaj, kar pri nas uporabljamo, medtem ko
imamo pse, mačke ali tjulnje radi. Toda nobene moralne razlike ni med krznom, volno, usnjem, perjem, svilo in ostalo živalsko kožo. Vsa zahtevajo grozljivo trpljenje in smrt. Še več – z morebitno (finančno) podporo kampanjam
za odpravo pasjih, mačjih ali tjulnjevih izdelkov, se ljudje potolažijo z
mislijo, da delajo dobra dela v prid živalim. Zadeva doseže vrhunec bizarnosti,
ko tak človek svoj aktivistični "dosežek" proslavi z mesnim piknikom (dejansko so
mnogi aktivisti za pravice živali ne-vegani).
7.
BALLUCH v nadaljevanju tega dela besedila
omenja prepoved uporabe divjih živali v cirkusih ter okoljevarstvene pobude in
se sprašuje čemu so bile uspešne, ko pa naj bi tovrstne pobude oz. reforme (kot
trdi Francione) zgolj spodbujale ekonomsko učinkovitost industrij, ki
izkoriščajo živali/okolje...
MOJA PRIPOMBA:
Balluch pozablja, da je narava zavzemanja za
pravice živali v specifični in ključni točki popolnoma neprimerljiva z
okoljevarstvom. Zakaj?
Prvič; Zato, ker v primerjavi aktivizmom za živali zavzemanje za okolje večinoma ne zahteva drastičnega spreminjanja vsakodnevnih življenjskih navad ljudi, kar pomeni, da izostane prevzemanje osebne odgovornosti (podobno je s cirkusi, ZOO-ji, ipd.).
In drugič; Zato, ker je čisto, neonesnaženo okolje vrednota praktično vseh ljudi in ni težko ustvariti zadostnega pritiska javnosti na peščico izkoriščevalcev okolja, ki jo predstavljajo industrijalci (še posebej, ko gre za lokalne pobude tistih, ki jih onesnaževanje njihove neposredne okolice najbolj zadeva). Ekologija kot taka je že dodobro vpeta v današnje družbene vrednote, primarno predvsem zaradi ogroženosti samih sebe oz. človeštva kot takega, ki jo predstavlja onesnaževanje, podnebne spremembe, itd.. Po drugi strani pa zavzemanje za pravice živali ne predstavlja vrednote večine ljudi - prej obratno. Prehranjevanje z živili živalskega izvora, kot tudi oblačenje v njihove kože je običajni del vsakodnevnih navad večine ljudi. Iz tega razloga vsakokratni pritisk na mesno, mlečno oz. jajčno industrijo vsaj na teoretični ravni predstavlja hkrati neposredno grožnjo ustaljenim prehranskim in ostalim navadam ter željam velike večine ljudi. Industrija obstaja zato, da zadosti tem nenasitnim vsakodnevnim željam, pri čemer s svojim spretnim marketingom in povezavami z zdravstveno in farmacevtsko industrijo neustavljivo bogati, zato je povsem nerealno pričakovati, da bo konfrontacijski pritisk zagovornikov živali ustavil to složno vzajemnost na relaciji "ponudnik živali – potrošnik živali". Edina logična in smiselna rešitev je nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi oz. moralnem imperativu.
8.
BALLUCH nato komentira še "nesporazum" s
štetjem proizvedenih jajc v Avstriji po ukinitvi baterijske reje (trdi, da je
prišlo do 35% upada skupne proizvodnje jajc), pri čemer razloži, da upad v
uradni statistiki ni bil zabeležen zgolj
zato, ker večina kmetov takrat še ni uspela sporočiti lokalnim mestnim upravam,
da so že zaprli svojo baterijsko proizvodnjo in zaradi tega se je v statistiki še
vedno neupravičeno upoštevalo (zdaj že prazne) baterijske proizvodne hale...
MOJA PRIPOMBA:
Če je temu tako, potem se sprašujem, čemu niti
vsako nadaljnje leto (9 let po tem "nesporazumu") kmetje še vedno niso
sporočili zaprtja baterijskih proizvodenj, kajti uradna avstrijska statistika
ves ta čas nikoli ne beleži upada proizvodnje avstrijskih jajc. Beleži celo
porast - tako skupne proizvodnje, kot izvoza. Povrhu vsega pa poraba jajc na
prebivalca v Avstriji ostaja nespremenjena. In točno to je tisto, kar je narobe
s tovrstnimi reformami: če ljudem ne razložiš zakaj je uživanje jajc nemoralno
dejanje, ni pričakovati upada porabe – v »najboljšem« primeru so ljudje zgolj
zamenjali eno vrsto krutosti (baterijska reja) za drugo vrsto krutosti (talna,
hlevska ali ekološka reja). Jajčna industrija pa medtem nemoteno posluje
naprej.
9.
BALLUCH PRAVI:
Francione
claims that there has never been proper vegan campaigning, in
contrast, that animal welfare reforms have been around for 200 years, and that
shows they do not work. I have answered this in my essay already. In brief:
there has been, and still is, a lot of vegan campaigning. In Austria since 130
years. It is obviously never enough, but it has been done, for a very long
time, and still it did not have any results on a global scale. I personally,
for example, have co-founded the Austrian vegan society (www.vegan.at) and
have been investing a lot of time in vegan outreach. Consumption of animal
products per head is still at an all time high. Further, especially in Austria
the movement has put a lot of time and energy in the recent years into trying
to persuade the public to stop buying fur, with little effect: the sales
increased. Only hard hitting
confrontational campaigns against department stores were able to remove fur
from their shelves. I see no empirical evidence why the approach of persuading
one person after the other to change their behaviour should ever work on a
large scale. For no movement in history it has ever worked, all movements had
to go through a phase of struggle and direct confrontation with the political
enemy.
MOJA PRIPOMBA:
Reforme za dobrobit živali ne delujejo, saj so živali
obravnavane enako kot pred 200 leti – so lastnina ljudi. Poleg tega jih danes
izkoriščamo v večjem številu in na bolj grozljive načine kot kadarkoli v
človeški zgodovini. Število ubitih živali na prebivalca vztrajno raste. Človeštvo
ubije 70 milijard kopenskih in preko bilijon morskih živali vsako leto. Več kot
očitno je, da to kar smo na področju zaščite živali počeli zadnjih 200 let, ne
učinkuje.
Ker Balluchov »veganski« aktivizem zajema prikazovanje
krutih posnetkov in opozarjanje na posamezne »najhujše« oblike trpljenja
(baterijska reja, cirkusi, krzno, itd.), s tem jasno sporoča, da je problem način izkoriščanja živali in ne to, da jih sploh izkoriščamo. Sporoča tudi, da je o.k.
razlikovati med nesprejemljivim in (še) sprejemljivim trpljenjem živali ter med
živalmi, ki so bolj vredne naše zaščite kot nekatere druge. Rezultat tovrstnega aktivizma resnično
ne more biti zmanjšanje porabe živalskih produktov na osebo.
Balluch ugotavlja, da prepričevanje javnosti naj
neha kupovati krzno ni obrodilo sadov, saj je prodaja celo narasla. Ta izjava
le še bolj potrjuje žalostno dejstvo, da Balluch iniciativo proti krznu razume
kot vegansko kampanjo. Prepričevanje ljudi naj nehajo kupovati krzno ni
veganski aktivizem! Je nasprotje veganstva, saj utrjuje specizem in celo promovira nadaljnje izkoriščanje živali! Nobene
moralne razlike namreč ni med krznom in usnjem, svilo, volno, itd., zato je
dopovedovanje ljudem naj se odpovedo krznu (in ne recimo usnjeni jakni, čevljem
ali torbici) v navzkrižju s tem kar veganstvo predstavlja. Zato sploh ni čudno,
da Balluch opaža, da njegov "veganski" aktivizem ne deluje.
Nadalje Balluch problematizira prepričevanje ljudi "ena na ena".
Replika: ne gre za (tehnično gledano) dobesedno prepričevanje "enega po enega", temveč za vsebino tega prepričevanja - spodbujanje razmisleka o lastnih vrednotah, oz. na enostaven način z argumenti pokazati, da nas le-te že tako ali tako napeljujejo k veganstvu. To se lahko izvaja na nešteto načinov: "ena na ena« ali "ena na petdeset ali več sto", vseeno je. Poanta je v sporočilnosti, v tem kaj povemo, s čim nagovorimo ljudi. Ključ je v enostavni, jasno argumentirani in nenasilni komunikaciji. Zgolj kot zanimivost: če bi samo 1.400 ljudi (podatek s Facebooka), kolikor jih namerava priti na t.i. "Vegetarijanski piknik" v Maribor ali na "Vegafest" v Ljubljano (v organizaciji Slovenskega veganskega društva), vsak dan nagovorilo le enega človeka, bi lahko na takšen način vegansko sporočilo predali čisto vsem Slovencem v pičlih štirih letih.
Replika: ne gre za (tehnično gledano) dobesedno prepričevanje "enega po enega", temveč za vsebino tega prepričevanja - spodbujanje razmisleka o lastnih vrednotah, oz. na enostaven način z argumenti pokazati, da nas le-te že tako ali tako napeljujejo k veganstvu. To se lahko izvaja na nešteto načinov: "ena na ena« ali "ena na petdeset ali več sto", vseeno je. Poanta je v sporočilnosti, v tem kaj povemo, s čim nagovorimo ljudi. Ključ je v enostavni, jasno argumentirani in nenasilni komunikaciji. Zgolj kot zanimivost: če bi samo 1.400 ljudi (podatek s Facebooka), kolikor jih namerava priti na t.i. "Vegetarijanski piknik" v Maribor ali na "Vegafest" v Ljubljano (v organizaciji Slovenskega veganskega društva), vsak dan nagovorilo le enega človeka, bi lahko na takšen način vegansko sporočilo predali čisto vsem Slovencem v pičlih štirih letih.
Za konec Balluch postreže z namigom, da je resnični
sovražnik živali viden, otipljiv (industrija, politika, trgovine, ipd.). To ne
drži. Izkoriščanje živali ne izvira od političnega sovražnika. Edini in
resnični "sovražniki" smo potrošniki oz. tisti med nami, ki so ne-vegani.
10.
BALLUCH PRAVI:
Imagine the anti-slavery movement as doing
nothing but trying to persuade one slave owner after the other through friendly
talk to voluntarily stop using slaves. What a ludicrous idea! This is what
escaped slave and anti-slavery activist Frederick Douglass meant when he wrote
“you can’t have rain without thunder” and “If there is no struggle, there is no
progress”.
MOJA PRIPOMBA:
Prvič; Enako kot je rasizem omogočil uvedbo
suženjstva, oz. je rasizem glavno gonilo in osnovni predpogoj za pojav in obstoj
suženjstva, je tudi diskriminacija na podlagi vrste (specizem) glavno gonilo,
ki omogoča izkoriščanje živali. Brez specizma ni izkoriščanja živali. Brez
rasizma ni suženjstva. In enako kot je bila odprava suženjstva mogoča izključno
na podlagi razpoznavanja rasizma, oz. apeliranja na nediskriminatornost, je
tudi prenehanje izkoriščanja živali mogoče doseči izključno na podlagi
razpoznavanja specizma – kar pomeni apeliranje na veganstvo.
Drugič; Nasilje nad drugimi ljudmi je od nekdaj
imelo kritično maso nasprotnikov, torej tistih, ki razpoznavajo nasilje nad soljudmi
kot krivico, medtem ko je nasilje nad živalmi sestavni del vsakdana velike
večine ljudi (hrana, obleke, kozmetika, itd.). Za razliko od nasilja nad
ljudmi, je tukaj šele potrebno razjasniti ljudem, da je izkoriščanje živali napačno in nemoralno početje. Poleg tega se (za razliko od
človeških sužnjev) živali ne morejo zbrati skupaj in uprizoriti upor za svojo
osvoboditev izpod tiranije "gurmanskih navdušencev".
To tematiko zelo dobro razloži blog z naslovom Animal Rights and Slavery/Rape Analogies, ki je dostopen na tem naslovu:
http://www.abolitionistapproach.com/animal-rights-slaveryrape-analogies/
To tematiko zelo dobro razloži blog z naslovom Animal Rights and Slavery/Rape Analogies, ki je dostopen na tem naslovu:
http://www.abolitionistapproach.com/animal-rights-slaveryrape-analogies/
11.
BALLUCH PRAVI:
Francione goes on to suggest that if all
money donated to animal welfare was put into vegan outreach, some results
surely would have been achieved. I have given all the evidence in my essay that
this would not have been the case, and even if people had changed their mind,
they mostly would not act upon it, like in the example of people being against
battery farming but still buying battery eggs.
MOJA
PRIPOMBA:
Kdor je bil
deležen abolicionističnega veganskega izobraževanja in je dojel bistvo, ne kupuje
več nobenih živalskih izdelkov, niti jajc. Ne baterijskih, ne katerihkoli
drugih. Več kot očitno je, da tisti ljudje, ki so jih aktivisti nagovorili s
kampanjo proti baterijski reji, ob tem niso bili deležni veganskega
izobraževanja. Ker Balluch razume veganski aktivizem kot nekaj kar promovira
ne-kupovanje jajc iz baterijske reje (pri čemer javno ne problematizira
talne/ekološke reje), kot nekaj kar izvaja napade na trgovine s krznom in poziva
k prenehanju uporabe primatov v laboratorijih (o miših in podganah ne duha ne
sluha), potem res ne more biti presenečenje, da tovrstni aktivizem ne "proizvede" novih veganov.
12.
BALLUCH PRAVI:
Francione
claims that it is unclear how anyone should move ideologically from welfare to
rights, since those ideas are so fundamentally different. I have dealt
with that question in detail in my essay. Philosophically, yes, there is a big gulf between the two,
but psychologically there
is a continuum. We all know that from our own experience. Who was animal rights
minded from birth? ... It is a very rare occasion that a person
becomes vegan after hearing theoretical animal rights philosophical arguments.
MOJA PRIPOMBA:
Najprej odgovor na vprašanje »Who was animal rights minded from birth?«
Vsi. Sočutje je prirojena lastnost vseh ljudi, brez
tega se evolucijsko sploh ne bi razvili. To je še posebej lepo vidno pri
majhnih otrocih. Noben otrok ne zaznava živali kot svoj plen, kot nekaj kar
lahko po mili volji ubije. Vsem otrokom je tudi jasno, da živali niso predmeti
nad katerimi se lahko kruto zneseš, temveč da gre za čuteča bitja, celo za
njihove prijatelje. Apeliranje na primarno človeško naravo je zato eden
temeljev (pravega) veganskega aktivizma.
Kot že
rečeno, tovrstnih »theoretical animal
rights philosophical« argumentov organizacije za dobrobit živali
sploh ne uporabljajo. Rezultat tega žalostnega dejstva je, da mnogi ljudje, ki
jih ganejo prizori živalskega trpljenja nato še dolga leta ne pridejo dlje od
ovo-lakto vegetarijanstva, saj jim nihče ne razloži, utemelji in argumentira,
da ni nobenih moralnih razlik med mesom, mlekom, jajci, krznom, usnjem, volno
in ostalimi živalskimi produkti, ter da se vsi ljudje že tako ali tako strinjajo s tem zakaj bi morali postati vegani.
13.
BALLUCH PRAVI:
Lets look at an example. I suppose Francione
agrees that driving cars is ethically problematic. After all, cars not just
seriously pollute the environment, they destroy the countryside due to the
demand for tarmac-roads, they contribute to climate change, they kill an
endless amount of animals including humans every year and they are one of the
primary reasons for the damaging trade in oil. Hence, it would be clearly
ethically better not to drive a car. I agree. But I still do. And, I guess,
Francione does too. I drive a car, because it would be such an energy consuming
lifestyle not to. But I would be immediately ready to stop driving a car, if
car driving was banned, i.e. if all others stopped as well. If they do not stop
and only I do, then I would not feel that my sacrifice of not using one would
be worth the effort. So, if the system changed and it became easy to live
without a car, I would be the first one to join that move and be very happy
about it. Why should that be any different for most people regarding system
changes towards veganism?
MOJA PRIPOMBA:
Primerjava z uporabo avtomobila je neprimerna,
namreč ... kar se tiče življenja brez uporabljanja živalskih proizvodov, je za
razliko od življenja brez avtomobilov, "sistem" že spremenjen, saj živeti vegansko
še nikoli ni bilo tako enostavno kot je danes. Obstaja ogromno (in iz leta v
leto čedalje več) veganske ponudbe: izdelkov, receptov, materialov brez
živalskih sestavin, itd. Tovrstna ponudba na trgovskih policah se ni povečala
zavoljo napadov na mesno, mlečno, jajčno oz. krznarsko industrijo, temveč
izključno zaradi čedalje večjega povpraševanja potrošnikov. Pri tem je vsakršno
ugibanje o tem ali to povpraševanje v večji meri ustvarja industrijska propaganda ali morda zmotna
zdravniška prehranska priporočila ali nemara modne zapovedi, tradicija ali kaj
tretjega, povsem nebistveno (po vsej verjetnosti gre za skupek vsega). Pomembno je, da vsi ljudje že posedujejo prepričanje, ki je potrebno za prehod na veganstvo.
14.
BALLUCH PRAVI:
In
Europe governments buy a lot of meat and milk from farmers only to throw it
away, so that the farms can survive (one more reason why the boycott aspect of
veganism is negligible: any one person turning vegan does not change the amount
of animals being used and killed at all).
MOJA PRIPOMBA:
Evropske vlade ne bi imele kaj zlivati mleka in
metati mesa vstran, če ne bi predhodno bilo prisotno povpraševanje po teh proizvodih
s strani potrošnikov, na podlagi česa so kmetje sploh pridelali "višek" mleka
in mesa. Če Balluch resnično verjame, da vsak posamezni vegan ne vpliva na
število ubitih živali, potem ne vem zakaj sploh še vztraja na veganski
prehrani. Potemtakem se lahko mirne vesti vrne na ne-veganstvo ter enako predlaga
vsem ljudem, ki jih nagovarja.
15.
BALLUCH PRAVI:
So, at first animal industries have to be
killed, then the change to veganism and animal rights will come by itself.
MOJA PRIPOMBA:
Se pravi: Ljudje niso sposobni dojeti niti koncepta
lastnih moralnih vrednot, ko jih nagovorimo o tem (nepovzročanje "nepotrebnega" trpljenja in smrti), zato bodo doživeli razodetje o moralnosti le tako, da se
jim odvzame njihovo priljubljeno hrano, najljubšo zimsko jakno ali čevlje,
dokončno onemogoči obiskovanje živalskih vrtov, itd.. To je približno takšna
utopija, kot predlagati uničenje vsega orožja, ki obstaja na planetu in
pričakovati, da bo to izkoreninilo medversko in medrasno nestrpnost, ter samo
po sebi povzročilo ponotranjenje spoštovanja človekovih pravic in
enakopravnosti vseh zemljanov.
16.
BALLUCH PRAVI:
To say battery systems and free range
systems are equal for the hens is like saying 24 hour lock-down and open prison
systems are the same for inmates.
MOJA PRIPOMBA:
Nihče ne trdi (niti Francione), da naj bi bila
krutost pri baterijski reji enaka kot pri prosti reji, temveč da je enako
nemoralna, saj kokoši pri obeh oblikah reje zaznavajo »nelagodje« (milo
rečeno). Seveda obstajajo hujše in manj hude oblike trpljenja, a še vedno
potrebujemo utemeljen in upravičen razlog za povzročanje (kakršnegakoli)
trpljenja. In ko gre za proizvajanje izdelkov živalskega izvora, teh razlogov
nimamo. Ne obstaja niti en takšen izdelek, ki ne bi zahteval vsaj nekoliko
trpljenja, pri čemer vsi – brez izjeme - zahtevajo nasilno smrt (teličkov
zavoljo mleka, piščancev moškega spola zavoljo jajc, ter vseh izkoriščanih
živali v dopolnjenih maks. 10-20% njihove naravne življenjske dobe). In ker je
uporaba živalskih izdelkov nepotrebna za naše življenje (kaj šele za preživetje
in obstoj), je neupravičena celo »minimalna« mera trpljenja, ki jo na ta račun
zadajamo živalim (čeprav, roko na srce, vsakdo ki si je kadarkoli v živo ogledal
celo najbolj »humane« farme in klavnice ve, da je ideja o minimalnem
trpljenju fantazija!). Zato so tako
hujše kot manj hude oblike zadajanja krutosti živalim enakovredno nemoralne. In
to je tisto pravo sporočilo, ki ga moramo zagovorniki živali jasno in nedvoumno
podajati javnosti. Kaj bodo nato ljudje storili s tem podatkom (razmislili o
hitrem ali počasnem nagibu k veganstvu), je njihova stvar. Lahko pa jim nato
pomagamo s praktičnimi nasveti, dodatnimi argumentacijami, v kolikor še
obstajajo pomisleki, ipd..
Poglejmo si primer preslikave enake problematike na
človeško področje:
Ali je bolje, da ženska med posilstvom ni ob tem
tudi pretepena? Nedvomno. Vendar to še ne pomeni, da je posilstvo brez tepeža
sprejemljivo. Zamislimo si, kako bi zvenelo, če bi razna društva in
organizacije proti nasilju nad ženskami (kot to v živalskem kontekstu počno
zagovorniki za dobrobit živali) promovirale prepoved pretepanja med posilstvi.
Prirejale bi javne shode in proteste s transparenti, kot npr. »Ukinimo pretepanje med posilstvi!«, ali
pa »Vsaka ženska si zasluži dostojno
posilstvo!«, s čimer bi ustvarile moralno razlikovanje med nesprejemljivo
(tepež) in sprejemljivo/neproblematizirano prakso (posilstvo). Nemara bi se
našel celo kdo, ki bi na podlagi tega razumel, da je pretepanje ženske
problematično samo med posilstvi, dovoljeno pa je pretepanje doma v smislu »da
jo malce spravim v red«.
Oziroma drugi primer: to je tako, kot se ne bi
zavzemali za odpravo prakse zapiranja ljudi v koncentracijska taborišča, temveč
za izboljšanje življenjskih pogojev taboriščnikov, npr. vsakemu odejo in
frotirasto pižamo, da ga ponoči ne bo zeblo + topli copati do plinskih celic +
namesto prevoza do taborišč v živinskih vagonih, se uvede vlak prvega razreda z
obvezno strežbo rogljička in kave.
Če nam je razmišljanje o tovrstnih primerih, ko gre
za ljudi, absurdno oz. popolnoma razumemo nesmiselnost takih protestov in
reform, se vprašajmo zakaj se nam zdi to primerno ko gre za živali? Odgovor:
Zato, ker tovrstni aktivisti še vedno razmišljajo znotraj specistične
paradigme. Z ničemer kar počnejo ne problematizirajo bistva – lastniškega
(popredmetenega) statusa živali in s tem navezavo na spoštovanje temeljne
pravice, t.j. upoštevanja inherentne vrednosti življenja.
In ravno to je tisto, kar počno Balluch in
somišljeniki, ko se zavzemajo za ukinitev baterijske reje (in ostalih
specifičnih oblik izkoriščanja živali), saj s tem sporočajo javnosti, da
problem ni reja, temveč baterijska reja. Da problem ni raba, temveč zloraba
živali. Da problem ni izkoriščanje, temveč način izkoriščanja. Tovrstni
aktivizem ponazarja hudo moralno dvoličnost, še dodatno poglablja moralno zmedo
v javnosti, utrjuje specizem, ter odmika prizadevanja daleč stran od
uveljavljanja pravic živali.
To tematiko zelo dobro pojasni blog z naslovom MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI (kliknite na povezavo).
To tematiko zelo dobro pojasni blog z naslovom MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI (kliknite na povezavo).
17.
BALLUCH PRAVI:
In principle, using film material that shows
particularly shocking animal abuse, must be called reformist propaganda. After
all, those pictures suggest that keeping these animals without the cruelty is
alright. That means, those pictures do not question animal use, but animal
abuse. By rejecting such films, though, the movement would be stripped off the
most powerful weapon in the propaganda wars. In reality, since there is a
psychological continuum from animal welfare to animal rights, those films
actually do produce vegans and animal rights activists. Reformist campaigns
bring successes. The last 10 years of reform campaigning in Austria produced a
formidable list of such successes, which clearly make the Austrian animal law
the best in the world. But successes are the lifeblood of activism, because
activism costs energy and to sustain activism for long, you must be highly
motivated. If you can see that your activism actually changes society that
boosts morale and your motivation to stay active rises. But for vegan outreach,
there is no similar feeling of success. Many people, who did turn vegan, fall
back to consuming animal products. And society at large does not seem to change
at all – after 130 years of such campaigns. It is extremely unlikely,
psychologically, that a significant amount of activists can sustain friendly
vegan outreach without recognizable successes for a very long time.
MOJA PRIPOMBA:
Balluch predvideva, da bi ukinitev posnetkov
krutosti nad živalmi, oropala gibanje za dobrobit živali za njegovo najmočnejše
orožje. Ne bo držalo. Daleč najmočnejše orožje je osveščanje in izobraževanje
ljudi. Na miren in argumentiran način opozarjati na neskladnost lastnih vrednot
z lastnimi dejanji, ko gre za naš odnos do živali, ter navezovanje aktivizma na
področja, na katera neposredno in drastično vplivajo naše prehranjevalne navade
- človekove pravice, podnebje, okolje in zdravje. Če bi že kazali posnetke
krutosti, bi moralo to biti izključno kot neke vrste iztočnica oz. podkrepitev
vsebine veganskega aktivizma, pri čemer damo ves čas jasno vedeti, da
predvajani prizori ponazarjajo zgolj vrh ledene gore ter da je problematično
vsakršno izkoriščanje (vseh) živali.
Balluch ugiba, da naj bi tovstni posnetki
spreobrnili ljudi v vegane. Kot že rečeno - če že, sami posnetki največkrat
ustvarijo takšne vegane (ter ovo-lakto »vegetarijance«), ki postanejo
aktivisti/specisti, ujeti znotraj iste »welfare« paradigme in širijo podobno
dvoumna sporočila kot jih predstavlja Balluch.
Če bi Avstrija res imela najboljši zakon za zaščito
živali na svetu, se ne bi redno povečevala tako proizvodnja kot tudi izvoz
mesa, mleka in jajc, pri čemer ostaja konstantna tudi poraba števila živalskih
proizvodov na osebo. Noben zakon ne reši živali pred izkoriščanjem, to lahko
storijo le osveščeni potrošniki.
Na koncu Balluch še ugotovi, da se mnogi ljudje, ki
postanejo vegani, po nekem času vrnejo nazaj na vsejedstvo. Nič
presenetljivega, z ozirom na to kaj počne večina aktivistov oz. organizacij za
dobrobit živali. Po drugi strani pa čisto vsi (brez izjeme), ki so postali
vegani zavoljo abolicionističnih/etičnih argumentov, ostanejo vegani za
vedno.
SKLEP:
Mislim, da je po vsem, kar je bilo povedano, več
kot očitno jasno, da je Balluchov pristop k zavzemanju za pravice živali
zgrešen. Upam si celo trditi, da Balluch pooseblja specizem, proti kateremu naj
bi se sam tako zavzeto boril. Za nameček ne razume in ne uvidi niti bistva
argumentirane kritike, ki jo je bil deležen s strani prof. Garyja Francioneja, saj v
svojem odgovoru na to kritiko praktično ponovi iste zmote, ki jih je predstavil
v svojem prvotnem eseju.
Za konec bom izpostavil še en del njegovega načina razumevanja
reševanja problematike pravic živali, kjer postreže s konkretnim predlogom za
postopno dosego odprave izkoriščanja vseh živali. Navede posamične korake, pri
čemer ne uvidi, da pravzaprav čisto vsak korak ponazarja utrjevanje specizma,
saj ustvarja stopenjsko lestvico vrednosti posameznih življenj. Takole pravi,
citiram:
»Politically,
we can indeed provide a continuous transition from laws that do not restrict
animal usage at all, to
complete
animal rights based on an equal value of the lives of each individual:
No
restriction of the use of animals
→ indirect protection (a ban on abusing
animals if that upsets humans)
→ minimal direct protection (a ban on
beating animals „too much“)
→ relevant protection of economically
irrelevant animals („pets“)
→ relevant restriction of economic
use of animals (e.g. cage ban)
→ radical restriction of economic
use of animals (only free range)
→ ban on killing
→ „weak rights“ according
to Mary Midgeley
→ the only right: to
have animal laws executed
→ basic rights for
some animals (e.g. Great Ape Project)
→ basic rights
for all animals
→ equal
value of life and suffering for all animals (incl. humans)«
Ne le, da tovrstni predlogi zakona ne vodijo k
odpravi statusa lastnine, temveč ga sleherni naslednji zakon celo utrjuje. Že
če pogledamo zgolj prve tri puščice lahko ugotovimo zaskrbljujoče dejstvo, da gre
za specistično gledanje na živali, saj smatra, da je s t.i. »zakonom posredne zaščite« sprva vredno
prepovedati le tiste oblike mučenja živali, ki vznemirjajo ljudi. Temu naj bi
sledilo sprejetje t.i. »zakona minimalne
neposredne zaščite«, ki bi prepovedovalo »prekomerno« pretepanje živali. Naslednji zakonski korak naj bi
ustrezno zaščitil »ekonomsko
nedonosne oz. nepomembne« živali,
kot so »hišni ljubljenčki«. Tudi vsak
nadaljnji korak zunaj zakonske določbe striktno pušča »manjvredne« živali.
Predzadnja faza pred sprejetjem osnovnih pravic za vse živali naj bi
vključevala pravice samo za nekatere živali (omenjajo se npr. primati). Sprašujem
se, na kakšen način si Balluch predstavlja ta naslednji »kvantni skok« od
zaščite pravic človeku podobnih opic do zaščite pravic vseh živali. Namreč, javnost,
ki je ravnokar »sprejela« idejo o smiselnosti zaščite pravic človeku
najpodobnejše živali, naj bi že v naslednjem hipu dojela tudi smiselnost
zaščite preostalih 4.475 vrst sesalcev (med njimi npr. 1.702 vrst glodalcev), kolikor
so jih znanstveniki do danes potrdili. Kdaj torej potem pride na vrsto 7.984
vrst plazilcev, 9.000 vrst ptic, 24.500 vrst rib, 100.000 vrst mehkužcev, 1
milijon vrst žuželk, itd.? In za vsako izmed tega velikega števila vrst bi bilo
verjetno treba podati utemeljitve, temelječe na specifiki posamezne vrste, oz.
čemu naj bi si ravno ta vrsta zaslužila pozornost ljudi in posledično zaščito
svojih osnovnih pravic - če gre sklepati po utemeljitvah, ki jih bo potrebno
vsakič znova podati pri predhodnih fazah zakonov, ki jih predlaga Balluch. Čaka
ga veliko dela.
Če Balluch in somišljeniki predvidevajo, da so s
svojim načinom aktivizma, pri katerem se osredotočajo le na vsako živalsko
vrsto posebej, resnično na pravi poti, potem jih je vsekakor potrebno opozoriti
na to, da jih čaka za nekaj tisoč let dela, saj na svetu obstaja več kot 30 milijonov
različnih živalskih vrst. Poleg tega je človekova domišljija, ko gre za
različne načine izkoriščanja živali brezmejna, saj vsakodnevno prihaja do novih
in novih sprevrženih »inovativnih poslovnih« idej za izkoriščanje živali, ena
zadnjih v Sloveniji je npr. aquaponika. Aquaponika je metoda hkratnega gojenja
rib in rastlin, pri čemer ribe izločajo blato, ki je gnojilo za rast
različnih vrst zelenjave in sadja. Zatem ista prečiščena voda potuje nazaj v
bazen z ribami, kjer se postopek ponovi. Glavni namen je hkratna prodaja rib,
zelenjave in sadja potrošnikom. Kot prednost te metode se oglašuje zmožnost
gojenja velikega števila rib na majhnem prostoru. Aktivistom za dobrobit živali
dela (in donacij?!) nikoli ne bo zmanjkalo, v kolikor bodo reševali posamezne
primere živali »enega po enega«. To je resnično nedokončana zgodba.
Glede na siceršnjo dobronamernost (vsaj domnevam,
da je temu tako!) Ballucha in ostalih podobnih aktivistov, bi bilo pričakovati,
da bodo (upam, da čimprej!) uvideli napačnost svojega pristopa in zavzeli jasno
in nedvoumno stališče: če živalim priznavamo vsaj kakšen moralni pomen, potem
ne moremo upravičiti prehranjevanja z njimi, oblačenja v njihove kože in drugih
oblik njihove uporabe. Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali. Tretja možnost ne obstaja.
© Leon Kralj
Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na spletni strani:
www.howdoigovegan.com
*******
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralna osnova.
www.howdoigovegan.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar