torek, 22. september 2015

Problematika "welfare" pristopa k pravicam živali, strnjena v štirih točkah



Tako vegane kot tudi "skorajšnje" vegane pogosto zanimajo podrobnosti v zvezi s t.i. welfare pristopom [zavzemanje za reguliranje izkoriščanja živali, op.p.] ter abolicionističnim pristopom [zavzemanje za odpravo izkoriščanja živali, op.p.], kako se med seboj razlikujeta in v čem se welfare pristop ne sklada s stališčem abolicionizma oz. s pravicami živali. Pri welfare pristopu obstajajo z vidika etike vsaj štirje glavni problemi. Spodaj je navedena kratka razlaga vsakega izmed njih.

PRVIČ, ukrepi za dobrobit živali nudijo zelo malo (če sploh kaj) bistvene zaščite interesov živali.

Na primer, organizacija PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) je organizirala kampanjo, v kateri so pozvali McDonald´s in druge verige s hitro prehrano, naj sprejmejo priporočila Temple Grandin za rokovanje z živalmi in metode klanja [1]. Toda, tako klavnice, ki sledijo navodilom Grandinove, kot tiste ki ne, so še vedno enako grozljivi kraji. Vsakršna drugačna trditev bi temeljila na hudi zablodi. 

Številne organizacije in društva za zaščito/dobrobit živali se zavzemajo za alternative ogradam za breje svinje. Toda, če pogledamo malo pobliže, tovrstne drage kampanje resnično nimajo velikega učinka, saj še vedno obstajajo zakonske luknje, ki dovoljujejo institucionaliziranim izkoriščevalcem živali, da lahko počnejo kar želijo. Esej z naslovom  "Zmaga" za welfare? [2], ki obravnava kampanjo za spremembo ograd za breje svinje na Floridi, lepo prikaže omejenost dometa takšnih reform. Enako bi lahko rekli tudi za večino ostalih tako imenovanih "izboljšav" za dobrobit živali. Zaradi njih imamo sicer ljudje lahko čistejšo vest in se zato počutimo bolje, toda v resnici naredijo zelo malo za živali.

DRUGIČ, ukrepi za dobrobit živali povzročijo, da se javnost počuti bolje glede izkoriščanja živali, kar spodbuja nadaljnje izkoriščanje živali.

To je tudi razlog zakaj se ljudje, ki se zaradi zaskrbljenosti nad ravnanjem z živalmi izogibajo hrani živalskega izvora, nato ponovno vračajo nazaj na prehranjevanje z živalmi, saj jim najrazličnejše organizacije in društva za zaščito živali sporočajo, da se po sprejetju predlaganih reform zdaj z živalmi ravna bolj "humano". To problematiko zgledno zaobjame blog z naslovom "Srečno" meso/živalski proizvodi [3].

Ironično, toda reforme za dobrobit živali lahko celo prispevajo k porastu trpljenja živali. Predpostavimo, da izkoriščamo 5 živali in vsaki izmed njih zadajamo po 10 enot trpljenja. To je skupno 50 enot trpljenja. Ukrepi za dobrobit živali pa imajo za posledico zmanjšanje 1 enote trpljenja posamezne živali, toda poraba se poveča na 6 živali. To predstavlja skupno 54 enot trpljenja – neto porast. Nikakršnega dvoma ni, da prihaja do tega fenomena. Na primer, v Evropi se je kot posledica regulacije na področju omejitve števila teličkov v ogradah povišala poraba teletine [4]. 

TRETJIČ, gibanje za dobrobit živali v ničemer ne izkoreninja statusa živali kot lastnine.

Standardi za ravnanje z (rejnimi) živalmi so običajno vezani na ukrepe za čimbolj učinkovito izkoriščanje živali. To pomeni, da na splošno ščitijo interese živali le do te mere, ki ljudem prinaša ekonomsko korist. To izrecno povzroča krepitev statusa živali kot tržno blago, kot lastnino [5]. Skratka, "izboljšani" standardi za rejo živali se ne odražajo v odmiku živali stran od statusa lastnine, pač pa se jih še bolj zaplete v to paradigmo. 

Na primer, vodilna organizacija za "zaščito" živali v ZDA, HSUS (The Humane Society of United States), spodbuja le tiste reforme za dobrobit živali, ki temeljijo na ekonomski računici, kar se odraža v bolj učinkoviti uporabi živali za tržno blago. Oglejte si uradno poročilo HSUS Ekonomika sprejemanja alternativnih proizvodnih sistemov za ograde za brejost [6], ki trdi, da bodo alternative za ograde povečale produktivnost in dobiček živinorejcev. Oglejte si tudi njihovo poročilo z naslovom Ekonomika sprejemanja alternativnih proizvodnih praks zakola perutnine z omamljanjem z električnim tokom [7], ki trdi, da je zaplinjevanje perutnine boljša metoda, saj ima za posledico "povečanje števila neoporečnih trupel;  zmanjšanje stroškov  onesnaženja in hlajenja in s tem posledično povečanje prihodkov; povečanje donosa in kakovosti mesa; podaljšanje roka uporabnosti; in izboljšanje delovnih pogojev."

Ta pristop ni omejen zgolj na tradicionalne welfare organizacije, kot je npr. HSUS. Prevzele so ga tudi "naprednejše" welfare organizacije, kot na primer PETA. V svojem uradnem poročilu z naslovom Analiza primerjav ekonomskih koristi med ubijanjem z zadušitvijo s plinom ter zakolom s predhodnim električnim omamljanjem [8], PETA zagovarja zaplinjevanje perutnine, oziroma "nadzorovano ubijanje s plinom", saj pravi, da obstoječa metoda zakola s predhodnim električnim omamljanjem "znižuje kakovost proizvodov in donos", ker ptice utrpijo zlome kosti, sam postopek pa ima lahko za posledico tudi okužbe nevarne za zdravje ljudi. PETA še dodaja, da dozdajšnja metoda električnega omamljanja v številnih pogledih "povečuje stroške dela".

PETA v prid zaplinjevanju piščancev trdi, da "zadušitev s plinom povečuje kakovost proizvoda in donos", ker so s tem zdrobljene kosti, modrice in krvavitve domnevno odpravljene, zmanjša se možnost okužb, poveča se "rok uporabnosti mesa" in proizvedejo se "bolj mehke piščančje prsi". PETA tudi navaja, da "zadušitev s plinom znižuje stroške dela", saj se zmanjša potreba po določenih inšpekcijah, zmanjša se število nesreč pri delu in zmanjša se potreba po reorganizaciji dela. Zadušitev s plinom zagotavlja perutninski industriji tudi "druge ekonomske ugodnosti" s tem, da omogoča proizvajalcem, da prihranijo denar za stroške porabe energije, zmanjšanje odpadkov stranskih produktov in manjšo porabo vode.

Z drugimi besedami, HSUS, PETA, in ostale organizacije so posledično postale svetovalke mesni industriji pri ugotavljanju kako povečati dobiček iz naslova izkoriščanja živali. Tudi če ima to za posledico minimalne izboljšave za boljše počutje živali, pa čisto z ničemer ne izpodbija paradigmo živali kot lastnine. Ravno obratno – še dodatno krepi obravnavanje živali za nič več kot tržno blago. Ter omogoča ljudem, da se počutijo bolje ob izkoriščanju živali.

ČETRTIČ, za živali je to vedno vnaprej izgubljena igra. Vsaka sekunda in vsak evro, ki je porabljen za to, da naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni sekundo in evro manj za vegansko/abolicionistično izobraževanje.

Na primer: Predpostavimo, da imamo jutri 2 uri časa, ki ga nameravamo nameniti aktivizmu v zvezi z živalmi. Imamo izbiro – lahko delimo takšne vrste letakov, ki  obsojajo baterijsko rejo kokoši in pozivajo ljudi naj raje jedo jajca iz proste reje, ali pa delimo takšne vrste letakov, ki nagovarjajo ljudi naj ne jedo nobenih jajc, saj jajca iz proste reje še vedno ponazarjajo izkoriščanje, hudo trpljenje in smrt. Obojega hkrati ne moremo početi. A tudi če bi lahko, bi bila naša sporočilnost kontradiktorna in ponazarjala precejšnjo moralno zmedo.  

Izobraževanje ljudi o veganstvu je kratkoročno gledano veliko bolj učinkovit način za zmanjševanje števila trpečih živali, ter za razmah abolicionističnega gibanja, ki lahko dolgoročno gledano igra odločujočo vlogo pri zagovarjanju pomembnih družbenih sprememb. Reforme za dobrobit živali nadaljujejo z obravnavanjem živali kot izdelkom za trgovanje. Poleg tega ne zagotavljajo znatne zaščite interesov živali, omogočajo ljudem da se počutijo bolje ob nadaljevanju izkoriščanja živali, lahko dejansko povečajo neto količino trpljenja, ter preusmerjajo sredstva stran od veganskega/abolicionističnega izobraževanja.

Prej kot bodo ljudje spoznali, da nimajo "naprednejše" welfare organizacije ničesar skupnega z abolicionističnim vidikom, prej se bodo stvari izboljšale. "Napredni" welfaristi so postali partnerji uradnih izkoriščevalcev z namenom prodaje živalskih proizvodov. Naravnost sprevrženo je, da "napredni" welfaristi izdelujejo etikete [9] , kot je npr. etiketa "Certifikat humane vzreje in ravnanja z živino" [10], etiketa "Freedom Food" [11] in etiketa "Proizvedeno s sočutjem do živali" [12], s čimer pomagajo uradnim izkoriščevalcem tržiti živalska trupla in izdelke. Ta prizadevanja nimajo nikakršne zveze s pravicami živali ali abolicionističnim pristopom. Pravzaprav je to natanko tisto, čemur abolicionistično gibanje nasprotuje.

Ja, v nekem smislu je "boljše", da tistega, ki ga umorimo pred tem tudi ne mučimo. Ampak to ne pomeni, da je umor brez predhodnega mučenja "human". Gotovo je "boljše" tudi, da tistega, ki ga posilimo ob tem ne pretepemo. Ampak to ne pomeni, da je posilstvo brez tepeža "humano". Gibanje za dobrobit živali podpira idejo, da je bolj "humano" izkoriščanje moralno sprejemljiva oblika izkoriščanja. To ni abolicionistični pristop.

Organizacije za pravice živali nikoli ne bi smele poslovno sodelovati z industrijo in ji pomagati oblikovati standarde za izkoriščanje. Morale bi jasno izraziti nasprotovanje vsakršnemu izkoriščanju in podajati eno samo nedvoumno sporočilo: da ne moremo moralno upravičiti izkoriščanja živali. Pika.

Organizacije za pravice živali morajo biti usmerjene k enemu samemu cilju: zmanjšanju povpraševanja. Nikoli ne bi smele spodbujati "sočutno" potrošnjo, saj to ohranja povpraševanje in omogoča ljudem, da nimajo slabe vesti zaradi jedenja živalskih proizvodov.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

Opombe:  
----------------------------------

Ni komentarjev:

Objavite komentar