ponedeljek, 25. julij 2016

Peter Singer in "luksuz" smrti

V enem prejšnjih blogov sem omenil, da je organizacija The Vegan Society v svoji reviji The Vegan objavila intervju z "očetom modernega gibanja za pravice živali" Petrom Singerjem, v naslednji izdaji revije s Tomom Reaganom in nazadnje še z menoj. V intervjuju s Petrom Singerjem, je le-ta izjavil:
»Da se izognemo zadajanju trpljenja živalim – da ne omenjam okoljskih stroškov zaradi intenzivne reje živali – moramo občutno zmanjšati živila živalskega izvora, ki jih uživamo. Toda ali to pomeni veganski svet? To je le ena izmed možnih rešitev, toda ne nujno edina. Če je zadajanje trpljenja tisto kar nas skrbi in ne ubijanje, potem si prav tako lahko predstavljam svet, v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a se občasno pocrkljajo z luksuzom jajc iz proste reje ali morda celo z mesom živali, ki živijo lepo življenje in so vzrejene pod pogoji, ki so naravni za njihovo vrsto in so nato humano ubite na kmetiji.« (The Vegan, jesen 2006)

Maja 2006 je v intervjuju v reviji Mother Jones Singer izjavil sledeče:
»V naših življenjih je vedno nekaj prostora za prizanesljivost do samega sebe. Poznam nekaj ljudi, ki so vegani v svojih domovih, toda kadar gredo ven v kakšno nobel restavracijo, si privoščijo luksuz, da ta večer niso vegani. V tem resnično ne vidim nič spornega.
Sam osebno ne jem mesa. Leta 1971 sem postal vegetarijanec. Postopoma sem čedalje bolj postajal vegan. Zdaj sem večinoma vegan, toda fleksibilen vegan. Ko grem v trgovino, ne kupujem nobenih ne-veganskih stvari zase. Toda kadar potujem ali grem h komu na obisk, sem prav vesel, če pojem kaj vegetarijanskega namesto veganskega.« 

Prav neverjetno je slišati, da je tako imenovani "oče gibanja za pravice živali":
  • "fleksibilen vegan", ki preneha biti vegan vsakič, ko se mu zazdi, da je tako bolj priročno. To pomeni, da v resnici sploh ni vegan. Še več, dosledno veganstvo celo označuje za "fanatično";  
  • misli, da veganski svet ni nujno rešitev problema izkoriščanja živali; ter
  • uživanje mesa in živil živalskega izvora imenuje "luksuz". 

Ti komentarji jasno razkrijejo stališče, ki predstavlja osrednji del Singerjeve teorije in ki je v popolnem nasprotju s stališčem pravic živali in abolicionizma. Po Singerjevem mnenju je trpljenje živali - in ne njihovo ubijanje - tisto, kar predstavlja glavni in morda celo edini moralni problem.

Namreč, Singer je mnenja, da ni težava v tem, da uporabljamo in ubijamo živali; edini problem je na kakšen način jih uporabljamo in ubijamo. Če imajo živali "lepo življenje in so vzrejene pod pogoji, ki so naravni za njihovo vrsto in so nato humano ubite na farmi", potem ne storimo nič nemoralnega, če jih uporabljamo in jemo.

Od kod takšno Singerjevo stališče? Zakaj misli, da uboj živali ne sproža temeljnih moralnih vprašanj?

Čeprav je Singer izrazil to stališče že na večih mestih in tudi v številnih svojih objavah, intervju v reviji The Vegan ponudi naslednjo v nizu potrditev:
»Menim, da obstajajo moralno pomembne razlike med različnimi živalskimi vrstami, kajti kognitivne sposobnosti so tiste, ki so pomembne za to ali je npr. zgrešeno ubiti določeno žival. Mislim, da je hujše ubiti samozavedajoče se bitje, torej takšno, ki se zaveda lastnega obstoja v času in prostoru in ima sposobnost načrtovanja prihodnosti, kot pa bitje, ki resda morda poseduje zavest, a se ne zaveda samega sebe in živi v nekakšni večni sedanjosti.« (The Vegan, jesen 2006)

Z drugimi besedami, Singer trdi, da če se bitje ne zaveda samega sebe na način kot se samega sebe zaveda človek – se pravi, če bitje nima reflektivnega samozavedanja (razpoznavanja samega sebe v ogledalu) – potem bitje ni samozavedajoče na moralno ustrezen način, ki bi pomenil, da ima interes po nadaljevanju svojega življenja in bi ga bilo nemoralno ubiti.

Kot sem že pojasnil v svoji knjigi z naslovom Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? ter na številnih drugih mestih, je Singerjev pogled problematičen v številnih ozirih.

Prvič, Singer trdi, da obstaja le ena sama moralno pomembna oblika samozavedanja – tista, ki je značilna za normalne ljudi.

Obstaja seveda več oblik samozavedanja. Vsako bitje, ki je čuteče oz. ima subjektivno zavedanje samega sebe je nedvomno samozavedajoče se bitje. Anna Charlton in jaz živiva s petimi rešenimi psi. Kadar eden od najinih psov vidi drugega, da dobi priboljšek, se zaveda, da ni on tisti, ki ga je dobil. Usede pred mene in čaka toliko časa, dokler tudi njemu ne dam priboljška. To je samozavedanje. Zaveda se, da je tisti, ki je prvotno dobil priboljšek nekdo drug in ne on.

Ljudje lahko v ogledalu razpoznajo svojo podobo; psi lahko razpoznajo svojo vonjavo na grmu, ki so ga obiskali pred tedni. Gre preprosto za dve različni obliki samozavedanja. Toda reči, da je ena oblika samozavedanja v moralnem smislu boljša od druge, je odraz specizma [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.].

Drugič, Singer očitno misli, da samo ljudje (in morda tudi človeku podobni primati) načrtujejo prihodnost oz. izražajo želje povezane s prihodnostjo. Ponovno, Singerjeva stališča odražajo specizem, saj  trdi, da je edini način načrtovanja prihodnosti tisti, ki ga ima človek. Če bitje torej ne dela načrtov s pomočjo koledarjev in ur, potem nima želja za prihodnost. 

Najljubše razvedrilo ene od najinih psičk je vožnja z avtom. Če kjerkoli zagleda moje ključe od avtomobila, jih zagrabi z gobcem, prinese do mene, odloži pred moje noge in me pogleda. Tega vedenja ni mogoče pojasniti nikakor drugače kot izraz želje nekaj početi. Dejstvo, da psička ne nosi zapestne ure (oz. ure za na tačko) in si misli, "čez 15 minut bi se šla rada vozit z avtom", je nepomembno. Izraža željo po nečem kar bi rada počela in to zadostuje.  

Tretjič, četudi je zavest nekega bitja obstala zakoreninjena v "večni sedanjosti", to ne pomeni, da bitje ni samozavedajoče na moralno relevanten način. Predstavljajte si človeka, ki ima začasno popolno amnezijo, obliko amnezije v kateri se zaveda samega sebe samo v sedanjosti, se ne spominja ničesar iz preteklosti in ni zmožen razmišljati o prihodnosti. Nekako tako Singer dojema živali – kot zakoreninjene v večni sedanjosti. Ali lahko sklepamo, da človek s takšno obliko amnezije nima samozavedanja? Ne moremo. Takšen človek se zaveda samega sebe, četudi samo v sedanjosti. Enako je pri živalih. Četudi bi se zavedale same sebe samo v sedanjosti, to ne pomeni, da ne cenijo svojih lastnih življenj in jih skrbi le to na kakšen način ravnamo z njimi. To je čisti specizem! 

Četrtič in kar je najpomembneje, nobene logične povezave ni med razlikami v kognitivnih značilnostih in vprašanjem uporabe živali. Razlike v kognitivnih sposobnostih morda pridejo v poštev v nekaterih situacijah. Zamislite si situacijo človeka s hudimi motnjami v duševnem razvoju. Takšnemu človeku morda ne bomo dali vozniškega izpita, saj ni zmožen voziti avta oz. razumeti specifičnih prometnih zakonitosti. Toda ali je njegovo zdravstveno stanje kakorkoli relevantno za to, da ga proti njegovi volji uporabimo kot poskusnega zajčka v biomedicinskih poskusih ali kot prisilnega darovalca organov? Nikakor. Pravzaprav bi se mnogi med nami postavili njemu v bran in trdili, da njegova specifična ranljivost pomeni, da imamo do njega celo večjo moralno obvezo in ne manjšo. In enako velja za živali. Dejstvo, da ima krava drugačen način razmišljanja od našega, lahko pomeni, da ji ne bomo podelili vozniškega izpita, toda hkrati to ne pomeni, da lahko kravo uporabimo v namene, v katere ne bi nikoli uporabili ljudi.

Za Singerja je veganstvo preprosto le eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, toda kot pravi sam, "ne nujno edini način". Še vedno si lahko privoščimo "luksuz" uživanja jajc in mesa živali, ki so imele "lepo življenje" in bile "humano ubite". Glede na to, da Singer aktivno oglašuje trgovce kot je Whole Foods, čigar živali zagotovo niso imele "lepih življenj" ali "humane" smrti, v resnici pravi, da je sprejemljivo uživati živali, ki so bile (morda) malce manj trpinčene.

In če smo vegani večino časa, si po njegovem očitno lahko privoščimo celo "luksuz" jedenja konvencionalno vzrejenega mesa in drugih živil živalskega izvora, ko obiščemo "nobel restavracijo". Ali se to opravičilo nanaša samo na tiste ljudi, ki imajo dovolj denarja, da jedo na "nobel" krajih? Ali je občasno jedenje hamburgerjev vedno nemoralno, glede na to, da McDonald´s ni dovolj "nobel"? Ali pa morda uživanje McDonald´s-ovih hamburgerjev ni moralno sporno, glede na to, da so pri McDonald´s-u s Singerjevo pomočjo in njegovim navdušenim odobravanjem vpeljali postopke klanja in smernice ravnanja z živalmi, ki jih priporoča gospa Temple Grandin

Le kdo bi vedel. 
[Opomba: nedavno je Singer znova javno podprl in hvalil McDonald´s, ker uporabljajo jajca iz "proste" reje. Glejte blog: McDonaldsova jajca "proste reje", Peter McSinger in McŽivalsko gibanje; op.p.] 

Nadalje, če je Singerjeva skrb (kot trdi sam) trpljenje in ne ubijanje živali, potem je njegovo lastno vedenje nedosledno. Pravi namreč, da je vegan takrat, ko nakupuje zase: "Toda kadar potujem ali grem h komu na obisk, sem prav vesel, če pojem kaj vegetarijanskega namesto veganskega." Se pravi, na potovanjih ali ko je pri nekomu na obisku, bo Singer jedel vsa živila živalskega izvora razen mesa (domnevam, da je to tisto, kar hoče reči s "pojesti kaj vegetarijanskega").

Toda zakaj bi Singer sploh ločeval med mesom in ostalimi živili živalskega izvora? Čeprav meso zahteva ubijanje živali, Singer vendar ne misli, da je ubiti žival moralno sporno, ali vsaj ne dovolj sporno, da bi bilo veganstvo moralni imperativ. Če je trpljenje tisto, ki šteje, potem je treba vedeti, da mlečni izdelki in jajca zagotovo vsebujejo vsaj toliko trpljenja kot meso, živali v mlečni industriji in kokoši nesnice pa končajo v istih klavnicah kot živali vzrejene za meso, takoj ko jim upade produktivnost in so "odslužene". Pravzaprav, kot sem že večkrat dejal, je v kozarcu mleka verjetno celo več trpljenja kot v zrezku. Torej kot kaže, če je trpljenje tisto, ki skrbi Singerja, potem ne bi smel biti "fleksibilen" pri ne-mesni hrani.

Če bi bili Singerjevi pogledi le razglabljanje zmedenega akademika, ki ne bi imelo posledic v resničnnem svetu, bi morda še lahko ignorirali njegova elitistična stališča glede tega katera oblika samozavedanja se šteje kot moralno pomembna pri upravičevanju "luksuza" jedenja mesa in ostalih živil živalskega izvora. Toda na žalost predstavljajo Singerjevi absurdni in s specizmom prežeti nazori temelj vseprisotnega, svetovnega gibanja za pravice živali (beri: gibanja za "meso srečnih živali"), ki si prizadeva sodelovati z industrijo izkoriščanja živali z namenom narediti izkoriščanje živali bolj "humano", tako da omogočimo ljudem biti "osveščeni vsejedci".

Singerjeve nazore so uvedle številne welfare organizacije [organizacije za "dobrobit" živali; op.p.], kot na primer People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), ki je podelila priznanje načrtovalki klavnic, gospe Temple Grandin, in priznanje trgovski verigi Whole Foods za oglaševanje "mesa srečnih živali"; ali na primer Humane Society of the United States (HSUS), ki promovira welfare reforme, ki povečujejo produktivnost in zaslužek izkoriščevalcev živali ter sponzorira oznako Certified Humane Raised and Handled  [Cetrifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.], ki potrošnikom jamči, da z nakupom točno določenih živalskih trupel in izločkov delujejo na višjem moralnem nivoju kot običajni kupci; ali na primer organizacija Vegan Outreach, ki trdi, da veganstvo "samo po sebi ne predstavlja cilja. Ni ne dogma, ne religija, niti seznam prepovedanih sestavin ali striktnih zakonov – je le eno izmed sredstev za nasprotovanje krutostim in za zmanjševanje trpljenja." [Na tej povezavi si lahko ogledate še najnovejšo v nizu absurdnih izjav organizacije Vegan Outreach; op.p.].

Singerjev pristop so prevzele vse organizacije za "dobrobit/zaščito/pravice" živali [tudi vsa društva v Sloveniji, saj nobeno ne zavzema stališča, da je veganstvo moralna osnova oz. imperativ - glejte sledeče povezave: 123456; op.p.] in postale partnerice z institucionalnimi izkoriščevalci živali ter služijo kot podaljšana marketinška roka mesne, mlečne in jajčne industrije. Welfare reforme, ki jih te organizacije podpirajo, storijo zelo malo, če sploh kaj, za pomoč živalim. In te reforme, združene s čaščenjem in podporo s strani Singerja in njegove brigade zagovornikov "mesa srečno izkoriščanih živali", nedvomno povzročijo, da se ljudje počutijo pomirjene ob nadaljevanju jedenja živalskih proizvodov ali pa se celo vrnejo nazaj k jedenju tistih živalskih proizvodov, ki so se jim nekoč izogibali.

Da boste lažje uvideli problem Singerjevega pristopa (če ga že tako ali tako niste v prvem trenutku), vstavite svoja obstoječa moralna načela glede rasizma, seksizma ali homofobije v Singerjev model. Kako zveni, če skušate upravičiti občasno "pregrešitev" glede teh oblik diskriminacije? Ali je v redu privoščiti si "luksuz" malce seksizma na sobotni večer? Je v redu vdajati se "luksuzu" prisostvovanja zboru Ku-Klux-Klana? Ali naredimo dovolj, če omejimo svoje homofobne žaljivke na en dan v tednu?

Tukaj je še en Singerjev citat iz intervjuja v reviji Mother Jones:
»Rad bi poudaril, da – še zlasti iz utilitarističnega vidika - nikakor ne mislim, da jesti etično pomeni, da se moramo na vsak način ravnati po strogih pravilih. Menim, da še vedno delujemo etično, če občasno sklepamo kompromise. Včasih je zelo težko in zelo nepriročno dobiti veganski izdelek, zato se pač zadovoljimo s čim drugim.«

In zdaj nadomestite to s katerokoli drugo obliko diskriminacije oz. nasilja. Ali bi bilo sprejemljivo reči, da se ne rabimo na vsak način ravnati po strogih pravilih glede prepovedi posilstva? Konec koncev bodo lahko prišli trenutki, ko bo "zelo težko in zelo nepriročno" ne sodelovati pri posilstvu.

Izkoriščanje živali je tako globoko vtisnjeno v našo družbo, kulturo in zgodovino, da ga nismo navajeni uzreti na isti ravni kot ostale oblike diskriminacije. Če želimo, da se bo kdajkoli kaj spremenilo, moramo začeti razmišljati izven obstoječih zmedenih okvirjev in jasno povedati, da ne moremo nikakor upravičiti uporabe živali – ne glede na to kako "humano" ravnamo z njimi. Vse dokler se ne bomo odmaknili od označevanja živalskih trupel in živalskih proizvodov kot "luksuznih" in zavrnili idejo, da ni potrebno biti vegan kadar se nam zazdi, da je to "zelo težko, zelo nepriročno", dotlej tega procesa še nismo niti začeli.

Za konec bi rad delil z vami zgodbo o nečem, kar se mi je zgodilo prejšnji teden. Šel sem v trgovino Whole Foods po nekaj ekološke zelenjave. Na sebi sem imel oblečeno majico z napisom Vegan Freak.

V vrsti pred blagajno sem stal za neko žensko, ki je imela poln nakupovalni voziček, vključno s precejšnjo količino mesa in sira. Opazila je mojo majico in me vprašala kaj pomeni "Vegan Freak". Pojasnil sem ji, da gre za spletno stran in podcast posvečen izobraževanju o veganstvu. Zanimalo jo je, če sem vegan. Odvrnil sem, da sem vegan že 25 let.

Povedala mi je, da je bila pred leti vegetarijanka, ker pa imajo njen mož in otroci radi meso, ga je spet začela jesti tudi sama, a ob tem dodala: »Meso kupujem le v tej trgovini. Sem članica organizacije za pravice živali PETA, ki je tej trgovini podelila priznanje za dobro ravnanje z živalmi.« Vprašala me je ali sem videl napis na oddelku za meso in sir, ki pravi, da Whole Foods trgovina odkupuje le od tistih proizvajalcev, ki vzrejajo svoje živali na "humani" način. Odvrnil sem, da sem ga videl. Ja, Whole Foods ima res takšne napise – pravzaprav so precej velikih dimenzij in jih je težko zgrešiti. Odgovoril sem ji, da življenja živali, ki se nahajajo v Whole Foods delikatesi, niso bila v ničemer drugačna od življenj ostalih živali v drugih trgovinah, saj so na koncu vse ubite. Njen odgovor je bil: »Ja, ampak upam, da so manj trpele.«

In točno to je tisto, kamor nas je pripeljal Peter Singer. Veganstvo ni nujno. Če "oče modernega gibanja za pravice živali" ni niti vegan in smatra dosledno veganstvo za "fanatično", le zakaj bi potem sploh kdorkoli drug rabil biti vegan? Lahko uživamo "luksuz" jedenja mesa in proizvodov, ki so narejeni iz živali, čigar trpinčenje je bilo manj kruto od trpinčenja ostalih živali, ter, če smo vegani večino časa, se lahko tudi mirne vesti pocrkljamo s konvencionalno trpinčenimi živalmi, kadar se razkazujemo v "nobel restavraciji".

Lahko si dovolimo uživati v "luksuzu", ki ga je bilo mogoče ustvariti le s smrtjo.

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):





Ni komentarjev:

Objavite komentar