petek, 10. junij 2016

Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

Pojem "abolicionizem", uporabljen v kontekstu etike v odnosu do živali, je mnogokrat zlorabljen, saj ga uporabljajo tri različne vrste ljudi: tisti, ki sami sebe imenujejo "abolicionisti" in bi radi videli odpravo vseh oblik izkoriščanja živali; tisti, ki bi radi videli odpravo nekaterih, toda ne vseh oblik izkoriščanja živali; in tisti, ki bi radi dosegli odpravo le nekaterih "najhujših zlorab" živali, toda v osnovi izkoriščanju živali ne nasprotujejo. Zato seveda med tistimi, ki sami sebe smatrajo za "abolicioniste", ni splošnega medsebojnega soglasja o tem za kaj si prizadevajo ter kako nameravajo odpraviti to kar želijo odpraviti. V tem oziru "abolicija" sama po sebi ne označuje nobenega določenega stališča, enako kot ga ne pojem "pravice živali", ki je danes postal povsem brez pomena, saj ga uporabljajo izkoriščevalci živali, ki trdijo, da verjamejo v "pravice živali".

Ta blog opisuje točno določeno abolicionistično teorijo, poznano kot "abolicionistična teorija o pravicah živali", ki je bila razvita kot alternativa stališču, ki ga je razvil avstralski filozof Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali". Singer promovira obliko preferenčnega utilitarizma, filozofskega nazora, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja lastna korist. Singer poziva k dejanjem oz. sprejemanju takšnih odločitev, ki maksimizirajo zadovoljitev interesov oz. želja tistih, ki so udeleženi oz. prizadeti v določeni situaciji. Večjo moralno vrednost pripisuje bitjem, ki imajo človeku podobno samozavedanje in so zmožne načrtovanja prihodnosti. Čeprav priznava, da so primati, delfini in sloni sposobni tovrstnega samozavedanja, glede ostalih živali izraža dvom in smatra, da številne živali, ki jih izkoriščamo, živijo le v nekakšni večni sedanjosti. Po Singerjevem mnenju imajo živali interes, da ne trpijo bolečine ali doživljajo stiske, a hkrati nimajo interesa po nadaljevanju življenja, kar ga napeljuje k temu, da jim ne priznava pravice do tega, da niso uporabljene kot nadomestljiv vir za človekovo uporabo - za razliko od priznavanja te pravice "normalnim" ljudem in tistim živalim, ki imajo človeku podobno obliko samozavedanja.

Singer se v prvi vrsti osredotoča predvsem na ravnanje z živalmi in ne na njihovo uporabo ter zagovarja welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.]. Na primer, leta 2005 je bil Singer na čelu prizadevanja večine velikih organizacij za "dobrobit" živali, The Humane Society of the United States (HSUS), People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), Farm Sanctuary, Mercy For Animals, Vegan Outreach in Compassion Over Killing, ki so javno častile ameriško trgovsko verigo Whole Foods Market za njihovo uvedbo programa označevanja izdelkov živalskega izvora z oznako 5-stopenjske lestvice "srečnega izkoriščanja". Singerja se lahko upravičeno označi za ključno figuro gibanja za "srečno izkoriščanje" živali, ki kot zaželeno promovira "sočutno" uživanje mesa "višjega welfare standarda" in drugih živil živalskega izvora, in ki naj bi skupaj z welfare reformami predstavljali primeren način za zagovarjanje pravic živali. To gibanje za "srečno izkoriščanje" danes prevladuje modernemu gibanju za pravice živali v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Abolicionistični pristop zavrača Singerjev pristop in vključuje element etike, ki je značilen za zavzemanje za katerokoli pravičnost, kot na primer vidik Toma Regana, a ima nekaj drugačnih elementov in poudarkov.

I.
Prvič, abolicionistični pristop zavrača vsakršno uporabo živali. Doktrinalna osnova za to zavračanje je, da imajo vsi ljudje, neodvisno od specifičnih osebnih značilnosti, temeljno moralno pravico do tega, da niso obravnavani izključno kot lastnina drugih. Ravno ta pravica je tista, na osnovi katere je prepovedano človeško suženjstvo. Imeti moralno vrednost pomeni, da moramo zavrniti status človeka kot lastnine, ki dovoljuje sužnjelastniku ovrednotiti življenje in temeljni interes človeka z 0 (nič). In ne moremo upravičiti tega, da ne bi te pravice razširili tudi na živali, razen če samovoljno razglasimo, da živali nimajo nikakršne moralne vrednosti, kar pa velika večina ljudi zavrača. Če imajo torej živali moralno vrednost, jih ne moremo obravnavati izključno kot vir za dosego človekovih ciljev. In razpoznavanje pravice, da nisi obravnavan kot lastnina, ima za logično posledico prenehanje zakonsko dovoljenega izkoriščanja živali. Abolicionisti (kot sam uporabljam ta izraz) zavračamo udomačevanje živali in trdimo, da jih ne bi smeli spravljati na svet in vzrejati za uporabo človeku, ne glede na to kako "humano" to počnemo.  

Brez da bi se rabili sklicevati na pravice, pridemo vsi ljudje do enakega zaključka. Vsem nam je namreč skupna moralna intuicija, ki pravi, da čutečim bitjem ni prav povzročati "nepotrebnega" trpljenja in smrti. In če povzročamo trpljenje in smrt čutečim bitjem po nepotrebnem, delujemo v nasprotju z lastnimi moralnimi vrednotami. Obstaja seveda nesoglasje o tem kaj se smatra kot nujnost, toda na splošno se vsi strinjamo, da za nujnost ne moremo šteti užitka, zabave ali priročnosti. To je tudi razlog, zakaj večina med nami nasprotuje npr. pasjim bojem, bikoborbam, video posnetkom s prizori sodomije, ipd.

Dejstvo je, da je velika večina uporabe živali namenjena izključno užitku, zabavi ali je udejanjena iz navade. Največji delež ubitih živali je ubitih za hrano. Človeštvo vsako leto ubije približno 70 milijard kopenskih in bilijon morskih živali za hrano. Jedenje živali se je včasih na splošno upravičevalo z zdravstvenimi razlogi in veljavnimi prehranskimi smernicami. Te smernice so danes ovržene s peer-reviewed študijami in dokazano je, da je veganski način prehranjevanja odličen za optimalno zdravje in primeren za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke, mladostnike, starostnike in športnike. Še več, naraščajoče število strokovnjakov (nutricionistov, uradnih zdravnikov, itd.) trdi, da hrana živalskega izvora škoduje zdravju. Ravno tako ni več nobenega dvoma o tem, da živinoreja predstavlja eno največjih ekoloških groženj našemu planetu. Torej je še najboljše opravičilo, ki ga lahko ponudimo za to, da povzročamo nepredstavljivo velike količine trpljenja in smrti živalim to, da so okusne, da smo jih navajeni jesti ali ker nam je tako priročno. Pravzaprav 99,99% naše uporabe živali izhaja iz trivialnih razlogov in nasprotuje temeljnim moralnim načelom, za katere sicer trdimo, da jih sprejemamo.

Edina oblika uporabe živali, ki ni izključno trivialna, je uporaba živali v poskusih za zdravljenje resnih človeških bolezni. Če pustimo ob strani dejstvo, da obstajajo resni dvomi glede koristi vivisekcije za človekovo zdravje, nikakor ne moremo moralno upravičiti uporabe živali v poskusih, v katerih ne bi mogli uporabljati ljudi. Ljudem namreč priznavamo temeljno pravico do tega, da ne smejo biti uporabljeni izključno kot vir. In ne moremo upravičiti tega, da ne bi raztegnili te pravice tudi na živali.

II.
Drugič, z ozirom na to, da zavračamo uporabo živali, abolicionisti ne podpiramo kampanj, ki si prizadevajo za reforme na področju uporabe živali. Torej ne podpiramo kampanj  za welfare reforme, ki domnevno izboljšujejo ravnanje z izkoriščanimi živalmi. 

V teoretičnem smislu torej logično velja, da če izkoriščanja živali ne moremo moralno upravičiti, potem ne bi smeli oglaševati kampanj, ki se (domnevno) odražajo v bolj "humanem" izkoriščanju.  

Tudi v praktičnem smislu je empirično dokazano, da so welfare reforme neučinkovite, predvsem zato, ker imajo živali status lastnine. Zaščita interesov živali predstavlja strošek, zato na splošno ščitimo interese živali le takrat, ko to prinaša korist, predvsem ekonomske narave. Status živali kot lastnine povzroči omejevanje interesov živali in večina reform v resnici ne stori nič drugega kot to, da zgolj modificirajo oz. prilagajajo prakse izkoriščanja živali z ozirom na donosnost, kot na primer: povečanje stroškov za izboljšanje bivanjskih pogojev za živali ima za posledico nižje veterinarske stroške, kar celokupno gledano izboljša proizvodno učinkovitost industrije. Tudi v primerih, ko stroški proizvodnje narastejo, ta porast redko preseže elastičnost povpraševanja in nima negativnega učinka na trg z živalskimi proizvodi. Welfare reforme torej v ničemer ne izkoreninjajo statusa živali kot lastnine. Ravno obratno, welfare ukrepi omogočijo, da se javnost počuti bolje ob izkoriščanju živali, kar posledično spodbudi nadaljnjo uporabo živali.    

Abolicionistični pristop, poleg tega da zavrača kampanje za welfare reforme, ki se zavzemajo za reguliranje oz. "izboljšavo" standardov ravnanja z izkoriščanimi živalmi, zavrača tudi single-issue kampanje, ki si prizadevajo za prepoved točno določenih praks izkoriščanja živali. Na primer, abolicionisti ne oglašujemo kampanj proti krznu ali gosjim/račjim jetrom (foie gras). V družbi, v kateri je uporaba živali na splošno moralno sprejemljiva, takšne kampanje neobhodno sporočajo, da je neka določena oblika izkoriščanja živali hujša od druge, kar pomeni, da je tista oblika izkoriščanja živali, ki ni predmet kampanje, moralno bolj sprejemljiva. Tako se krzno smatra za moralno oporečno, usnje in volna pa sta moralno sprejemljivi alternativi. Uživanje gosjih/račjih jeter se smatra za nemoralno, preostala hrana živalskega izvora pa je v moralnem smislu boljša in sprejemljiva. Dokler bodo ljudje mislili, da je jedenje hrane živalskega izvora moralno sprejemljivo, ne bodo videli smisla v zavračanju le točno določenih vrst uporabe živali. Že dolga desetletja obstajajo single-issue kampanje proti krznu in različnim vrstam hrane (foie gras, teletina, itd.), pa je povpraševanje po teh izdelkih še vedno zelo visoko.

III.
Tretjič, abolicionistični pristop smatra veganstvo kot moralno osnovo in trdi, da ne moremo potegniti jasne moralne ločnice med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi, kot so mleko, mlečni izdelki in jajca, ali med hrano živalskega izvora in uporabo živali za oblačila oz. druge proizvode. Če živalim pripisujemo sploh kakšno moralno vrednost, potem ne moremo upravičiti tega, da jih jemo, se vanje oblačimo ali jih kako drugače uporabljamo. Če posameznik samega sebe smatra za abolicionista, potem ne more uživati nobenih živil živalskega izvora, enako kot abolicionist, ki nasprotuje suženjstvu, ne more posedovati sužnjev. Abolicionistični pristop vidi veganstvo kot edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost. Se pravi, če imajo živali moralno vrednost in niso le stvari, ki obstajajo izključno zato, da služijo kot vir človeku oz. kot sredstvo za dosego človekovega cilja, potem ne moremo upravičiti tega, da jih jemo, se vanje oblačimo ali jih uporabljamo na kakršenkoli drug način.

Abolicionistični pristop vidi problematiko izkoriščanja živali primarno v povpraševanju in ne v ponudbi. Težava torej ni v tem, da obstaja industrija oz. institucionalni izkoriščevalci živali, ki nudijo živalske proizvode ljudem; primarna težava se nahaja v tem, da ljudje povprašujejo po tovrstnih proizvodih. Zagovorniki welfare pristopa vidijo rešitev primarno (nekateri med njimi celo izključno) v tem, da se z izboljšavami na področju zakonodaje, ki ureja način ravnanja z živalmi, ustvari takšno ponudbo, ki bo osnovana na bolj "humani" proizvodnji. Zagovorniki abolicionističnega pristopa pa vidimo rešitev primarno v zmanjševanju povpraševanja, tako da prepričamo ljudi, da sprejmejo moralno neupravičenost izkoriščanja živali, kar jih posledično zavezuje k veganstvu.

Kar se tiče aktivizma, bi se morali abolicionisti posluževati ustvarjalnega in nenasilnega pozivanja ljudi k veganstvu, kar lahko poteka na številne načine. Postavitev zložljive mizice na lokalni tržnici in deljenje vzorčkov veganske hrane, deljenje izobraževalnega materiala, predavanje na osnovnih, srednjih, visokih šolah, fakultetah ter drugih krajih, organiziranje miroljubnih demonstracij, izobraževanje družinskih članov, prijateljev in sosedov o problematiki izkoriščanja živali in veganstvu so vse primerni načini, ki pomagajo ljudem uvideti, da je postati vegan edina logična poteza, v kolikor jim je mar za živali in jim priznavajo moralno vrednost.

IV.
Četrtič, pomemben del abolicionističnega pristopa je, da pogojuje moralni status živali izključno s sposobnostjo občutenja in z nobeno drugo kognitivno lastnostjo. Občutenje je subjektivna zavest: obstaja nekdo, ki zaznava in doživlja svet. Čuteče bitje ima svoje interese; se pravi, prioritete, potrebe ali želje. Če je bitje čuteče, to zadostuje, da ima pravico ne biti uporabljeno kot sredstvo za dosego človekovega cilja, kar vzajemno nalaga človeku moralno obvezo, da ne uporabi to bitje kot svoj vir. Rešitev ni v "humani" uporabi te živali. Čeravno je manj trpljenja boljše kot več, nobeno izkoriščanje ne more biti moralno upravičeno.

Čeprav Peter Singer smatra sposobnost občutenja kot potrebno in zadostno za to, da je bitje lahko deležno moralne veljave, vseeno misli, da sposobnost občutenja sama po sebi ni zadosten razlog, da bitja ne uporabimo kot nadomestljiv vir v primeru, če to prinaša korist "normalnim" ljudem. Se pravi, po njegovem je človeška sposobnost samozavedanja in načrtovanja prihodnosti tista, zaradi katere ni prav ubijati ljudi. Na osnovi te predpostavke Singer trdi, da je ljudem podeljena "pravica do življenja". Kot že rečeno, čeprav Singer meni, da so primati, delfini in sloni v tem oziru podobni ljudem in da imajo človeku podobno zavedanje samega sebe, ga dvom, da to posedujejo tudi druge živali, vodi k temu, da zavrača stališče, da je veganstvo kakršnakoli moralna osnova. Singer samega sebe opisuje kot "fleksitarijanca" [fleksibilnega vegana, ki preneha biti vegan vsakič, kadar mu je tako bolj priročno; op.p.], biti "osveščen vsejedec" označuje za "moralno upravičeno držo" ter biti dosleden vegan opisuje kot "fanatično".

Abolicionistični pristop takšno stališče zavrača in trdi, da se vsako čuteče bitje zaveda samega sebe, v smislu, da ima interes po nadaljevanju življenja, kar nam ljudem nalaga obvezo, da to bitje ne obravnavamo zgolj kot vir, ne glede na to kako "humano" ravnamo z njim. Nobena druga kognitivna lastnost razen sposobnost občutenja ni potrebna, torej je Singerjevo stališče, češ da so vredne moralne zaščite samo tista bitja, ki imajo interes po nadaljevanju življenja in ki posedujejo človeku podobno sposobnost samozavedanja, samo po sebi odraz specizma

V.
Petič, abolicionistični pristop zavrača specizem, zato ker enako kot rasizem, heteroseksizem in ostale oblike človeške diskriminacije, uporablja moralno irelevanten kriterij (življenjsko vrsto) za neupoštevanje in razvrednotenje interesov čutečega bitja. Toda vsakršno nasprotovanje specizmu je smiselno le v okviru celokupnega nasprotovanja vsem oblikam diskriminacije. Se pravi, da ne moremo nasprotovati specizmu in obenem trditi, da kot zagovorniki živali nimamo mnenja glede ostalih oblik diskriminacije. Ne moremo reči, da je življenjska vrsta moralno sporen kriterij za neupoštevanje in razvrednotenje interesov živali, a da obenem nimamo izoblikovanega mnenja o tem ali so rasa, spol ali spolna usmerjenost moralno sporni kriteriji za neupoštevanje in razvrednotenje interesov ljudi. Naše nasprotovanje specizmu zahteva od nas, da nasprotujemo vsem diskriminacijam.

VI.
Šestič, abolicionistični pristop vključuje načelo nenasilja ter zavrača nasilje kot sredstvo za dosego pravic živali. Abolicionistični pristop vidi izkoriščanje živali kot problem nasilja, zato meni, da še več nasilja ni rešitev. Poleg tega abolicionistični pristop razpoznava, da bi vsakršna uporaba nasilja proti institucionalnim izkoriščevalcem živali bila povsem poljubno izbrana, glede na dejstvo, da se tisti, ki uživajo živila živalskega izvora v ničemer bistveno ne razlikujejo od prvih – oboji izkoriščajo živali.  

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o abolicionističnem pristopu dobite na: 

Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com

Priporočena literatura za nadaljnji študij (kliknite za vpogled):
Gary L. Francione in Anna Charlton: ETIKA V KUHINJI
Gary L. Francione in Anna Charlton: ANIMAL RIGHTS: THE ABOLITIONIST APPROACH

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):
9. Zakaj kampanje za dobrobit živali in single-issue kampanje NEOBHODNO promovirajo izkoriščanje živali







5 komentarjev:

  1. Praktični primer. Imam ptiča, ki je padel iz gnezda. Mame ni. Če bi bila, bi ga hranila s črvi. Zdaj imam 2 možnosti:
    a) pustim ga umreti od glada
    b) dam mu črve, jih pred tem "sprešam" in mu jih nabašem v kljun, kot to naredi mama ptič

    Če se odločim za b, ubijem žival, ne samo eno. Ampak sem nadomestna "mama" večji živali.

    In.... kaj bi ti naredil?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ptič bo v primeru točke b živel pri nas do točke, ko bo lahko sam našel hrano in poletel.

      Izbriši
    2. opomba: ptič je še čisto čisto majhen, še perja nima

      Izbriši
  2. Boris, hvala za vprašanje, čeprav sicer nima neposredne zveze z Abolicionističnim pristopom do vprašanja pravic živali, ki se osredotoča na prenehanje načrtnega vzrejanja in uporabljanja živali s strani ljudi. Ptiček, ki ga omenjaš, je seveda prostoživeča žival. Ljudje ga nismo vzredili za našo uporabo, kot to počnemo s kravami, piščanci, psi, mačkami, pujsi, itd., temveč je del narave. Vprašanje, ki si ga zastavil, nima zadovoljivega odgovora, kajti v vsakem primeru bo nekdo umrl (ptiček ali črv). Čeprav menim, da ljudje ne bi smeli posegati v naravni ciklus življenja divjih živali, je vsekakor težko pogledati stran, če naletiš na takšno situacijo, kot jo opisuješ. Nisem za to, da bi zdaj množično hodili v gozd in iskali vse pomoči potrebne mladičke brez mame, toda vsaj tisti, ki nam prekrižajo pot v našem (mestnem) okolju, mislim, da bi morali biti deležni naše pomoči. Sem za čimmanj vmešavanja v njihovo naravo, zato menim, da jih ne bi smeli navajati na bližino človeka in takoj ko jih spravimo do tega, da so sposobni skrbeti sami zase, spustiti nazaj v divjino (tako kot to počno v Azilu za prostoživeče živali na Muti).

    Kar pa se udomačenih živali tiče, dilem ni. Tovrstne živali večinoma niso sposobne preživeti same v divjini, zato abolicionistični vegani redno opozarjamo na to, da bi morali:
    1. postati vegani, s čimer neposredno vplivamo na zmanjšanje števila načrtno vzrejenih živali,
    2. spodbujati druge ljudi k veganstvu kot moralni osnovi,
    3. ne kupovati, ampak POSVAJATI in spodbujati k posvajanju pomoči potrebnih udomačenih živali vseh vrst.

    Želim vse dobro tvojemu ptičjemu mladičku!

    OdgovoriIzbriši