petek, 03. marec 2017

Komentar o nasilju

13. avgust, 2007 /avtor Gary L. Francione

Ljudje me redno sprašujejo kaj mislim o tistih, ki zagovarjajo nasilje nad izkoriščevalci živali.

Moj odgovor je enostaven: sem odločno proti nasilju.

To utemeljujem s tremi razlogi.

Prvič, kar se mene tiče, predstavlja stališče pravic živali popolno zavračanje nasilja. Predstavlja dokončno potrditev miru. Gibanje za pravice živali vidim kot logično nadaljevanje mirovnega gibanja, ki si prizadeva končati konflikt med ljudmi. Gibanje za pravice živali si prizadeva storiti korak naprej in končati konflikt med ljudmi in živalmi.

Razlog zakaj smo v globalni krizi v kakršni smo danes je v tem, da smo skozi celotno zgodovino izvajali in še naprej izvajamo nasilna dejanja, ki jih skušamo opravičevati z razlago, da gre za neželeno sredstvo za dosego želenega cilja. Večina tistih, ki so se kdajkoli poslužili nasilja pravijo, da sicer obžalujejo zatekanje k nasilju, a trdijo, da je bilo to upravičeno za dosego določenega želenega cilja. Težava je v tem, da tovrstno razmišljanje olajšuje in pospešuje neskončni krogotok nasilja, v katerem se lahko vsakdo, ki močno veruje v nekaj, posluži nasilja nad drugimi kot sredstvo za dosego nečesa višjega dobrega, pri čemer lahko potem tisti, ki so žrtve tega nasilja najdejo opravičilo za svoj nasilni povračilni odgovor. In tako se krog nasilja nadaljuje v nedogled.

To posledicistično [consequentialist, ang.] razmišljanje o morali dobesedno uničuje svet in kaže na nekatera zelo čudna protislovja. Večji del zahodnega sveta trdi, da sprejema krščanstvo. Ne glede na morebitno nejasno stališče do določenih tematik, ki jo kaže Nova zaveza, pa je le-ta zelo jasna v odnosu do nasilja - odločno ga zavrača. A domnevno krščanski voditelji in njihovi domnevno krščanski volivci kljub temu z navidezno velikim odporom do nasilja opravičujejo posluževanje vseh mogočih nasilnih dejanj, z namenom doseči domnevno višje dobro, karkoli že to je. Tisti, proti katerim so ta nasilna dejanja uperjena, ravno tako trdijo, da so zvesti religijam, ki zavračajo nasilje, a se čutijo upravičene poslužiti se nasilja kot odgovor na prvotno nasilje, ki so ga bili deležni sami. In tako imamo zdaj ljudi, ki vsi po vrsti trdijo, da zavračajo nasilje na osnovi svojega verskega prepričanja, a sami izvajajo nasilje. In potem si drznemo reči, da smo ljudje, za razliko od živali, razumna bitja! 

Nasilje obravnava druge kot sredstvo za dosego cilja, namesto kot bitja, čigar življenja so namenjena njim samim. Ko izvajamo nasilje nad drugimi – bodisi nad ljudmi bodisi nad živalmi – prezremo njihovo inherentno vrednost. Obravnavamo jih le kot stvari, čigar življenja nimajo nobene vrednosti, razen tiste, ki jim jo določimo mi. In ravno to je tisto, kar vodi ljudi do izvajanja nasilnih kaznivih dejanj nad temnopoltimi ljudmi, ženskami, geji in lezbijkami. In to je tisto, kar nas vodi do tega, da popredmetimo živali in jih obravnavamo kot sredstvo, ki obstaja izključno za našo rabo. Vse to je nemoralno in bi moralo biti zavrnjeno.

Drugič, vprašanje za vse tiste "zaščitnike pravic živali", ki zagovarjate nasilje: zoper koga točno naj bi bilo to nasilje sploh usmerjeno? Kmet namreč vzreja živali zato, ker hoče ogromno število ljudi jesti meso in živalske proizvode. Kmet vzreja te živali v intenzivnih pogojih zato, ker želijo potrošniki čim cenejše meso in živalske proizvode. Toda ali je kmet edini krivec tukaj? Ali pa je morda odgovornost porazdeljena med vse, ki jedo živila živalskega izvora, vključno z vsemi tistimi ozaveščenimi vsejedi oz. neveganskimi "zagovorniki živali", ki uživajo "jajca proste reje" in meso "srečno" izkoriščanih živali in ki ustvarjajo povpraševanje, namesto katerega bi lahko kmet proizvajal nekaj drugega? Morda je res lažje označiti kmete za "sovražnike", toda to ignorira realna dejstva.

Kaj pa vivisekcija oz. z znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živalih in ki so pogosta tarča tistih, ki zagovarjajo nasilje nad izkoriščevalci živali? Če pustimo ob strani debato o tem ali vivisekcija sploh ponuja kakšne koristne informacije, ki omogočajo razreševanje človeških zdravstvenih vprašanj, bi se lahko večini bolezni, za katere vivisektorji [znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živih živalih; op.p.] uporabljajo živali, popolnoma izognili ali drastično zmanjšali njihovo pojavnost, če bi ljudje nehali jesti živila živalskega izvora in se nehali vesti samodestruktivno preko kajenja, prekomernega uživanja alkohola, uživanja drog in opustitvijo telesnih aktivnosti. Ponovno, kdo je resnični krivec? Nikakor ne mislim, da je vivisekcija kakorkoli upravičena, toda prav neverjetno se mi zdi, da tisti, ki zagovarjajo nasilje, vidijo vivisektorje kot ločene od družbenih okoliščin, ki dajejo povod za nastanek vivisekcije - in kar se tega tiče, smo sokrivi vsi.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da obstaja več načinov za reševanje zdravstvenih težav. Vivisekcija je le eden od načinov in po mnenju mnogih (vključno z mano) ne gre za posebej učinkovit način. Odločitev za vlaganje finančnih sredstev v vivisekcijo, namesto v druge, po vsej verjetnosti precej učinkovitejše načine, predstavlja tako politično odločitev kot tudi (ali celo bolj kot) znanstveno.

Na primer, ogromni finančni izdatki, ki so bili porabljeni za raziskave AIDS-a, ki temeljijo na testiranju na živalih, so bolnikom z AIDS-om prinesli zelo malo uporabnega. Večino tega, kar je omogočilo daljše in kvalitetnejše življenje tistih, ki trpijo za virusom HIV in za AIDS-om, je prišlo iz kliničnih poskusov na ljudeh, ki so soglašali oz. prostovoljno pristali na te poskuse. Vsekakor je upravičeno reči, da če bi bil denar namesto za raziskave na živalih porabljen za javne kampanje v zvezi z izobraževanjem ljudi o varni spolnosti, izmenjavi igel in razdeljevanju kondomov, bi delež novih primerov okužb s HIV drastično upadel. Odločitev za to, da se bo problem reševal s pomočjo poskusov na živalih, je v mnogočem tako politična kot družbena odločitev. Poskusi na živalih se štejejo kot sprejemljiv način reševanja problema AIDS-a, medtem ko so izmenjava igel, razdeljevanje kondomov in izobraževanje o varni spolnosti politično sporni.

Skratka, vivisektor ni edini krivec. Pravzaprav bi lahko trdili tudi, da so za uporabo živali v raziskavah AIDS-a v prvi vrsti odgovorni nazadnjaški politiki, ki se odzivajo na pričakovanja nazadnjaške politične baze, ki zavrača bolj učinkovite načine soočanja s problematiko AIDS-a.

Tretjič, ni mi jasno kaj sploh mislijo zagovorniki posluževanja nasilja da bodo s svojimi akcijami dosegli v praktičnem smislu. Prav gotovo je jasno, da ne delajo javnosti bolj dovzetne za stisko živali. Če kaj, potem velja ravno nasprotno in imajo ta dejanja precej negativen učinek v smislu dojemanja javnosti. Živimo v svetu, v katerem domala vsakdo, ki si lahko privošči jedenje živalskih proizvodov, to tudi počne. V takšnem svetu nasilje ne more biti razumljeno nikakor drugače kot negativno.

Z drugimi besedami, v svetu, v katerem večina ljudi smatra jedenje živil živalskega izvora za nekaj tako "naravnega" in "normalnega" kot pitje vode ali dihanje zraka, je nasilje zelo težko razumljeno drugače kot dejanje norosti in nikakor ne bo pripomoglo k nadaljnjemu razvoju naprednega mišljenja glede problematike izkoriščanja živali.

Izkoriščanje živali je v naši družbi zelo razširjeno. Razlog se nahaja v tem, ker mislimo, da sredstvo (domnevne koristi, ki jih dobimo iz izkoriščanja živali) upravičujejo cilj (zadajanje trpljenja in smrti milijardam živalim vsako leto) in ker obravnavamo živali izključno kot potrošno blago ter ignoriramo njihovo inherentno vrednost [ignoriramo dejstvo, da vsaka žival ceni svoje življenje, četudi ga ne ceni nihče drug; op.p.]. Ta problematika ne more biti smiselno naslovljena na način, da se pri poskusu upravičevanja nasilja nad ljudmi sklicujemo na te ideje.  

Dejstvo, da nekateri "zagovorniki živali", ki odobravajo nasilje, niso niti vegani, je resnično osupljivo. Ti ljudje so tako zelo zaskrbljeni za živali, da zagovarjajo celo zadajanje bolečine drugim ljudem, ki izkoriščajo živali, a očitno še sami ne zmorejo prenehati izkoriščati živali.

Pod črto je zadeva povsem jasna. Edini način za to, da bomo kdajkoli dosegli znaten vpliv na rešitev problema izkoriščanja živali, je preko miroljubnega izobraževanja. Začne se tako, da najprej sami postanemo vegani in zavrnemo nasilje nad živalmi v lastnih življenjih ter nato na ustvarjalen in miroljuben način izobražujemo druge ljudi oveganstvu kot moralni osnovi.

V prihodnje imam sicer namen to problematiko nasloviti v daljši obliki, a sem želel vnaprej deliti z vami nekaj misli.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar