sobota, 24. junij 2017

Enakost in podobnost z ljudmi

6. oktober, 2007 /avtor Gary L. Francione

Paola Cavalieri, skupaj s Petrom Singerjem sourednica knjige The Great Ape Project: Equality Beyond Humanity, je napisala esej o nedavni ustrelitvi šimpanza Johnnyja, 40-letnega šimpanza iz živalskega vrta Whipsnade v Bedfordshiru, severno od Londona. Po pisanju Cavalierijeve je bil Johnny ustreljen zato, ker so ga čuvaji iz živalskega vrta označili za "´težavnega´". Časopis The Times navaja, da sta šimpanz Johnny in šimpanzinja Koko pobegnila iz živalskega vrta in Koko se je "na bližnjem travniku predala čuvaju", medtem ko se Johnny očitno ni in odločili so se, da ga zaradi "varnosti ljudi" ustrelijo.

Ustrelitev Johnnyja je bila vsekakor strašna tragedija – na večih ravneh. Prvič, Johnny je prebil več desetletij v živalskem vrtu, ki, celo v najboljših okoliščinah, ni nič drugega kot pomilovanja vreden zapor za tam zaprte živali. Preden so Johnnyja in Koko lansko leto preselili v Bedfordshire, sta bila zaprta v živalskem vrtu Regent´s Park v Londonu. Enostavno ni primerjave med naravnim življenjem šimpanzov v divjini in pogoji v katerih so zadržani v teh freak-šovih, ki jim rečemo živalski vrt. Drugič, nerazumljivo je zakaj Johnnyja, če se je upiral prijetju, niso ustrelili z uspavalom, čeprav so nekateri rekli, da bi še vedno predstavljal nevarnost za obiskovalce živalskega vrta, preden bi uspavalo začelo delovati.

Cavalierijeva premišljeno zavrača "hierarhični pristop", po katerem "so ljudje zaradi bogatejšega dojemanja svojega življenja upravičeni do večje moralne zaščite". Cavalierijeva opozarja na nevarnost, da bi lahko posledično rekli tudi, da "lahko manj inteligentne ljudi obravnavamo drugače". Toda bistveni poudarek njenega argumenta je pravzaprav v nasprotju s tem na kar opozarja. V svojem argumentu se namreč osredotoča na to, da "so šimpanzi, gorile in orangutani naši najbližji sorodniki, ki imajo 98-99% našega DNK ter da so ´človeku podobne opice´ naravna kategorija le dokler se nanaša na ljudi". Cavalierijeva argumentira, da so šimpanzi "podobni nam" - da so kognitivno enaki kot mi in delijo z nami sposobnost "bogatejšega dojemanja svojega življenja". Pravi, da so sposobni kompleksnega medsebojnega sodelovanja in socialnega ravnanja, prenosa kulture, vključno z učenjem veščin, kot je izdelava in uporaba orodja, posedujejo razum - "ta od nekdaj opevani pokazatelj naše večvrednosti", uporabljajo simbolno komunikacijo ter imajo reflektivno samozavedanje [razpoznajo sami sebe v ogledalu; če pogledajo v ogledalo, razpoznajo, da gre zanje in ne za nekoga ali nekaj drugega; op.p.].

Na analizo Cavalierijeve ponujam štiri odgovore:

Prvič, problemtično je domnevati, da imajo ljudje "bogateljše dojemanje svojega življenja" in da so živali primerljive z "manj inteligentnimi ljudmi". Vsaka vrsta ima obliko življenja, ki je cenjena s strani slehernega predstavnika te vrste. Pojma nimam ali imajo moji rešeni psi življenja, ki so manj "bogata" od mojega. Sploh ne vem kaj naj bi to pomenilo. Moje dojemanje življenja je morda drugačno od dojemanja življenja, kot ga ima pes ali miš, toda to ne pomeni, da je moje dojemanje življenja "bogatejše".  

Vsekakor razumem argument, ki izpostavlja bojazen, da če smo zaradi pomanjkanja moralno večvrednih značilnosti pri živalih upravičeni do tega, da jim pripišemo manj ali nič moralne zaščite, bi potemtakem morali, razen, če hočemo biti specisti, na enak način obravnavati tudi podobno situirane – npr. "manj inteligentne" - ljudi. Toda težava je v tem, da že v sami osnovi domnevamo, da imamo ljudje moralno večvredne značilnosti ter da je zato človeško življenje "bogatejše" od živalskega. To je splošno sprejeta zmota med mnogimi teoretiki etike o živalih, vključno s Tomom Reganom. Kot sem razložil v članku za New Scientist, ni nobenega razloga za domnevo, da smo zaradi značilnosti, za katere mislimo, da so unikatno človeške, upravičeni do normativnega sklepa, da imajo tisti s takšnimi značilnostmi "bogatejše" življenje.  

Drugič, "hierarhični pristop" ne predstavlja nobenih težav utilitaristom kot je Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], ki bi bil pripravljen pripisati manjšo moralno vrednost "manj inteligentnim" ljudem.

Tretjič, dejstvo, da se vsi že dolgo časa zavedamo kako zelo so nam podobni šimpanzi in druge človeku podobne opice, a še kar naprej podpiramo njihovo popredmetenje, kaže na to, da je "podobnost" precej neuspešen koncept, ki ne pripomore kaj dosti k spremembi človekovega ravnanja. Kot sem pojasnil v knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog?, je igrica "kdo je bolj podoben nam" ena tistih, v kateri živali nikoli ne morejo zmagati. Na ta način jih nikoli ne bomo priznali za bitja, ki imajo dovolj razvito "posebno" značilnost, ki zadostuje za to, da jih prenehamo izkoriščati, če želimo s tem nadaljevati. Zavajamo sami sebe, če mislimo, da se rešitev problematike izkoriščanja živali nahaja v tem, da kognitivni etologi izvajajo poskuse, ki, ironično, lahko vključujejo tudi vivisekcijo, z namenom, da pokažejo kolikšno mero neke "posebne" značilnosti posedujejo človeku podobne opice, delfini, papige, itd.. Empirična podobnost ni vprašljiva; vprašljiva je moralna teorija. Jane Goodall, ki je napisala uvodno poglavje knjige The Great Ape Project, ve bolje od kogarkoli drugega med nami kako zelo podobne so ne-človeške človeku podobne opice človeškim opicam; pa kljub temu niti ona ni pripravljena jasno obsoditi uporabo vseh človeku podobnih opic v biomedicinskih poskusih ter pozvati k takojšnjem prenehanju izvajanja le-teh.

Četrtič, kot sem zapisal v svojem poglavju v The Great Ape Project in kot sem od tedaj že večkrat ponovil, je pravica do celovitega članstva v moralni skupnosti in pravica do tega, da nisi obravnavan kot lastnina, odvisna le od ene same značilnosti – sposobnosti občutenja. Če je bitje čuteče, potem imamo moralno obvezo ne obravnavati tega bitja kot vir ali potrošno blago. Dejstvo, da pes morda nima takšne oblike reflektivnega samozavedanja kot jo ima šimpanz, ne pomeni, da pes in šimpanz nista enakovredna v tem, da ne smemo ignorirati njunega temeljnega interesa do nadaljevanja življenja in do odsotnosti trpljenja, če to koristi nekomu drugemu.

Živali se vsakodnevno ubija v živalskih vrtovih (in na številnih drugih krajih) iz različnih razlogov. Ustrelitev Johnnyja je bila gotovo tragična, toda enako velja za smrti vseh tistih živali, ki nam niso tako "podobne" kot Johnny, a so enako bitja s subjektivnim zavedanjem, ki cenijo svoje življenje na svoj način.

Postanite vegan, nikoli ne obiskujte živalskih vrtov in se uprite vzpostavljanju novih hierarhij, osnovanih na antropocentričnih vrednotah.

Ljudje nismo glavno merilo za vse stvari; smo le eno merilo izmed mnogih.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



sreda, 21. junij 2017

Prelomni "Projekt: Človeku podobne opice", ki pa se ni izkazal za prelomnega

20. december, 2006 /avtor Gary L. Francione

Če ste bili kdaj vključeni v gibanje za pravice živali – pravzaprav, če ste v vsem svojem življenju le enkrat nakazali svoj prispevek kakšni organizaciji za pravice živali – verjetno zdaj nenehno prejemate prošnje za donacije. Prejšnji teden, ko sem pregledoval vse te številne priložnosti, ki mi jih ponujajo za to, da "pomagam živalim" z denarnim nakazilom, sem opazil eno od organizacije New England Anti-Vivisection Society (NEAVS) [Društvo proti poskusom na živalih; op.p.], ki me naproša za denarno podporo projektu "R&R: Release and Restitution for Chimpanzees in U.S. Laboratories" [izpustitev in resocializacija šimpanzov iz ameriških laboratorijev; op.p.].

NEAVS nas seznanja, da šimpanzi »delijo z nami 96% genov. Živijo v družinah, ščitijo svoje otroke, tvorijo prijateljstva in izražajo veselje, žalost in jezo. Kažejo inteligenco, humor in sočutje.« Kampanja govori o tem, da so šimpanzi, zato ker imajo kognitivne sposobnosti in genetski profil podoben našemu, »resnični individuumi z edinstvenimi osebnostmi in enakimi potrebami kot jih imava ti in jaz.« NEAVS zbira donacije za zagon kampanje, ki bo osveščala javnost in se zavzemala za spremembo zakonodaje, z namenom pridružiti se tistim državam, ki so »prepovedale ali strogo omejile poskuse na šimpanzih in drugih človeku podobnih opicah.«

Kampanja organizacije NEAVS in podobne akcije – mnogo jih je – niso nekaj novega oz. originalnega. Leta 1993 so številni akademiki sodelovali pri nastanku knjige esejev z naslovom The Great Ape Project (GAP) [Projekt Človeku podobne opice; op.p.]. Knjiga je bila pospremljena z dokumentom "A Declaration on Great Apes" [Deklaracija o človeku podobnih opicah; op.p.], ki so ga podpisali vsi sodelujoči. Deklaracija pravi, da so človeku podobne opice »najbližji sorodniki naše vrste« in da imajo »zadosten nivo mentalnih sposobnosti in emocionalnega življenja, da se jih lahko upravičeno vključi v skupnost enakovrednih.«

Po letu 1993 so se v številnih državah razširila prizadevanja za omejitev oz. prenehanje poskusov na človeku podobnih opicah. Ideja v ozadju teh prizadevanj je, da ker imajo človeku podobne opice značilnosti, za katere se je sprva mislilo, da so unikatno človeške, kot npr. samozavedanje, abstraktno mišljenje, čustva in sposobnost komunikacije v simbolnem jeziku, so zato upravičene do nekaterih temeljnih pravic.

Zagotovo se strinjam, da ni prav uporabljati človeku podobnih opic v poskusih, cirkusih, jih zapirati v živalske vrtove ali uporabljati za katerekoli druge namene. Toda zavračam, kot to sam imenujem, idejo “podobnosti uma”, ki povezuje moralni status živali z njihovim posedovanjem človeku podobnih kognitivnih značilnosti. Izkoriščanje človeku podobnih opic je nemoralno iz istega razloga kot je nemoralno izkoriščati na stotine milijonov miši in podgan, ki so rutinsko izkoriščane v laboratorijih, ali na stotine milijard živali, ki jih ubijamo in jemo: človeku podobne opice in vse te ostale živali so, enako kot mi, čuteče. Imajo zavedanje; subjektivno zavest; imajo interese; lahko trpijo. Za to, da bi nekoga smatrali kot osebo, ne rabi imeti nobene druge značilnosti kot sposobnost občutenja.  

Tudi sam sem bil del projekta GAP in izvorni podpisnik Deklaracije o človeku podobnih opicah. Vseeno sem leta 1993 v svojem eseju v knjigi GAP in obširjene v svojih kasnejših pisanjih, izrazil stališče, da za priznanje osebnosti zadostuje sposobnost občutenja. Toda zdaj vidim, da je bil celoten GAP projekt zgrešen že od samega začetka in obžalujem svojo udeležbo.

GAP, R&R in podobni projekti so problematični, ker namigujejo, da je določena živalska vrsta "posebna" na temelju tega, ker je podobna ljudem. Slednje z ničemer ne izzove specistične hierarhije – le še bolj jo okrepi – in sicer na najmanj dva načina: 

Prvič, z empiričnega vidika namiguje, da imajo le tiste živali, ki posedujejo človeku podobno zavedanje ob tem tudi neke druge značilnosti, čeprav jih v resnici delijo z drugimi vrstami. Na primer, zbiralec donacij za Projekt R&R nam razlaga, da šimpanzi čustvujejo enako kot ljudje in imajo kompleksne socialne vezi, ki jih ne morejo zadovoljevati v laboratorijskih pogojih. Prepričan sem, da je to res, toda hkrati sem tudi prepričan, da so tudi podgane inteligentne, da imajo čustva, kompleksne družbene vezi ter da so zelo frustrirane, ko so zapakirane v plastične laboratorijske zabojčke, velikosti škatel za čevlje.

Projekt R&R namiguje, da šimpanzi trpijo bolj kot ostale laboratorijske živali. Morda trpijo bolj, morda ne. Tega ne vem ne jaz, ne NEAVS, ne kdorkoli drug. Glede na to, da so šimpanzi bolj podobni ljudem kot ostale živali, imajo morda (tako kot ljudje) določene psihološke mehanizme, ki jim omogočajo, da se ob soočenju s stresom "izklopijo", česar podgane, miši in druga čuteča bitja nimajo. Kakorkoli že, nevarno se je igrati igrico "X trpi bolj kot Y". Ravno to je namreč tista objestnost, ki nas je sploh pripeljala do tega, da mislimo, da je uporaba šimpanzov v poskusih upravičena – mi domnevno trpimo bolj kot oni, zato ker imamo v primerjavi z njimi še več "posebnih" umskih sposobnosti, torej jih je sprejemljivo uporabljati v poskusih, zato da bomo lahko mi trpeli manj [da bomo lahko koristili rezultate teh laboratorijskih poskusov v obliki raznih domnevnih zdravil, kozmetike, itd. – več o praktični in moralni zgrešenosti poskusov na živalih si lahko preberete tukaj: 1, 2; op.p.].

Drugič, GAP, R&R in podobni projekti namigujejo, da imajo določeno moralno vrednost le tiste kognitivne značilnosti, ki presegajo sposobnost občutenja. Takšna ideja je zelo problematična. Predvidevajmo, da šimpanzi res razmišljajo "razumsko" na način, kot razmišljamo ljudje. Pa kaj potem? V čem naj bi bil človeški razum boljši od npr. ptičje sposobnosti letenja – nekaj česar ne zmoremo ne ljudje, ne človeku podobne opice? V ničemer. Le mi samovoljno razglašamo, da je boljši. Toda to ni nikakršen argument. Je klasičen primer izogibanja bistva.  

To nam je hitro jasno takrat, kadar gre za ljudi. Recimo, da imamo človeka s hudimi motnjami v duševnem razvoju in ne premore kognitivnih sposobnosti normalnega šimpanza. Pa kaj potem? Ali to pomeni, da človek z motnjo v razvoju v moralnem smislu šteje manj od šimpanza, ko gre za temeljno pravico do tega, da ni obravnavan kot stvar? Seveda ne (razen, če sprejemate nazor Petra Singerja glede ljudi z motnjami v razvoju, ki ga jaz in večina sveta zavrača.). Pri vprašanju o tem ali raje uporabiti šimpanza ali človeka z motnjami v razvoju pri bolečih biomedicinskih poskusih oz. za kakršnekoli druge namene, pri katerih si obravnavan izključno kot vir, sta tako šimpanz kot človek z motnjami v razvoju enakovredna – oba sta posameznika, ki imata interes ne biti uporabljen kot vir.  

Med šimpanzi in podganami obstajajo razlike enako kot obstajajo razlike med ljudmi. Te razlike so morda pomembne za določene namene, a so nepomembne pri vprašanju o tem ali obravnavati čuteče bitje izključno kot vir za druge, domnevno "večvredne" ljudi.

Tisti, ki smatrajo sami sebe za abolicioniste in ne welfariste, bi morali biti jasni: ljudje moramo prenehati z izkoriščanjem vseh čutečih bitij. Če želimo začeti pri človeku podobnih opicah, bi morali biti ob tem karseda jasni, da nima to nič opraviti s tem, ker so "podobne nam", ampak izključno s tem, ker so, enako kot mi, čuteče ter da nimamo nobenega moralnega opravičila, da katerokoli čuteče bitje obravnavamo izključno kot vir za človeka. Projekti, kot so GAP, R&R in ostale podobne kampanje, ki temeljijo na ideji, da je moralni in pravni status človeku podobnih opic odvisen od tega ali so dovolj kognitivno "podobne nam", predstavljajo tveganje, da bomo še naprej utrjevali specistično paradigmo in zagotavljali, da bo 99,9999% živali, ki jih rutinsko izkoriščamo, ostalo na strani "predmeta" pri razmejitvi oseba/predmet.

Nobene potrebe ni financirati izobraževalne programe, ki ugotavljajo podobnosti med človekom in človeku podobnimi opicami. Te podobnosti so očitne in so očitne že leta, pa kljub temu še vedno nadaljujemo z njihovim izkoriščanjem v laboratorijih, živalskih vrtovih in cirkusih. Te očitne podobnosti niso ganile niti Jane Goodall, da bi pozvala k prepovedi uporabe človeku podobnih opic v poskusih. Potrebno je spremeniti celotno paradigmo, ne pa še naprej krepiti isto hierarhično mišljenje, ki nas je pripeljalo do tega kjer smo danes.

Nekateri zagovorniki živali trdijo, da je kampanja, ki povezuje moralno vrednost s človeškimi značilnostmi, sprejemljiva, zato ker bi lahko priznanje osebnosti človeku podobnih opic vodila do priznanja osebnosti drugih živali. Toda osredotočati se na človeku podobne kognitivne značilnosti nekaterih živali in jih razglašati za "posebne", je enako kot bi imeli kampanjo za človekove pravice, ki se osredotoča na podeljevanje pravic "pametnejšim" ljudem, v upanju, da bomo nekega dne razširili pravice tudi na manj inteligentne ljudi; ali smatrati za boljše ljudi vse tiste, ki imajo enega od staršev temnopoltega (v primerjavi s tistimi, ki imajo temnopolta oba starša), zato ker so bolj podobni belcem. Brez dvoma bi zavrnili tovrstni elitizem, če bi šlo za ljudi. Enako bi ga morali zavrniti tudi, ko gre za živali.

Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Naslov izvirnika: The Great Ape Project: Not so Great

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je spletna stran s povezavami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



ponedeljek, 19. junij 2017

Ubijati živali in povzročati živalim trpljenje

22. november, 2011 /avtor Gary L. Francione

Osnovna predpostavka animal welfare gibanja [gibanja za "dobrobit /zaščito /pravice" živali, ki je diametralno nasprotno od našega, abolicionističnega gibanja; op.p.], vse od začetkov v prvi polovici 19.stoletja pa do današnjega dne, se glasi, da je uporabljati živali samo po sebi sprejemljivo, zato ker živali nimajo interesa po nadaljevanju življenja. Po mnenju welfaristov, ne-človeške živali niso samozavedajoče in kognitivno sofisticirane na način, ko so ljudje. To pomeni, da so življenja živali vredna manj od življenj ljudi. Po mnenju Petra Singerja [t.i. "očeta modernega gibanja za pravice živali"; op.p.]:

»Medtem ko samozavedanje, sposobnost vnaprejšnjega razmišljanja, imeti upanja in prizadevanja vezana na prihodnost, sposobnost navezovanja odnosov z drugimi, itd., niso pomembna pri vprašanju glede zadajanja bolečine ... te sposobnosti so pomembne pri vprašanju glede tega ali vzeti življenje. Ni neosnovano verjeti, da je življenje samozavedajočega se bitja, sposobnega abstraktnega mišljenja, načrtovanja prihodnosti, kompleksnih načinov komuniciranja, itd., vredno več kot življenje bitja brez teh sposobnosti.«  


Welfaristi razlikujejo med ubijanjem, ki samo po sebi ni moralno sporno in zadajanjem "nepotrebnega" trpljenja, ki je moralno sporno. Če omogočimo živalim relativno prijetno življenje in relativno nebolečo smrt, je lahko potem naše izkoriščanje živali moralno sprejemljivo. Ponovno, po mnenju Singerja:

»Če je zadajanje trpljenja tisto kar nas skrbi in ne ubijanje, potem si prav tako lahko predstavljam svet, v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a se občasno pocrkljajo z luksuzom jajc iz proste reje ali morda celo z mesom živali, ki živijo lepo življenje in so vzrejene v pogojih, ki so naravni za njihovo vrsto in so nato humano ubite na kmetiji.«


Ravno tovrstno razmišljanje je tisto, ki je dalo zagon gibanju za meso/živalske proizvode "srečnih" živali, ki ga promovira Singer in praktično vse večje organizacije za živali v ZDA in Evropi [tudi vsa društva v Sloveniji; glejte sledeče povezave: 1, 2, 3, 4, 5; op.p.]. Uporaba živali ni problem; problem je trpljenje živali. Če preko welfare reform [zakonov za "dobrobit/zaščito" živali, ki uvajajo večje kletke, daljše verige, "prosto" rejo, "humanejši" zakol; itd; op.p.] zmanjšamo trpljenje, potem naredimo izkoriščanje živali za manj moralno spornega. Ljudje lahko nadaljujejo z uživanjem živali in se počutijo prijetno ob misli, da so "sočutni".

Ne smemo biti presenečeni, da ima čedalje več ljudi mirno vest glede uživanja živalskih proizvodov. Konec koncev so jim "strokovnjaki" zagotovili, da je zdaj trpljenje zmanjšano in lahko kupujejo meso "srečnih" živali, jajca "proste" reje, itd. Tovrstni proizvodi nosijo celo oznake in certifikate, odobrene s strani organizacij za živali. Welfare gibanje pravzaprav spodbuja "sočutno" uživanje živalskih proizvodov.

Zaradi ekonomskih dejavnikov prispevajo welfare reforme zelo malo k zaščiti interesov živali: živali so namreč lastnina. So stvari, ki nimajo nobene notranje oz. moralne vrednosti. To pomeni, da bodo welfare standardi, bodisi za tiste živali, ki so uporabljene za hrano, poskuse ali katerekoli druge namene, ostali vedno nizki in vezani na nivo dobrobiti, ki je potrebna, da se živali izkorišča čimbolj učinkovito za določen namen. Povedano preprosto, interese živali ščitimo le do te mere, ko imamo od tega ekonomsko korist. Koncept "nepotrebnega" trpljenja je razumljen kot nivo trpljenja, ki onemogoča določeno obliko uporabe živali. In pod to lahko spada precej trpljenja.

Toda welfare stališče, da je trpljenje živali in ne njihovo ubijanje samo po sebi tisto, ki poraja moralno vprašanje, ignorira zelo pomembno vprašanje: predvideva, da ker je živalski način mišljenja drugačen od človeškega, živali, za razliko od ljudi, nimajo tiste oblike samozavedanja, ki je tolmačena kot interes po nadaljevanju življenja. Welfare stališče neizogibno predvideva, da ima živalsko življenje manjšo moralno vrednost od človeškega. In welfaristi se s tem izrecno strinjajo, kot je jasno razvidno v moji knjigi The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?.

Glavni namen mojega dela je izzvati to welfare predpostavko in dokazati, da je edino ne-specistično stališče, ki ga lahko zavzamemo, tisto, ki pravi, da ima vsako čuteče bitje – katerokoli bitje, ki ima sposobnost zaznavanja in subjektivno zavedanje – interes po nadaljevanju življenja. Vsakršen drugačen vidik samovoljno in neosnovano daje večjo veljavo človeškim sposobnostim. Specistično je trditi, da ima živalsko življenje manjšo vrednost od človeškega. To sicer ne pomeni, da moramo neljudi v vseh situacijah obravnavati enako kot ljudi. Vsekakor pa pomeni, da so, kar se tiče tega, da nisi obravnavan izključno kot vir oz. potrošno blago za druge, vsa čuteča bitja enakovredna in ne moremo upravičiti tega, da bi katerokoli čuteče bitje obravnavali kot vir oz. potrošno blago.

Če imajo živali interes po nadaljevanju življenja, kar trdim da ga imajo že preprosto na osnovi tega, da so čuteča bitja, in če ta interes šteje v moralnem smislu, za kar trdim da mora šteti, potem obstaja le en verodostojen sklep: vsakršna uporaba živali – najsibo še tako "humana" - je nepravična.

Če še niste vegan, prosim razmislite o tem, da to postanete. Postati vegan je zelo enostavno; boljše za vaše zdravje in za planet; in, najpomembneje, je moralno pravilna poteza.

In prosim vedite: Welfare reforme storijo zelo malo, če sploh kaj, za zmanjšanje trpljenja živali. A kakorkoli že, bistvo je, da veganstvo ni le stvar zmanjšanja trpljenja, ampak stvar temeljne moralne pravičnosti. Je nekaj kaj dolgujemo tistim, ki, enako kot mi, cenijo svoje življenje in ki želijo še naprej živeti.


Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2011 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com

****** 
Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



petek, 16. junij 2017

Meso "srečnih" živali: Omogočati ljudem boljše počutje ob jedenju živali

25. junij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dva nedavna članka v reviji Gourmet Magazine nam kažeta jasno smer, v katero nas vodi gibanje za meso "srečnih" živali (več o spornosti tega gibanja si lahko preberete v sledečih povezavah: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8), ki ga promovirajo domala vse velike welfare organizacije za živali [organizacije za zaščito živali; op.p.].

V prvem članku z naslovom Politics of the Plate: Humane Beings (18.5.2009), nam povedo:
Lokalno, sezonsko, vzrejeno humano. Morda zveni nenavadno, toda to bi kmalu lahko postala nova mantra ozaveščenih jedcev. Po mnenju strokovnjakov, ki so pretekli teden predavali na konferenci Cooking for Solutions v Monterey Bay Aquariumu, je humana živinoreja, ki jo trenutno prakticira le majhno število proizvajalcev, tik na tem, da se v naslednjih nekaj letih razcveti in postane vroč (in dobrodošel) trend.
"Delam na velikih projektih, za katere si nisem nikoli upal verjeti, da se bodo res zgodili," je dejal Tim Amlaw, direktor programa rejnih živali pri organizaciji American Humane, s sedežem v Englewoodu, Kolorado. "Mi smo tisti, ki bomo poskrbeli za ta prehod." Amlaw ocenjuje, da trenutno približno 3 odstotke farm, ki vzrejajo "glavne živalske-beljakovinske vrste" v ZDA, izpolnjuje pogoje za pridobitev certifikata z označbo Humano, ki ga podeljuje njegova organizacija. Pričakuje porast do 35 odstotkov v naslednjih petih letih.

Za del tega zagona bodo zaslužni tudi novi zakoni in regulacije. Lanskega novembra so državljani Kalifornije sprejeli t.i. Predlog 2, ki kmetom prepoveduje, da bi zapirali teličke, breje svinje in kokoši nesnice v premajhne ograde in kletke, ki ne omogočajo normalnega gibanja. "Predlog 2 je le vrh ledene gore," je dejal Marcus Benedetti, predsednik kalifornijskega mlekarskega podjetja Clover Stornetta Farms, ki se ponaša s certifikatom humane vzreje. "Če bi volivci v tej državi vedeli, kaj se dogaja v preostalem kmetijstvu, bi se vrstili referendumi za referendumom."

Za ta trend za boljšo živinorejo je poleg zakonskih regulacij zaslužno tudi povpraševanje potrošnikov. "Naša organizacija je stara 131 let," je dejal Amlaw. "Zdaj se prvič pomikamo od modela, v katerem država potiska živinorejce k boljšim praksam, k modelu, v katerem jih povpraševanje potrošnikov vleče v pravo smer. Najboljši način za to, da prepričaš korporacije naj uvedejo spremembe, je, da jim pokažeš, da jim to prinaša večji dobiček. Potrošniki zdaj pravijo: "Hočemo boljši vir hrane!"

Temple Grandin, avtorica in izredna profesorica študija o živalih na državni univerzi v Koloradu, se je specializirala za razvijanje humane živinoreje in tehnik zakola. Poudarila je, da dobre prakse prinašajo finančne koristi. "Vse se vrti okoli donosnosti živinoreje," je dejala. "Krave, s katerimi se lepo ravna, dajejo več mleka; svinje več prašičkov." Dodala je, da humano ubiti prašiči in krave nudijo kvalitetnejše meso, kot tisti, ki so podvrženi prekomernemu stresu.

Grandinova, ki je oblikovala niz jasnih, objektivnih, numeričnih standardov za postopke humanega klanja, se trenutno posveča ustvarjanju lastnega cetrifikata, namenjenega proizvajalcem, ki vzrejajo humano. "Nočem izvajati marketinga," je dejala. "Zagotovila bom, da bodo proizvajalci res počeli tisto, kar pravijo, da počnejo."

S finančnimi spodbudami, zakoni in strogim nadzorom ni v osnovi nič narobe, toda Grandinova udeležene opominja na najpomembnejši argument za humano kmetovanje. "Prav je tako," je rekla. "Živali čutijo bolečino."

Ne pozabite, da Grandinova potrjuje, da predstavljajo welfare reforme finančno korist za proizvajalce:

"Vse se vrti okoli donosnosti živinoreje," je dejala. "Krave s katerimi se lepo ravna, dajejo več mleka; svinje več prašičkov." Dodala je, da humano ubiti prašiči in krave nudijo kvalitetnejše meso, kot tisti, ki so podvrženi prekomernemu stresu.

Ne pozabite niti, da se članek navezuje na mahinacije z oznakami za "humano"proizvedene živalske izdelke, ki jih promovirajo velike welfare organizacije.

V drugem članku z naslovom Humane Slaughterhouses (9.6.2009), piše sledeče: 

"V času, ko sem začenjala s svojim delom, se je z živalmi ravnalo kruto. Nenehno se je uporabljalo električne palice," je dejala Temple Grandin, ko se je ozrla v preteklost, na svoje skoraj štiri desetletja dolgo delovanje na področju oblikovanja humanih klavnic za mesno industrijo. Ko se je Grandinova v zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja prvič lotila tega dela, se mu je posvetila s perspektive, kot jo vidijo krave, in sicer tako, da je stopila v proizvodne hodnike oz. koridorje, ki vodijo proti mestu zakola, z namenom, da odkrije sence, odseve in svetleče luči, zaradi katerih se živali prestrašijo in ustavijo. Grandinova, ki je nedavno objavila svojo šesto knjigo, Animals Make Us Human, je sodelovala z velikimi in malimi klavnicami in bila priča grozljivim razmeram. Danes je izjemno navdušena nad nadzornim video sistemom, ki ga je oblikovala sama in omogoča neodvisni tretji osebi, da kadarkoli preko interneta nadzira dogajanje v klavnicah: mesno podjetje Cargill je nedavno naznanilo, da bo navedeni video sistem namestilo na vse svoje klavniške obrate. "Na tem sem delala vse leto," je dejala Grandinova. "Sistem naj bi do konca leta zagnali na sedmih oz. osmih obratih za govedino."

Medtem ko je večina ljudi osredotočena na vprašanje kako humano vzrejati živali, se jih precej manj zaustavi pri razmisleku o ideji – in navideznem paradoksu – humanega zakola. Besede kot so "pašna reja", "talna reja", "prosta reja", so zdaj sinonim za kvaliteto mesa. Nosijo močan simbolni pomen, ki pomirja potrošnikovo vest in poganja številne marketinške kampanje. A to, kako se žival sooči s svojo poslednjo usodo, je običajno ignorirano – dokler, seveda, ne vidimo YouTube posnetkov bolnih krav, ki jih na usmrtitev prisilno odvlečejo z buldožerji.

"Moj pogled na to kaj je humano je mnogo širši od tega kako predelati kravo. Gre tudi za to, kako ravnamo z ljudmi," pravi Bev Egglestone, soustanovitelj podjetja EcoFriendly Foods. Egglestone predeluje živali v majhnem, večnamenskem klavniškem obratu, ki ga je zgradil na podeželju Virginie pred skoraj desetimi leti, delno navdahnjen z metodami Grandinove. Čeravno je njegovo trajnostno meso in perutnina pridobila kultu podobne sledilce tako med kuharskimi chefi kot med ljubiteljskimi kuharji, je realnost pridelave mesa vse prej kot glamurozna.

Zaradi majhnosti njegovega klavniškega obrata (zaposluje 15 delavcev), njegove trdne prepričanosti v to, da "je treba živali spoštovati" ter njegove skrbi za blagostanje zaposlenih, je Egglestonovo podjetje precej drago in relativno neučinkovito. Medtem ko lahko konvencionalna mesna industrija (ki jo Egglestone imenuje "moja konkurenca") predela 130 piščancev na minuto, jih Egglestone in njegovi delavci predelajo okoli 400 na dan, "kar je najmanj kar lahko storimo z ozirom na opremo, ki jo imamo in poplačamo zaposlene." Zadnje leto, pravi, so jih predelovali 800 na dan, toda zaposleni so bili po kosilu izčrpani. "Humano ravnanje z delovno silo je pomembno z ekonomskega vidika," je dejal. Da bi bil lahko pošten do živali, mora biti pošten do svojih zaposlenih. "V oziru moraš imeti človeški vidik, če hočeš opravljati to delo. Moji delavci želijo le plačilo," priznava Egglestone, "toda vedo, da jih prosim, naj bodo sočutni in občutljivi."

Dan Barber je eden izmed kuharskih chefov, ki imajo koristi od majhnih pridelovalcev kot je Egglestone: Barber v obeh svojih restavracijah Blue Hill na posestvu Stone Barns streže njihovo EcoFriendly meso. Meni, da se pomembnost humanega zakola odraža v kvaliteti mesa – toda najti klavnice, ki zadostijo njegovim standardom, ni ravno lahko. Medtem ko se v Stone Barns nahaja obrat za predelavo majhnih živali kot so piščanci in purani, pa morajo svoje večje živali prepeljati drugam, običajno do klavnic v New Jerseyu oz. v Upper Hudson Valleyu. Barber pravi, da je od majhnih kmetov, ki njegovim restavracijam dobavljajo ostale vrste mesa, težko dobiti to kar želiš, kajti vse lokalne visoko-kvalitetne klavnice so izginile in se preselile v Hudson Valley. "Predelovalci mesa so zelo zainteresirani, da bi imeli vse na enem mestu," pravi. Nekaj obetov vidi v potujočih klavnicah, ki obiskujejo kmetije in koljejo živali na tamkajšnjem posestvu. "To je res učinkovito in poceni," pravi Barber. "In stres živali je manjši, ker so obdelane na kmetiji."

Majhne klavnice sicer ne garantirajo nujno humanega zakola. "Hitrost proizvodnje sama po sebi ni problematična," pravi Grandinova. "Problematično je nezadostno osebje in prenatrpanost obrata. Videla sem neko majhno klavnico, ki je delovala odlično pri 26 kravah na uro in zelo slabo pri 35." Slabe razmere, pravi, so posledica slabega upravljanja. Grandinova večino svojega časa posveča oblikovanju boljše opreme, a ob neustrezni oskrbi in uporabi, se stroji, kot je pištola za omamljanje, ki se uporablja za usmrtitev živine, ne bodo izkazali kot zagotovilo za hitro, nebolečo smrt. Ponovno, tu igra pomembno vlogo "človeški" faktor, ki je ključen za "humanost": Medtem ko večina klavniških delavcev pravilno uporablja opremo, Grandinova pravi, da obstajajo tudi sadisti, ki bi jim bilo treba preprečiti kontakt z živalmi oz. s stroji, ki ubijajo živali. 

Nenazadnje je za Grandinovo "humano" težka beseda. "Raje bi videla, da bi rekli nizko-stresni, neboleči zakol," pravi – v idealnih razmerah nič bolj stresen kot cepljenje. Največja ovira, meni, je kvantiteta. "Kvaliteta in kvantiteta sta dva nasprotujoča cilja," pravi Grandinova. "A obstaja razumno ravnotežje."


Temple Grandin, ki je omenjena v obeh člankih, je opevana s strani welfare skupnosti zagovornikov živali in je celo prejela priznanje organizacije PETA za "Vizionarko leta 2004".

Namen gibanja za "meso srečnih živali" je, da bi se javnost počutila prijetneje ob izkoriščanju živali ni da zagotovi, da osredotočenost družbene razprave o etiki v odnosu do živali ostane čim dlje stran od bistvenega vprašanja – zakaj v prvi vrsti sploh jemo živali, glede na to, da to ni potrebno za človekovo zdravje, da predstavlja ekološko katastrofo, in, najpomembneje, ima za posledico zadajanje trpljenja in smrti čutečim neljudem?

Gibanje za "meso srečnih živali" dosega te cilje in to ne predstavlja nobenega napredka. Ravno nasprotno. Gibanje za "meso srečnih živali" predstavlja velik korak nazaj.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in za okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev. Veganstvo je gibanje za temeljno pravičnost in predstavlja vaš osebni odstop od zatiranja nemočnih.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



sobota, 03. junij 2017

Še ena welfare "revolucija", ki to ni bila

26. junij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Kot veste, ne verjamem, da welfare reforme (reforme za dobrobit živali; op.p.) doprinesejo živalim kakšne bistvene koristi, četudi so sprovedene v prakso. Toda pogosto sploh niso sprovedene v prakso. Namreč, redno smo priča kampanjam, zbiranju finančnih sredstev in razglasitvam "zmag" (ki so pospremljene z zabavami s slavnimi osebnostmi), a do domnevnih reform skorajda nikoli ne pride.

Dober primer tega fenomena je moč videti v najavi iz 14. junija, 2009, da bo proizvajalec mesa Smithfiels Foods zaradi finančnih razlogov odložil desetletno postopno odpravo ograd za breje svinje. Čeprav agrarni ekonomisti dokazujejo, da alternative tovrstnim ogradam dolgoročno gledano povečajo proizvodno učinkovitost, so kot kaže kratkoročni finančni stroški za preusmeritev iz sistema ograd povzročili, da so pri Smithfield Foods odložili svoj desetletni načrt za odpravo ograd.

Leta 2007, ko je Smithfield Foods naznanil desetletno postopno odpravo ograd, sem napisal blog, v katerem sem dejal:  

25. januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUSFarm Sanctuary in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem eseju z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?, so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli proizvajalci svinjine večji dobiček, če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.

V odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil»Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo Smithfielda imenoval "senzacionalna novica".


In kakšen je danes odgovor teh welfare zagovornikov živali na Smithfieldovo najavo? Bruce Friedrich iz organizacije PETA, ki je leta 2007 Smithfieldovo odločitev označil za "fantastičen korak za dobrobit rejnih živali", pravi:

»Nobeno presenečenje ni, da so v teh težkih časih zavrgli načrt, ki bi mu že od samega začetka težko rekli načrt.«

Friedrich je pripomnil, da so takrat pri PETA zaprosili Smithfield Foods naj razširi postopno odpravo ograd za breje svinje tudi na dobavitelje in o svojem prehodu podrobno poroča. Dejal je, da podjetje ni odgovorilo na nobeno od navedenih prošenj. 


Domnevni "fantastičen korak" tako sploh ni bil "fantastičen korak". Smithfield Foods ni hotel niti poročati o podrobnostih postopne odprave ograd. In ko je bilo potrebno odločitev sprovesti v prakso in so nastopili kratkoročni ekonomski pomisleki, je bila odprava odpravljena.

No, toliko o še eni welfare "zmagi".

Ponavljam: prepričan sem, da moji prijatelji iz HSUS, PETA, itd., mislijo, da delajo prav, ko izvajajo welfare kampanje. Moje vprašanje njim se glasi: Koliko empiričnih dokazov še potrebujete, da boste uvideli, da ste v zmoti? Če pustimo ob strani moralna načela, dejstvo je, da welfare strategija preprosto ne deluje. Živali so premična lastnina. Nimajo nikakršne vrednosti same po sebi (inherentne vrednosti). Preden bo prišlo do kakšne spremembe, se mora najprej spremeniti paradigma. Do spremembe paradigme ne more priti, dokler zagovorniki živali mislijo, da pot k napredku predstavlja zaskrbljujoče partnerstvo med zagovorniki živali in industrijo. Prvi dobijo priložnost za razglasitev "zmag", ki to pravzaprav sploh niso (in tudi ne morejo biti); drugi dobijo priložnost prikazati samega sebe kot da so na strani živali. Toda živali so na izgubi.  

Sredstva tistih, ki želijo resnično videti odpravo izkoriščanja živali, so veliko bolje investirana, če se lotijo jasnega, nedvoumnega, ustvarjalnega, nenasilnega izobraževanja ljudi o veganstvu.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):