nedelja, 20. avgust 2017

Nekaj misli o pomenu izraza "vegan"

18. oktober, 2009 /avtor Gary L. Francione

Obstaja čedalje več debat okoli tega kaj pomeni izraz "vegan".

Najmanj kar pomeni "veganstvo" je, da ne ješ mesa, mlečnih izdelkov oz. drugih živil živalskega izvora. V tem smislu "vegan" pomeni "veganska dieta". Donald Watson, ki je prvotno skoval termin "vegan", je imel prav to v mislih, ko je npr. govoril: »Vsakdo je lahko na veganski dieti.«

Različni ljudje imajo lahko različne razloge za to, da jedo vegansko – etične/duhovne, zdravstvene ali okoljske. Tisti, ki jedo vegansko, se lahko, iz različnih razlogov, ki presegajo dieto, ogibajo tudi uporabljanja drugih živalskih proizvodov. Na primer, nekdo, ki zasleduje vegansko dieto, lahko hkrati tudi ne nanaša živalskih proizvodov na svojo kožo iz zdravstvenih razlogov - proizvodi, nanešeni na kožo, se vpijajo v telo. Nekdo, ki zasleduje vegansko dieto iz okoljskih razlogov, lahko hkrati tudi ne nosi določenih živalskih proizvodov zaradi vpliva na okolje, ki nastane pri proizvodnji določenega izdelka.

Tisti, ki se začno prehranjevati vegansko iz etičnih/duhovnih razlogov, lahko prav tako spadajo v različne kategorije. Nekateri vidijo svojo vegansko dieto kot način za zmanjševanje trpljenja živali. Ti ljudje ubijanja živali za človekovo uporabo samega po sebi ne vidijo kot moralno spornega, pač pa zgolj menijo, da živalim ni prav zadajati trpljenja in se zaradi tega izogibajo jedenju in uporabi živalskih proizvodov. Če bi obstajal neboleč način za vzrejanje in zakol živali za človekovo uporabo, tovrstni etični vegani ne bi nasprotovali uporabi živali. Takšni ljudje niso nujno – in običajno tudi niso – za to, da bi se odpravilo izkoriščanje živali, pač pa si prizadevajo za regulacijske reforme, za katere verjamejo (zgrešeno, po mojem mnenju), da bodo zmanjšale trpljenje živali.  

Izraz "etično veganstvo", ki ga sam uporabljam izmenjaje z izrazom "abolicionistično veganstvo", sega preko veganske diete in zavrača tako neposredno uživanje živali, kot katerokoli drugo obliko uporabe živali. Etični vegan se drži veganske diete in zavrača uživanje živil živalskega izvora, a hkrati tudi ne nosi oz. ne uporablja nobenih drugih živalskih proizvodov. Etični vegan zavrača poblagovljenje živali kot lastnino. Etični vegan stremi k odpravi izkoriščanja živali. Poleg tega etični vegani tudi prepoznavajo, da na živinoreji temelječe kmetijstvo škoduje tako živalim kot ljudem in vidijo povezavo med pravicami živali in človekovimi pravicami. Etično veganstvo je moralna osnova gibanja za pravice živali. Etično veganstvo predstavlja zavezo k nenasilju v vsakodnevnem življenju posameznika.    

Po mojih izkušnjah je etično veganstvo edini pristop, ki se odraža v doslednem vedenju. Tisti ljudje, ki so postali vegani izključno iz zdravstvenih razlogov, pogosto "goljufajo", nič drugače kot tisti, ki so na katerikoli dieti iz zdravstvenih razlogov. Vegani iz okoljskih razlogov ne le, da se znajo pregrešiti, pač pa se lahko celo odločijo, da ima nek živalski proizvod manj škodljive posledice za okolje kot ne-živalski proizvodi. Nekdo, ki vidi veganstvo le kot način za zmanjševanje trpljenja živali, se lahko celo odloči pojesti in uporabiti živalski proizvod, če oceni, da bi s tem povzročil manj trpljenja, kot če ga ne bi. Na primer, nekateri, kot recimo t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali" Peter Singer in drugi, trdijo, da bi morali jesti živalske proizvode, če bi zaradi naše odklonitve le-teh ostali ljudje okoli nas mislili, da je veganstvo prezahtevno ter bili zaradi tega odvrnjeni od morebitnega razmišljanja o veganstvu. Takšni vegani nato postanejo "fleksibilni" vegani, kar (po mojem mnenju) pomeni, da v resnici niso vegani. Etični vegan vidi veganstvo kot celokupen pristop k življenju – filozofijo življenja – in ne kot zgolj stvar načina življenja.

Še zadnji komentar (za zdaj): zaskrbljenost za zdravje in okolje ima lahko tudi moralni vidik. Na primer, tisti, ki zasledujejo vegansko dieto, lahko to počno zavoljo tega, ker verjamejo, da predstavlja zadajanje fizične škode svojemu telesu preko uživanja živil živalskega izvora eno izmed oblik nasilja (nasilje nad samim seboj) in je zato nemoralno. Tisti, ki se držijo veganske diete oz. se ogibajo uporabe živalskih proizvodov iz okoljskih razlogov, lahko to počno ne iz utilitarističnih vzgibov za zaščito okolja, pač pa zato, ker verjamejo, da imajo okoljske posledice neposreden vpliv na ljudi in živali in kršijo pravice teh čutečih bitij. Etični oz. abolicionistični vegan, ki smatra vsakršno uživanje oz. uporabljanje živalskih proizvodov za kršitev pravic živali, se lahko izogiba živalskim proizvodom tudi iz zdravstvenih in okoljskih razlogov.  

Če povzamem, ljudje so lahko vegani iz različnih razlogov. V mojih očeh je etično oz. abolicionistično veganstvo edini pristop, ki se odraža v doslednem vedenju. A vsekakor je treba biti jasen, da nobena oblika veganstva ni skladna z jedenjem kateregakoli živila živalskega izvora. Skratka, zasledovati "vegansko dieto" je minimalni pogoj oz. pomen izraza "vegan". Iz mojega zornega kota je "vegan" tisti, ki ne jé, ne uporablja in se ne oblači v noben živalski proizvod. Pravilno je tudi reči, da oseba, ki ne jé živil živalskega izvora, zasleduje "vegansko dieto". Odsotnost živil živalskega izvora govori izrecno le o dieti. Kot sem že povedal zgoraj, "fleksibilnih" veganov ne smatram za vegane, saj se, po definiciji, ne držijo niti veganske diete.

V prihodnje nameravam še pisati o tej temi. 

Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če ste že vegan, prosim izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Če pravimo, da imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. Nikoli ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
3. Svetovni dan veganstva (avtor Leon Kralj)




sreda, 09. avgust 2017

Orangutan Chantek in naša moralna zmeda


Mediji so včeraj poročali, da je v živalskem vrtu v Atlanti zaradi težav s srcem umrl 39-letni orangutan Chantek, »ena prvih opic, ki se je naučila znakovnega jezika.« Iz živalskega vrta so sporočili, da so Chanteka »imeli vsi radi, zato ga bodo neskončno pogrešali.«  

Ob tej novici vas prosim, da se za hip ustavite in razmislite o sledečem:

Ta orangutan ni imel le težav s srcem, pač pa težave s strtim srcem. Chantek je namreč še ena v neskončnem nizu čutečih bitij, ki jim neupravičeno odvzemamo osnovno pravico, ki jo brezpogojno podeljujemo vsem ljudem – temeljno pravico do tega, da nisi obravnavan kot lastnina. Vsi obsojamo človeško suženjstvo in nobenega razloga (ki ne bi izviral iz vrstne diskriminacije – specizma) ni, da ne bi začeli zavračati tudi živalsko suženjstvo. Ne glede na to, koliko pravimo, da se navdušujemo nad Chantekovimi sposobnostmi izdelovanja orodja, komuniciranja z znakovnim jezikom in kako globoko izražamo žalost ob njegovi smrti, pa Chantek v naših očeh v resnici ni bil nič drugega kot zgolj potrošno blago in razstavni eksponat, vreden le toliko, kolikor lahko iztržimo z njim – enako kot 70 milijard drugih živali, kolikor jih vsako leto načrtno vzredimo in spravimo na ta svet le zato, da jih nato izkoristimo, ubijemo in pojemo (pa čeprav nihče ne rabi jesti živil živalskega izvora za zdravje).

Če priznavamo živalim moralno vrednost; če trdimo, da jih ne vidimo kot predmete (kar pravzaprav potrjujemo vsakič, ko občutimo jezo nad nekom, ki muči živali ali užaloščenost ob izgubi našega živalskega prijatelja), potem ne moremo upravičiti tega, da z njimi počnemo to, česar nikoli ne bi počeli z ljudmi – zapiranje v živalske vrtove, zabaviščne parke, prehranjevanje z njimi, oblačenje v njihove kože ter izkoriščanje na vse mogoče načine. Vse to služi zgolj našemu užitku ali zabavi. Ničemur drugemu.

Če menimo, da živalim ne bi smeli povzročati trpljenja in smrti po nepotrebnem (s čimer pravzaprav vsi soglašamo), smo moralno zavezani k temu, da postanemo vegani. Karkoli drugega že mislimo, da naredimo dobrega za živali, mora biti to, da prenehamo osebno sodelovati pri njihovem izkoriščanju, naša prva poteza. V praktičnem smislu to pomeni, da ne jemo več nobenih živil živalskega izvora (meso, mleko, mlečni izdelki, jajca, med), se ne oblačimo v živalske kože ali proizvode (volna, usnje, krzno, svila), ne obiskujemo živalskih vrtov, aquaparkov, konjskih/pasjih dirk, predstav in razstav, bikoborb, cirkusov z živalmi, ne jahamo kamel, slonov, konjev, osličkov, itd., skratka ne sodelujemo pri nobeni obliki čaščenja specizma. 

Ali lahko vseeno ostanemo nevegani in hkrati še naprej podpisujemo peticije za "dobrobit" živali ter izražamo bes in žalost ob raznih medijsko izpostavljenih zgodbah o mučenju živali (pasji boji, posiljevanje konj, zažiganje mačk, ipd.)? Seveda lahko – toda s tem pač sporočamo, da je naša zaskrbljenost za živali neiskrena in da nam v resnici ni mar zanje. V tem primeru poosebljamo hudo moralno zmedo. Biti vegan je najmanj kar dolgujemo živalim. Pomeni reči NE ideji, da lahko naš užitek upraviči popredmetenje, trpljenje in smrt drugega. Pomeni zaprisego temeljni pravičnosti.    

Torej, nobene moralne razlike ni med orangutanom Chantekom in slehernim izmed milijonov drugih živali, ki končajo na naših krožnikih, v skodelicah, stojalih za jajčka in garderobnih omarah. Tako Chantek kot vse druge živali cenijo svoje življenje, enako kot mi cenimo naše. Morda je bil Chantek po nekih antropocentričnih merilih inteligentnejši od drugih živalskih vrst, toda ali se moralni status res določa po intelektu? Na tem mestu ponujam v branje in razmislek blog prof. Francioneja z naslovom »Prelomni "Projekt: Človeku podobne opice", ki pa se ni izkazal za prelomnega«, ki se nahaja na tej spletni povezavi:

Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno; boljše za vaše zdravje in za planet. A najpomembneje – je moralno pravilna odločitev.  

Leon Kralj

*****    
Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
5. Vsi smo pasjeborci! (avtor Leon Kralj)


ponedeljek, 24. julij 2017

Uporaba nasilnih posnetkov pri zagovorništvu pravic živali

1. junij, 2012 /avtor Gary L. Francione

Pogosto me sprašujejo ali se je v okviru abolicionističnega veganskega aktivizma priporočljivo posluževati nasilnih posnetkov, ki prikazujejo klavnice in intenzivne živinorejske farme. Ko izrazim svoje oklevanje in dvom, se tisti, ki poznajo mojo zgodbo, pogosto odzovejo z nečim takim kot: »Toda, ali niso imeli tvoji obiski klavnic globok vpliv nate?«

Seveda so imeli. Toda razlikovati moramo med izvorom naše moralne zaskrbljenosti za živali in argumenti, ki jih navajamo v prid veganstva in odprave izkoriščanja živali. V svojem prejšnjem blogu Komentar v zvezi s prikazovanjem krvavih posnetkov v zagovorništvu pravic živali trdim, da je razum bistvenega pomena za učinkovito zagovorništvo pravic živali, toda, za to, da bo oseba dovzetna za razumske argumente, ji mora biti najprej v moralnem smislu vsaj malo mar za živali. Imeti mora moralni vzgib z željo delovati v prid vsaj nekaterih živali, da bi se lahko posledično pozitivno odzvala na logične argumente o tem kaj je prav storiti. Moralna zaskrbljenost in moralni vzgib imata lahko veliko različnih izvorov. Toda, če nekomu preprosto ni mar za živali in jih nikakor ne smatra za člane moralne skupnosti, potem ne bosta pomagala ne logika, ne razum.

V mojem primeru je moralno zaskrbljenost za živali sprožil obisk klavnice in hkratno spoznanje, da je zavezanost k nenasilju hudo pomanjkljiva, če izvzema živali. Ravno ta moralna zaskrbljenost in posledično močan moralni vzgib je bilo tisto, zaradi česar sem razvil abolicionistični pristop do pravic živali, ki vključuje vsa čuteča bitja znotraj moralne skupnosti in vidi veganstvo in odpravo izkoriščanja živali (abolicijo) kot edini smiseln odgovor na razpoznanje inherentne moralne vrednosti živali.

Toda, če je določena stvar (npr. posnetek iz klavnice) sprožila moralno zaskrbljenost pri nekom, to še ne pomeni, da bo to učinkovalo tudi pri tistih, ki so že moralno zaskrbljeni, a so zmedeni glede tega kaj to v praksi pomeni glede njihovih lastnih življenj in aktivističnih prizadevanj. Prikazovanje krutih posnetkov lahko morda komu zbudi njegovo moralno zaskrbljenost, toda večina tistih, ki se nameni gledati takšne posnetke, je že zaskrbljena za živali in skuša ugotoviti, kaj storiti s to svojo zaskrbljenostjo. Težava je, ker kruti posnetki te zaskrbljene ljudi speljejo k temu, da se osredotočijo na način izkoriščanja živali in ne na to, da se živali sploh izkorišča, še posebej, če so ti posnetki predstavljeni (kot se to pogosto dogaja) kot neposreden ali posreden poziv k welfare reformam. To še posebej velja takrat, ko gre za posnetke, ki prikazujejo intenzivne farme oz. "zlorabe" na intenzivnih farmah. Mnogi ljudje, ki vidijo tovrstne posnetke, dobijo zelo jasno welfare sporočilo, da je rešitev v kupovanju živalskih proizvodov z oznako »proste/ humane/ živalim prijazne« reje, v družinskih kmetijah, namestitvi skrivnih kamer, skratka v vsem drugem razen veganstvu. Vsi poznamo takšne ljudi. 

In to predstavlja resno težavo. Pravzaprav, ko sem ustanovil to spletno stran, sem imel sprva na naslovnici krute fotografije. Eden izmed razlogov zakaj sem jih umaknil je bil, da so nekateri obiskovalci puščali komentarje, v katerih so govorili, da se morajo zagovorniki živali osredotočiti na welfare reforme za "izboljšanje" ravnanja z živalmi. To je povsem zgrešilo bistvo te spletne strani!

Nadalje, menim, da obstaja bistvena razlika med osebnim obiskom klavnice in ogledom filma o klavnici. Ogled filma bo nedvomno grozljiv, toda to kar dela klavnico resnično grozljivo, je očesni kontakt, ki ga vzpostaviš s konkretnimi živalmi, ki jih nikoli več ne pozabiš. Če takšna izkušnja v tebi ne zbudi nobene dovzetnosti za pojav moralne zaskrbljenosti oz. občutka povezanosti z živalmi, potem ne vem kaj jo bo.

Skratka, menim, da moramo biti previdni glede prikazovanja tovrstnega gradiva pri zagovorništvu pravic živali. Nisem apriori proti krutim posnetkom; marsikomu, ki išče odgovore na ta vprašanja, lahko pomagajo razviti moralno zaskrbljenost, s čimer postane dovzeten za racionalne argumente v prid veganstva in abolicije. In posnetki so lahko koristni pri prepričevanju nekoga, ki je že zaskrbljen in že ima moralni impulz, zato da bo nadaljeval v abolicionistični smeri. Toda, v takšnem primeru se lahko tudi zgodi, da tovrstni posnetki preusmerijo pozornost gledalca na način ravnanja z živalmi, namesto na problematiko uporabljanja živali, kar ga pomakne v smer prizadevanja za meso "srečnih" živali in welfare reforme.       

V blogu o moralni zaskrbljenosti sem zapisal:
»Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Black Beauty (Črni lepotec), to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.«


Nekomu se je lahko razvil občutek za moralno zaskrbljenost za živali med delom na kmetiji (intenzivne ali ekološke reje), a nikoli ne bi šli reči, da morajo zdaj ljudje delati na takšnih krajih, če jih hočemo prepričati v veganstvo. Ne le, da bi bilo to precej nepraktično, pač pa tudi ni verjetno, da bi bilo vsaj približno tako učinkovito kot podajanje logičnih argumentov nekomu, ki že poseduje moralno zaskrbljenost za živali.

Poznal sem neko osebo, katere moralno zaskrbljenost je sprožilo študentsko delo asistentke v laboratoriju, kjer so izvajali poskuse na živalih. Nehala je delati v laboratoriju in postala prostovoljka velike welfare organizacije za živali. Hkrati je postala tudi vegetarijanka in bila nato vegetarijanka še dolgo vrsto let. Veganka je postala šele po tem, ko je prebrala mojo knjigo Introduction to Animal Rights, nehala je promovirati welfare reforme in pričela z izobraževanjem ljudi o veganstvu. Odzvala se je torej na logične argumente, predstavljene v Introduction to Animal Rights, zato ker je že bila moralno zaskrbljena za živali kot posledica njene laboratorijske izkušnje. Toda prav gotovo nikoli ne bi svetoval ljudem naj asistirajo v laboratoriju pri testiranju na živalih, zato da bi postali vegani.   

Sklep: Ne zamešujte izvora moralne zaskrbljenosti, ki je lahko praktično karkoli, z logičnimi argumenti, ki jih podajamo v prid veganstva in abolicije.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.


Gary Francione
Professor, Rutgers University
           
© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



torek, 11. julij 2017

Komentar v zvezi s prikazovanjem krvavih posnetkov v zagovorništvu pravic živali

29. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Zagovorniki pravic živali pogosto razpravljajo o tem ali se je za potrebe aktivizma prav posluževati gradiva s krutimi prizori. Na primer, ali naj zagovorniki pravic živali kažejo ljudem posnetke klavnic in drugih podobno brutalnih situacij?

Mislim, da tu ni pravega ali napačnega odgovora, a vseeno vam želim ponuditi nekaj iztočnic v razmislek.  

Prvič, nekateri ljudje enostavno ne bodo hoteli gledati krutih posnetkov oz. gradiva z grozljivimi prizori in bodo zato odšli stran od vaše stojnice oz. zapustili vaše predavanje. S tem izgubite priložnost za interakcijo in izobraževanje.

Drugič, živimo v družbi, kjer so ljudje vajeni nenehno gledati skrajno nasilje in krutost – v filmih, računalniških igricah in pri večernih poročilih. Na nek način smo družba, ki je postala otopela za grozljivo nasilje. Zato ne bi smeli precenjevati vpliva posnetkov in drugega gradiva, za katerega mislimo, da je šokanten.

Tretjič, gradiva z grozljivimi prizori skoraj vedno povzročijo, da se gledalčeva pozornost usmeri k načinu ravnanja z živalmi, namesto k problemu uporabljanja živali. Namreč, če nekomu pokažete nek prizor, ki prikazuje strašljivo slabo ravnanje, je njegova skoraj avtomatična reakcija ta, da bi morali ravnanje izboljšati, ne pa da bi morali prenehati z uporabo v celoti. Običajen odgovor se glasi nekaj takšnega kot: »Da, to je grozno; tega res ne bi smeli početi, toda gotovo se da vse skupaj narediti bolj "humano"?«

In ravno to je razlog, zakaj velike welfare organizacije [organizacije za "dobrobit /zaščito /pravice" živali; op.p.] skoraj vedno izvajajo tovrstni "krvavi" aktivizem; njihov cilj je namreč pridobiti podporo v prid spremembi, ki bo, kot trdijo sami, naredila izkoriščanje živali bolj "humano". Ljudem npr. kažejo prizore groze znotraj klavniških prostorov za piščance, z namenom, da dobijo podporo v prid zaplinjanja piščancev; kažejo obratovanje konvencionalne baterijske reje kokoši nesnic, z namenom, da dobijo podporo v prid jajc proste reje. Sporočilo je jasno in nazorno: naj vam pokažemo kako grozno je, toda z vašo podporo bomo odpravili "najhujše zlorabe" in izboljšali stanje. Pravzaprav, številni programi za označevanje "humanih" izdelkov živalskega izvora, ki jih podpirajo in sponzorirajo te organizacije, dokazujejo, da problematizirajo ravnanje z živalmi in ne njihovo uporabo.  

Nekateri zagovorniki živali pravijo, da sicer prikazujejo tovrstne posnetke, a da to dopolnijo s sporočilom o odpravi uporabe živali. Čeprav je to bolje kot ne dodati takšnega sporočila, je težava seveda v tem, da če prikazujete film oz. predstavljate gradivo, ki je del celokupnega sporočila o reformah in regulacijah izkoriščanja živali, bo težko nevtralizirati to welfare sporočilo, ki je v tovrstnih gradivih običajno zelo nazorno. Izgledalo bo, kot da nasprotujete gradivu, ki ga prikazujete, kar pa bo ljudi le zmedlo.

Četrtič, menim, da je nujno pripraviti ljudi k razmisleku o temeljni nepravičnosti uporabljanja živali. Zato v uvodu skoraj vsakega svojega predavanja o etiki odprem tematiko o našem soglasnem sprejemanju moralnega načela, ki pravi, da ni prav zadajati živalim trpljenje in smrt "po nepotrebnem" ter da mora vsako dosledno razumevanje tega koncepta izključevati tisto trpljenje in smrt, ki je zadano zaradi užitka, zabave ali priročnosti. Nato pojasnim, da je 99,99% naše uporabe živali možno opravičiti izključno z užitkom, zabavo ali priročnostjo. Večina ljudi se ni še nikoli zares soočila z lastno nedoslednostjo, ko gre za njihov odnos do živali. Večina ni nikoli pomislila na to, da nimajo tisti, ki uživajo živalske proizvode, nobene pravice izrekati moralne sodbe in kritizirati ljudi kot je recimo zloglasni pasjeborec Michael Vick.   

Nato pojasnim, da če pustimo ob strani temeljno moralno vprašanje glede uporabe živali, se ravnanje z živalmi ne more bistveno izboljšati, kajti živali so lastnina in ekonomski interesi bodo vedno služili temu, da bodo standardi za dobrobit živali ostali nizki. Pravzaprav so reforme za dobrobit živali (welfare reforme) celo kontra-produktivne, saj poskrbijo, da se javnost počuti bolj prijetno ob uživanju živalskih proizvodov. Čedalje večji razcvet gibanja za meso "srečno izkoriščanih" živali je očiten dokaz tega problema.

Če že kdaj uporabim kakšne posnetke (kar redkokdaj počnem), se poslužim takšnega gradiva, ki izrecno opozarja na problematiko uporabe živali. Na primer, zatočišče za rejne živali Peaceful Prairie Sanctuary ima nekaj odličnega gradiva, ki razkriva zgrešenost reform za dobrobit živali. V svojih letakih jasno povedo, da je rešitev v neuporabi živali.

Petič, eden izmed najučinkovitejših posnetkov, ki sem jih kdajkoli videl, je posnetek dveh krav, ki čakata na vstop v klavnico. V tem videu ni nobene krvi – le zelo jasno in močno sporočilo, da sta ti dve kravi ne-človeški osebi in da ga ni gurmanskega užitka, ki bi lahko upravičil našo uporabo njiju, ne glede na to kako "humana" naj bi že bila ta uporaba. Video je dolg 3 minute. Ne morem vam povedati koliko ljudi mi je reklo, da je to ena izmed najbolj osupljivih stvari, ki so jih kdajkoli videli.

Skratka, razumem, da je pomembno izobraževati javnost o realnostih sodobnega izkoriščanja živali, a prav tako je pomembno, da damo jasno vedeti, da tudi če se znebimo vseh intenzivnih farm in imamo le še družinske kmetije, ki jih nekateri welfaristi prikazujejo kot idealne, ali tudi če se vsak laboratorij natančno drži slehernega zakona in predpisa glede poskusov na živalih, bodo živali še vedno mučene in prikrajšane za svoje najosnovnejše interese. Če zavzamemo stališče, da nobena uporaba živali, najsibo še tako "humana", ne more biti moralno upravičena, se lahko zgodi, da bomo ljudi sprva osupnili, zato ker so vajeni poslušati welfare sporočila. Toda, če smo dovolj dobro pripravljeni in poznamo argumente v prid veganstva in abolicionizma [odprave izkoriščanja živali; op.p.], bo lahko rezultat takšnega aktivizma precej boljši in učinkovitejši v smislu spremembe vedenja.  

Dejstvo je, da se ne bo nič spremenilo, dokler ne bomo premaknili paradigme stran od nasilja k nenasilju; stran od "humanega" izkoriščanja k prenehanju izkoriščanja. 

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Če pravimo, da imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 09. julij 2017

Robert Jensen in enakovrednost življenjskih vrst

30. marec, 2013 /avtor Gary L. Francione

Po mnenju profesorja Roberta Jensena, sicer naprednega misleca:
»Nihče v resnici ne verjame izreku "podgana je enakovredna prašiču, prašič psu in pes otroku", ki namiguje na enakovrednost življenj vseh bitij (ali vsaj življenj vseh sesalcev). No, pa ga preverimo: če bi se podgana, prašič, pes in otrok nahajali na cesti, po kateri se jim bliža tovornjak, rešite pa lahko le enega izmed njih, koga bi izbrali?« 

No, pa se pozabavajmo z Jensenovim testom. Tudi, če odgovorimo, da bi rešili otroka, le kaj nam to pove o moralnosti jedenja živali in živalskih proizvodov, uporabljanja živali v cirkusih, živalskih vrtovih, rodeih ali oblačenja v živalske kože?

Odgovor: Prav nič.

Da bo vse skupaj še bolj jasno, predvidevajmo, da se pred drvečim tovornjakom nahajata dva človeka – zelo star človek in dojenček. Tudi, če bi se odločili rešiti dojenčka, mar to pomeni, da je moralno sprejemljivo jesti starejše ljudi, izdelovati iz njih čevlje, jih uporabljati v cirkusih, živalskih vrtovih ali rodeih, jih uporabljati kot prisilne darovalce organov z namenom rešiti mlade ljudi oz. jih kako drugače obravnavati izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Predvidevajmo, da bi se pred tovornjakom znašla dva otroka: Jensenov otrok in otrok nekoga drugega. Jensen bi nedvomno rešil svojega otroka. Ali to pomeni, da ima drugi otrok manjšo moralno vrednost in se ga lahko obravnava izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Poleg tega, ko se odločamo o tem kaj pojesti za večerjo, nismo v situaciji, ki bi bila kakorkoli podobna tej, ki jo omenja Jensen. Če, kot priznava tudi Jensen sam, ne rabimo uživati živalskih proizvodov za optimalno zdravje, potem nismo pod nobenim pritiskom, ki bi nas silil k temu naj izbiramo. Če jemo meso, mlečne izdelke ali jajca, medtem ko se lahko odločimo, da bomo jedli zelenjavo, sadje, žita, stročnice in oreščke, potem sodelujemo pri zadajanju trpljenja in smrti živalim le zavoljo gurmanskega užitka. Če živali v moralnem smislu sploh kaj veljajo, potem jim zadajati trpljenje in smrt zaradi tako očitno banalnega razloga kot je gurmanski užitek, ne more biti upravičeno.  

Jensen enostavno ignorira najpomembnejše vprašanje: Ali lahko upravičimo specizem? Če bi leta 1830 vprašali belopoltega človeka koga bi rešil smrti – drugega belca ali temnopolto osebo – bi bil odgovor popolnoma jasen. Pravzaprav, belopolti človek po vsej verjetnosti sploh ne bi razumel našega vprašanja in bi mislil, da smo nori ker sploh postavljamo takšno vprašanje. Naše moralne intuicije so torej precej nezanesljivo vodilo, saj je glavna težava v tem, da so te naše moralne intuicije okužene in pod vplivom prevladujočega predsodka, ki ga očitno ne znamo obrazložiti oz. razumsko upravičiti.

Ko rečem "vsa čuteča bitja so enakovredna", s tem mislim to, da smo glede kateregakoli čutečega bitja dolžni podati tehten moralno opravičljiv razlog za zadajanje trpljenja in smrti temu bitju. Trdim, da moj nazor v zvezi s tem ne le, da ni kontroverzen, pač pa se večina ljudi pravzaprav strinja z njim.

Vse kar moramo uvideti je, da užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot "tehten moralno opravičljiv razlog" za jedenje živali, oblačenje vanje ali njihovo uporabljanje. To nas neobhodno vodi do spoznanja, da je 99,99% vsega uporabljanja živali že v sami osnovi moralno neupravičljivega. 

Robert Jensen je sicer precej napredno razmišljujoči človek. A resnično mora prevetriti svoje poglede na etiko v odnosu do živali. Upam, da bo čimprej spoznal tudi, da če bi vse žito, ki ga namenjamo živini, porabili za nahranitev ljudi, bi lahko naredili pomemben korak k odpravi svetovne lakote. Za proizvodnjo enega kilograma živalskih beljakovin je potrebnih ogromno kilogramov rastlinskih beljakovin; veliko več vode je potrebne za pridelavo kilograma mesa kakor za pridelavo kilograma krompirja. Po pravici povedano, tudi če Jensen živalim ne bi pripisoval nikakršne moralne vrednosti in bi jo pripisoval le ljudem, bi ga to še vedno zavezovalo k veganski prehrani.        

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 


Gary Francione
Professor, Rutgers University
           
© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



četrtek, 06. julij 2017

Človeška (ne)razumnost ne pozna meja

27. oktober, 2007 /avtor Gary L. Francione

Ljudje trdimo, da imamo neke "posebne" značilnosti, ki upravičujejo naše izkoriščanje živali. Ena izmed teh domnevnih značilnosti je, da naj bi bili mi razumna bitja, medtem ko one baje niso. Če upoštevamo, da smo ljudje tisti, ki izdelujemo jedrsko orožje in ki uničujemo edino okolje, ki nudi pogoje za vzdrževanje življenja, vključno našega življenja – če izpostavim le dve človekovi nerazumni početji – potem sklicevanje na razum zveni precej prazno. Toda vsake toliko časa me določeni primeri tega kako zelo čudna vrsta smo, resnično osupnejo. Z vami želim deliti nedavno izkušnjo.

Prodaja zapestnic v podporo boju proti raku dojk in prodaja raka dojk


Po novem nimam druge izbire kot kupovati svojo ekološko zelenjavo v trgovini Whole Foods, kajti naša lokalna trgovinica z zdravo hrano, ki se nahaja dobesedno med dvema Whole Foods trgovinama na isti cesti, je nehala obratovati. Zadnjič sem v Whole Foodsu ravno kupoval ohrovt in artičoke in na blagajni je zaslon opominjal kupce, da je oktober mesec boja proti raku dojk. Kupce so spodbujali k nakupu roza zapestnic, s čimer lahko podprejo raziskave raka dojk oz. "iskanje zdravila". Whole Foods del svojega dohodka od prodaje teh t.i. Pink United proizvodov prispeva za podporo raziskav in osveščenosti glede raka dojk ter sponzorira predavanja na temo zdravja dojk.

To je ista trgovina - veriga trgovin - ki prodaja na tone mesa in mlečnih proizvodov. Seveda, seveda, Whole Foods prodaja meso, mlečne izdelke in jajca "srečno" izkoriščanih živali, kar podpirajo vodilni zagovorniki živali, toda, kot vem, ni nobenih dokazov za to, da živalski proizvodi "srečnih" živali niso povezani z nastankom raka, vključno z rakom dojk, kot tudi mnogimi drugimi boleznimi, ki jih častimo ostale mesece v letu.

Ženska, ki je stala pred menoj v vrsti za blagajno, je imela voziček do vrha napolnjen z mesom in različnimi mlečnimi izdelki, vključno z jogurti znamke Stonyfield, ki nosijo žig odobravanja s strani nikogar drugega kot prvakinje v borbi za živali, Jane Goodall. In kupila je eno izmed roza zapestnic.

Toda mi smo razumna bitja; one (živali) niso.  

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):