sobota, 30. julij 2016

Peter Singer in manjvrednost živalskega življenja

Nekateri zagovorniki pravic živali trdijo, da ni nobene bistvene razlike med abolicionističnim pristopom in "new welfare" pristopom Petra Singerja, t.i. "očeta gibanja za pravice živali".  

O Singerjevih stališčih sem v svojih preteklih blogih (glejte povezavi: 1, 2), knjigah in člankih razpravljal z namenom, da pokažem na pomembne teoretične in praktične razlike v najinih pristopih. Eden izmed številnih primerov je tudi njegov nedavni intervju, v katerem je izjavil: 
»Lahko rečete, da je zgrešeno ubiti živo bitje, ki je čuteče ali ima zavest. Toda, če razmišljate na takšen način, potem menite, da je enako zgrešeno ubiti piščanca ali miš, kot je zgrešeno ubiti tebe ali mene. S tem se pač ne morem strinjati. Morda je oboje zgrešeno, toda vsakodnevno je ubitih na milijone piščancev. In to zame ni enaka tragedija, kot če je ubitih na milijone ljudi. Zakaj? Zato, ker smo ljudje v prihodnost usmerjena bitja, ki gojimo upanja in želje za bodočnost. To se mi zdi verodostojen odgovor na vprašanje, zakaj je tako tragično, kadar umrejo ljudje.«

Singer torej zelo jasno artikulira welfare stališče, da imajo življenja živali manjšo moralno vrednost od življenj ljudi.

Njegove izjave so problematične v številnih ozirih. Prvič, Singer domneva, da piščanci in druge čuteče živali niso v prihodnost usmerjena bitja. Sam sicer nimam veliko osebnih izkušenj s piščanci, toda vem dovolj o njih, da lahko zaključim, da njihovega vedenja ni moč razložiti brez da bi jim pripisali neke vrste sposobnosti zaznavanja sveta, ki je enakovredna temu, kar pri ljudeh označujemo za usmerjenost v prihodnost. Zelo očitno je, da imajo piščanci svoje interese, hotenja in želje, ter so sposobni delovati v prid zadovoljitve teh interesov in hotenj. S tem ko jih ubijemo, onemogočimo njihovo zadovoljevanje interesov, hotenj in želja - enako kot to povzročimo kadar ubijemo ljudi.  

Imam precej izkušenj s psi in zagotovo bi bil osupel, če bi nekdo trdil, da psi niso v prihodnost usmerjena bitja ali da nimajo pričakovanj in želja.

Singerjeva osnovna predpostavka je, da si lahko usmerjen v prihodnost, imaš pričakovanja in želje le, če imaš te lastnosti izražene na način, kot jih imajo ljudje. Takšno stališče je očiten odraz specizma [diskriminacija na podlagi življenjske vrste; op.p.]. Človekove miselne predstave so neločljivo povezane s simbolno komunikacijo. Živali po vsej verjetnosti zelo drugače zaznavajo svet kot ljudje, saj ne uporabljajo simbolne komunikacije. Toda to zagotovo ne pomeni, da živali nimajo sistema zaznavanja sveta, ki je enakovreden človeškemu.  

Drugič, in kar je še bolj pomembno, je moralna vrednost, ki jo Singer pripisuje sposobnosti načrtovanja prihodnosti. Kaj lahko potem rečemo za ljudi, ki imajo začasno popolno amnezijo? Zavedajo se samega sebe v sedanjosti, a niso sposobni priklicati v spomin preteklosti ali načrtovati prihodnost. Bi jih bilo ubiti moralno zgrešeno? Vsekakor. Ali bi rekli, da je huje (moralno ali zakonsko) ubiti osebo, ki ni v takšnem stanju? Seveda ne. Oba uboja bi smatrali za enako kazniva, kajti v obeh primerih bi človeka prikrajšali za življenje, ki je dragoceno njemu osebno. Življenje piščanca je piščancu enako dragoceno kot je moje življenje meni ter kot je življenje človeka z začasno popolno amnezijo dragoceno njemu samemu.

Nadalje, po Singerjevi analogiji bi lahko rekli, da je življenje človeka, ki ima več pričakovanj in želja, vrednejše od življenja človeka, ki ima vročino. Torej je življenje depresivnega človeka, ki morda ni posebno navdušen nad prihodnostjo in njenim načrtovanjem ali življenje revnega človeka, katerega pričakovanja in želje so osredotočene le na naslednji obrok ali prostor za spanje, vredno manj od življenja npr. univerzitetnega profesorja iz Princetona, ki ima veliko, veliko pričakovanj in načrtov za prihodnost.

Singerjevi komentarji – kot vedno doslej - odražajo welfare stališče, da uporaba živali ni glavni ali sploh kakršenkoli moralni problem, kajti živali dejansko nimajo interesa po življenju. Skratka, pristaši welfare pristopa trdijo, da imajo živali zgolj interes, da ne bi trpele. In glede na to, da nimajo interesa po nadaljevanju življenja, saj so brez pričakovanj oz. želja za prihodnost, jih lahko uporabljamo za svoje namene vse dokler ravnamo z njimi "humano". Singer več kot očitno sprejema welfare načelo, da so živali v moralnem smislu manjvredne od ljudi. Zelo jasno, nedvoumno in redno zavrača pojem pravic živali, navkljub trditvi – izrečeni tudi v omenjenem intervjuju – da si je prizadeval »ustvariti gibanje za pravice živali.«

Singerjevi komentarji v tem intervjuju ne predstavljajo ničesar novega. Enake stvari govori že vrsto let, začenši s knjigo Animal Liberation, ki ne govori o pravicah živali, a je Singerju vseeno prinesla naziv "oče gibanja za pravice živali". Naravnost šokantno je videti, da tako veliko število zagovornikov živali vztraja, da ni nobene bistvene razlike med Singerjevimi stališči in abolicionističnim pristopom k pravicam živali.

Tistim zagovornikom živali, ki ne uvidijo razlike, lahko izrazim le svojo iskreno in globoko osuplost.

Gary L. Francione
©2009 Gary L. Francione

DODANO 22. MARCA, 2009:

Včeraj sem prejel e-mail od nekoga, ki je dejal:
»Pred kratkim sem se udeležil predavanja Petra Singerja. Bil sem zgrožen in zbegan, ko sem ga slišal razločno reči, da ubijati živali ni specistično dejanje, če je izvedeno neboleče. Prebral sem nekaj vaših zapisov in seveda nasprotujem tej Singerjevi trditvi. Po končanem predavanju sem bil jezen in razočaran. Kako je sploh mogoče, da mi avtor gibanja in "Biblije o pravicah živali" dopoveduje, da je v redu ubijati živali?«

Kot sem navedel v zgornjem blogu, nihče ne bi smel biti več presenečen ali šokiran, da Singer ubijanja živali kot takega ne smatra za sporno. Enako stališče namreč zagovarja že vsaj 33 let, vse odkar je napisal knjigo Animal Liberation. Ubijanja živali ne šteje za specizem, ker ne verjame, da imajo živali interes po nadaljevanju življenja, zato jim ne škodimo, ko jih ubijemo na neboleč način. Kot sem razložil v zgornjem besedilu (in tudi drugod), Singerjevo stališče, da to ni specizem, temelji ravno na izrecni specistični predpostavki, ki pravi, da imajo lahko živali interes po nadaljevanju življenja samo v primeru, če imajo točno določeno obliko reflektivnega samozavedanja [prepoznavanje samega sebe v ogledalu; op.p.], ki ga povezujemo z normalnimi odraslimi ljudmi.

Tisto kar je resnično presenetljivo in šokantno je to, da gibanje za "pravice živali" oglašuje knjigo Animal Liberation kot ""biblijo" "modernega gibanja za pravice živali" ter sprejema in predstavlja Singerja kot "očeta modernega gibanja za pravice živali".

Veliko ljudi kritizira Singerja ker svoje stališče označuje za stališče "pravic živali". Peter tega zagotovo ne bi smel početi, saj to ne drži in on se tega zelo dobro zaveda, kar je tudi že večkrat jasno priznal.

Toda glavna odgovornost je na ramenih zagovornikov živali, ki se jim očitno nikoli ni zdelo vredno prebrati kaj sploh piše v knjigi Animal Liberation, preden so jo označili za "biblijo" in ki si niso vzeli časa niti za to, da bi kritično razmislili o pomenu "pravic živali".

Nikoli prej v zgodovini človeštva ni bilo kakšno gibanje za družbeno pravičnost tako globoko zmedeno.

Gary L. Francione
©2009 Gary L. Francione

******* 
Če še niste vegan, postanite vegan. Je povsem preprosto, boljše za vaše zdravje, boljše za planet in najpomembneje – je moralno pravilna odločitev. To dolgujemo živalim. In ko postanete vegan, izobražujte ostale ljudi o veganstvu.

Prevod: Leon Kralj

Vse o veganstvu izveste na: www.howdoigovegan.com


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




Ni komentarjev:

Objavite komentar